Belgijski ovčar

 

Belgijski ovčarji… Z eno besedo, belgijci so ‘zelo’; so zelo pametni, zelo aktivni, zelo se navežejo na vodnika… Na njih ni nič zmernega. Ob pravilno vzpostavljenem odnosu bi za svojega vodnika naredili vse, po možnosti hkrati in to čimprej. Njihova nenehna pripravljenost na akcijo je očitna dediščina delavskih prednikov. Belgijec hoče in mora delati, tako umsko kot telesno. Primeren je za ljudi, ki mu bodo nudili dovolj zaposlitve. Lahko je ‘zgolj’ družinski pes, če to vključuje dovolj gibanja ter razgibavanja možganov, pa naj bo to učenje vedno novih trikov ali igranje skrivalnic z otroki. Dejstvo pa je, da belgijec ni pes za nekoga, ki bi le imel psa. Belgijec mora biti zaposlen, sicer bosta trpela oba, tako vodnik kot pes. Pes bo nesrečen, frustriran in bo nedvomno razvil nezaželjene oblike vedenja, vodnik pa tudi ne bo užival z uničevalnim, nevzgojenim ali agresivnim psom. Prav tako belgijec ni pes za na dvorišče, pesjak ali verigo. Kot večina ovčarjev mora tudi belgijec biti s svojo ‘čredo’. Po mojih izkušnjah se najbolje obnese kombinacija hiše in vrta – Sambo je v hiši, ker potrebuje in želi družbo (pa tudi jaz nisem vzela psa zato, da bom z njim le na sprehodu), velik del dneva pa je zunaj, kjer mu ustrezata klima ter prostor za gibanje, pa še okolica je bolj zanimiva. Sicer se dobro prilagodi in notri večinoma zadovoljno drema na svojem ležišču, seveda vedno z enim očesom na meni, resnično pa zaživi šele zunaj.

 belg7.jpg

Belgijec je pač res belgijec šele, ko se giblje. Tipičen belgijec je aktiven, izredno navezan na svojo čredo, do tujcev ponavadi zadržan. Tu Sambo morda nekoliko izstopa, saj je od belgijcev, ki jih poznam, verjetno najbolj odprt do ljudi. Plenski nagon je pri tej pasmi zelo močan – to obsega tako tekanje za žogicami v nedogled kot tudi tekanje za mačkami, otroki, skratka vsem, kar lahko preganja. Vendar pa do živali, vsaj ob primerni socializaciji, načeloma niso agresivni (konkretno se pri Sambotu pogon na mačko, če jo dobi v kak kot, konča tako, da jo suva s taco in gobcem, da bi še malo tekla). Glede otrok je vse odvisno od izkušenj. Mladi belgijci so večinoma zagreti ščipalci – tako kot večina ovčarjev radi grickajo, ščipajo, zlasti roke in noge premikajočih se ljudi, pri čemer so seveda otroci najlažje tarče. Glede otrok, pa tudi v ostalih situacijah, se moramo dobro zavedati, da je belgijski ovčar pes bliskovitih reakcij. To je odlična lastnost pri delovnem psu, naj bo to klasika, agility ali karkoli drugega, zavedati pa se moramo tudi temnejše plati te lastnosti; vedeti moramo, da če bo kak otrok telebnil čez psa, mu babica ponesreči stopila na rep itd, bo belgijec zelo verjetno reagiral. Kako, je odvisno od samega psa in vzgoje. Pri Sambotu je tako, da če mu kdaj nehote povzročim bolečino, npr pri česanju, gledanju kake porezane blazinice ali kaj podobnega, dobim to, čemur jaz pravim ‘klofuta z gobcem’; z odprtim gobcem me udari po roki, pri čemer nikoli ne ugrizne, le zamahne. Taka nepremišjena reakcija, nekakšno opozorilo, torej praviloma ne pusti nikakršnih fizičnih posledic, mogoče kakšno modrico, vseeno pa previdnost ni nikoli odveč. Pomembno je predvideti take stvari in jih vzeti v poštev, saj bi nenamerno lahko kakšnega otroka prestrašil ali v najhujšem primeru celo poškodoval. Pomembno je, da otroka poučimo, da mora psa spoštovati in lepo ravnati z njim; v tem primeru bo belgijec s svojo energijo idealen partner živahnim otrokom.

Socializacija je, tako kot pri vseh psih, izrednega pomena. Že mladiča moramo navajati na belg5.jpgpromet, vožnjo, hrup, druge ljudi in živali. Belgijci so glede socializacije občutljiva pasma, česar se moramo zavedati ves čas njihovega odraščanja. Pri dolgodlakih belgijcih se dostikrat zaradi pomanjkljive socializacije pojavi plašnost, ki lahko preraste v agresijo iz strahu, pri malinoisih pa pomanjkljiva socializacija lahko povzroči agresijo. Belgijci so psi eksplozivnih reakcij, kar je odlično za delo, vendar moramo to lastnost za vsakdanje življenje omejiti, da bo neznane ljudi in stvari sprejemal mirno in brez težav.

