17 Aug 2007

Kokrško sedlo (1793m)

Opis postojanke:image002.jpg
Zoissova koča stoji na 1793 metrov visokem prevalu med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre, na vrhu Kokrskega sedla.
Koča, ki ima 105 postelj v 17 sobah in 30 ležišč v skupnih prostorih, odprta pa je od sredine junija do sredine oktobra, je imenovana po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu, ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo, nazadnje pa je bila obnovljena in razširjena leta 1988 ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, ki je danes za hišo zadolžena.
Z ene strani kočo varuje Grintovec, na drugo pa se vzpenja Kalška gora, zato je razgled po dolinah le proti vzhodu in zahodu. Na vzhodu vidimo hudourniško grapo pod Kokrskim sedlom, proti jugovzhodu pa se nad dolino Kamniške Bistrice odpira pogled na Veliko planino. Zahodna stran nam odpira pogled prek Suhadolnikove planine v dolino Kokre, nad katero se dviga Storžič. V sončnem vremenu se lahko vidi zelo daleč, Grintovec, ki se dviga nad kočo pa se zdi kakor na dosegu roke.

image004.jpgPogled na Grintovec (foto: Gaja Pöschl)

Za tiste, ki vam Kokrsko sedlo ni končna točka, so na voljo še vzponi (Grintovec (2558 m) 2h; Kočna (2540 m) čez Spodnje, Srednje in Zgornje Dolce 3h30; Skuta (2532 m) čez Velike Pode 3h; Kalška gora (2047 m) 45 minut; Kalški greben (2224 m) 2h15) ali prehodi do drugih gorskih postojank (Dom v Kamniški Bistrici (600m) 3h; Koča na Kamniškem sedlu (1864m) čez Sleme in Tursko goro 6h; Frischaufov dom na Okrešlju (1396m) čez Sleme in skozi Turski žleb 5h30; Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542m) čez Dolce in Dolško škrbino 5h, ali čez Velike Pode 4h; Planinski dom na Gospincu (1491m)čez Kalce in Dolgo njivo 5h, ali čez Kalški greben in Dolgo njivo 6h).

Dostop do Kokrškega sedla:

Na Kokrsko sedlo sta dva dostopa – iz Kamniške Bistrice in iz doline Kokre. Mi smo šli iz Kamniške Bistrice, za dolino Kokre pa piše takole: po gozdni cesti iz doline Kokre mimo kmetije Suhadolnik (896 m) do konca ceste v Suhem dolu 5km, od koder je še 2h hoje do koče.

Druga pot je malo daljša, vendar pogostejša, ker je dostop nekoliko bližji iz Ljubljanske smeri. Tisti, ki radi več hodijo, lahko pustijo avto že pri Domu v Kamniški Bistrici (do tja se iz Ljubljane potrebuje cca. 40 minut, pot je vseskozi označena) in se naprej odpravijo peš. Do vrha Kokrskega sedla je približno 3 ure in pol hoje.
Nekoliko udobnejša možnost pa je, da se z avtom odpeljete še naprej od Doma v Kamniški Bistrici mimo Žagane peči do spodnje postaje tovorne žičnice (cca. 4 km makedamske poti) in tam parkirate – ni urejenega parkirišča, vendar je ob gozdni poti dovolj prostora, da se da avto pustiti popolnoma umaknjenega in varno parkiranega. Od tam smo mi potrebovali okoli 2 uri in 15 minut do koče, čeprav smo imeli kar številne postanke.

Najprimernejši čas za obisk:
Kakor za vse gorske vzpone, je potrebno pred odhodom preveriti vremensko napoved, saj zna tudi poleti zapasti sneg. Prav tako je potrebno paziti, da ni napovedano zelo vroče vreme, predvsem, če imamo s sabo naše štirinožne prijatelje. Pot iz smeri Kamniške Bistrice namreč poteka po pobočju, v katerega se dopoldansko sonce opira z vso močjo, vetra pa vse do vrha ni skoraj nič. Zato zna biti zadnje tretjina vzpona, ko gozda ni več in sicer zelo dobro utrjena pot poteka po odprtem melišču, kar naporna vsaj za tiste, ki na sončne žarke niso neobčutljivi. Zato priporočam začetek pohoda v zgodnjih jutranjih urah.

Opozorila in mnenje:
Seveda je za tak vzpon potrebna gorska oziroma pohodniška oprema – poleg čevljev so dobrodošle tudi palice, saj je spust po strmem melišču lahko nekoliko neprijeten. Sicer pa je treba vedeti, da je to del poti po kateri vsako leto prirejajo gorski tek na Grintovec in je temu primerno označena in utrjena, primerna pa je tudi za štirinožce.
Prav tako je ob koči dovolj prostora, da se kužki lahko poigrajo nekoliko stran od pohodnikov in pri tem seveda ne padejo v prepad, najde pa se tudi kakšna senca, da si lahko spočijejo. Žal pa v kočo ne smejo, tako da je primeru, da želite prespati, potrebno najti kakšno drugo rešitev.
Mi smo se za izlet na Kokrsko sedlo odločili pravzaprav po naključju in v nekoliko prevročem vremenu, vendar smo zelo uživali in kljub temu, da v gorah nismo preveč domači, je bil pohod zelo prijeten. Uživali so tudi trije pesjančki, ki so šli z nami:

 image006.jpgimage008.jpgimage010.jpg

 

BC Lum in njegovi prijateljici reševalki – mešanka Kala in labradorka Zila (foto vse tri : Gaja Pöschl)

 Napisala Gaja Pöschl (gulu)

Vir:
http://www.pzs.si/koce/koca.php?id=84

Theme by GraphiCrt
Proudly powered by WordPress. Hosted by BlueHost