Načeloma je ta pasma zelo zdrava in bojo vaši obiski pri veterinarju omejeni na redna cepljenja ter morebitne poškodbe zaradi njihove energičnosti – prerezane blazinice, nategnjene vezi itd. Vseeno pa velja omeniti nekaj težav, ki se žal lahko pojavijo tudi pri tej pasmi:
Epilepsija je načeloma dedna bolezen, ki pa se lahko pojavi tudi kot posledica šoka oz poškodbe. Ta bolezen je zelo nepredvidljiva, žal tudi zelo nevarna, zato se je dobro pozanimati o rodovniku psa, ki ga nameravamo kupiti in preveriti zdravstveno stanje njegovih prednikov.
Displazija je razmeroma redka, saj je kljub velikosti belgijec pes lahke konstitucije, torej sklepi niso tako obremenjeni kot pri drugih pasmah, poleg tega pa je to pasma z dolgo delovno preteklostjo, kjer je bila stroga selekcija najbolj sposobnih psov. Pomembno je ravnanje s psom prvo leto (prehrana, gibanje), prav tako pa je bolezen tudi dedna, zato se pozanimajte o prednikih psa, ki ga nameravate kupiti.

Druge zdravstvene težave, npr težave z očmi, hrbtenico, rak itd pri tej pasmi niso pogoste.

Kako torej povzeti bistvo, kaj belgijec je? Belgijski ovčar je zdrava pasma, ki zahteva celega človeka. Od vodnika zahteva veliko truda in časa, zato ni enostaven pes. Pri človeku, ki mu tega ne bo nudil, bo postal nesrečno, zafrustrirano bitje, strasten uničevalec, ščipalec, vrtnar, bevskač in potepuh. Pri človeku, ki bo znal poskrbeti za njegove telesne in umske potrebe, pa bo belgijec postal vrhunski športnik, partner, prijatelj ter mu podaril dušo in srce.

STANDARD (Prevod standarda Urša Medvedšek):

UPORABNOST: Prvotno ovčarski pes, danes pa uporaben kot delovni pes (varovanje, obramba, sledenje itd.) ter vsestranski uporabnostni pes, prav tako tudi družinski pes.

KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED: Konec 19. stoletja je v Belgiji bilo veliko ovčarskih psov, ki so se razlikovali v tipu in v dlaki. Skupina kinoloških navdušencev se je tako zbrala pod vodstvom profesorja A. Reula iz Curenghemške veterinarske šole, da bi poenotila tip psov. Prof. Reula še danes štejemo za začetnika in ustanovitelja pasme.
Belgijski ovčarji so se kot pasma uradno rodili med leti 1891 in 1897. Novembra leta 1891 je v Curenghemu prof. Reul organiziral srečanje 117 psov ter izbral najboljše primerke. V naslednjih letih so se lotili resne selekcije in izpeljali nekaj križanj v zelo ozkem sorodstvu z le nekaj plemenjaki.
Do 03.04.1892 je Klub belgijskih ovčarjev že izdal prvi natančni standard. Dovolili so eno pasmo s tremi različicami dlake. Vendar pa je belgijski ovčar v tistih časih bil pes preprostega ljudstva in tako pasma ni imela visokega ugleda. Zaradi tega je Rodovna Knjiga Kraljevega Društva Svetega Huberta (L.O.S.H.) prve belgijske ovčarje vpisala šele leta 1901.
Naslednja leta so se navdušenci zavzeto trudili poenotiti tip ter odpraviti napake in lahko bi se reklo, da sta bila tip in temperament belgijskega ovčarja določena do leta 1910. V zgodovini belgijskega ovčarja se je zvrstilo mnogo debat v zvezi z vprašanjem večih različic dlake ter barv. Po drugi strani pa nikoli ni prišlo do kakšnega nestrinjanja v zvezi z morfologijo, temperamentom in delovnimi sposobnostmi.

SPLOŠNI IZGLED: Belgijski ovčar je harmonično skladen, v sebi združuje eleganco in moč, je srednje velikosti s suhimi, močnimi mišicami, kvadraten, rustikalen, vajen življenja na prostem in ustvarjen tako, da zlahka kljubuje pogostim vremenskim spremembam belgijske klime.
Preko harmonije njegove oblike in visoko nošene glave belgijski ovčar daje vtis elegantne moči, dediščine skrbno izbranih predstavnikov delovne pasme. Belgijskega ovčarja se ocenjuje v naravni stoji in brez fizičnega kontakta z razstavljalcem.

POMEMBNI PROPORCI: Belgijski ovčar je kvadraten pes. Prsa segajo do komolcev. Dolžina gobca predstavlja polovico ali malo več kot polovico dolžine glave.

OBNAŠANJE / TEMPERAMENT: Belgijski ovčar je pozoren in aktiven pes, ki prekipeva od energije in je vedno pripravljen skočiti v akcijo. Ima prirojen čut za varovanje čred in je lahko odličen čuvaj. Brez oklevanja varuje svojega vodnika in v sebi tako združuje vse potrebno za opravljanje ovčarskih, obrambnih in čuvajskih nalog.
Iz njegove stoje ter ponosnega, pozornega pogleda iskrivih oči morata sevati živahen temperament ter samozavestna narava brez sledu strahu ali agresije.
Pri ocenjevanju teh psov moramo upoštevati njihov miren, neustrašen značaj.

Malinois 

belg1.jpg

GLAVA: Nošena je visoko, dolga, a ne pretirano, dobro izklesana in suha. Lobanjski del je enako dolg kot gobec ali malo krajši.

LOBANJSKI DEL: Srednje širok, v sorazmerju z dolžino glave, čelo je plosko, liniji gobca in lobanje sta vzporedni. Stop je srednje izražen.

OBRAZNI DEL: Smrček je črn. Gobec je srednje dolg, postopoma se oža proti smrčku in je dobro izklesan pod očmi; ustnice so tanke, tesno prilegajoče in močno pigmentirane. Zobje so močni, beli, enakomerno porazdeljeni po dobro razvitih čeljustih. Ugriz je popoln (tolerira 2 manjkajoča predmeljaka), praviloma škarjast, vendar je dovoljen tudi kleščast.
Lica so suha in dokaj ploska, ampak dobro omišičena. Oči so srednje velike, ne ugreznjene in ne izstopajoče, rahlo mandljaste oblike, postavljene nekoliko postrani, čim temnejše in z dobro pigmentiranimi vekami. Pogled je direkten, živahen, pameten in vprašujoč. Uhlja sta majhna, visoko nastavljena, izstopajoče trikotna, s špičastimi konicami, pokončno nošena in trdna.

VRAT: Rahlo podolgovat, pokončen, dobro omišičen, brez podgrline, z rahlo izbočenim grebenom, proti ramenom se zlagoma širi.

TELO: Močno, ampak ne težko; dolžina razdalje od ramen do zadka je približno enaka plečni višini. Zgornja linija je ravna, viher je izražen, hrbet je čvrst, kratek in mišičast. Ledveni del je kratek, dovolj širok in mišičast, križec je dobro omišičen, rahlo padajoč, ne preširok. Prsa niso prav široka, so pa dobro spuščena; zgornji del reber je usločen. Spodnja linija telesa se začne pod prsmi in se postopoma dvigne v loku proti trebuhu, ki je srednje pritegnjen.

REP: Dobro nastavljen, močan v korenu, srednje dolg, sega vsaj do skočnega sklepa. Pri počitku je spuščen, konica je ponavadi dvignjena proti skočnemu sklepu; pri gibanju je rep dvignjen, a nikoli nad hrtbno linijo.

Tervueren belg2.jpg

 

 

 

 

 

OKONČINE:

SPREDNJE NOGE: Kosti so močne, a ne težke, nogi sta vzporedni in popolnoma navpični. Rama je dolga in dovolj dobro okotena. Komolci so čvrsti, zapestja so suha in zelo trdna, metakarpalni sklep je močan in kratek ter čimbolj navpičen. Šape so okrogle, mačje, prsti so usločeni in zaprti, blazinice debele in prožne; kremplji so temni in močni.

ZADNJE NOGE: Močne, ampak ne težke, gledano od zadaj sta nogi popolnoma vzporedni. Stegno je srednje dolgo, široko in močno omišičeno. Skočni sklep je širok, mišičast in srednje okoten. Metatarzalni sklep je kompakten in kratek, sledniki morajo biti odstranjeni. Šape so lahko rahlo ovalne, prsti usločeni in dobro zaprti, blazinice debele in prožne, kremplji temni in močni.

GIBANJE: Gibanje je živahno in svobodno v vseh korakih; belgijski ovčar je dober galoper, vendar se običajno premika v kasu. Noge se premikajo vzporedno s srednjo linijo telesa, pri višji hitrosti pa se premikajo bolj proti središču telesa, tako da če gledamo odtise šap, ti zarišejo eno linijo namesto dveh. Pri kasu je izkorak srednje dolg, gibanje je enakomerno in lahkotno, z dobrim zadnjim odrivom, zgornja linija ostane ravna in čvrsta. Belgijski ovčar je vedno v gibanju in daje vtis neutrudljivosti. Gibanje je hitro, prožno in živahno. Sposoben je nenadnih sprememb smeri tudi pri polni hitrosti. Zaradi prekipevajočega značaja in močnega nagona po paši in varovanju ima veliko tendenco gibanja v krogih.

Laekenois 

belg3.jpg

KOŽA: Elastična, a napeta in čvrsta čez celotno telo. Ustnice in veke so dobro pigmentirane.

DLAKA: Dlaka belgijskih ovčarjev se razlikuje po dolžini, izgledu, strukturi in barvi, zato prav na podlagi dlake razlikujemo štiri različice te pasme: groenendael, tervueren, malinois in laekenois. Pri vseh štirih različicah mora dlaka biti gosta, tesno prilegajoča in dobre teksture, z volnasto podlanko, ki zagotavlja odlično zaščito.

A. DOLGA DLAKA: Dlaka je kratka na glavi, zunanji strani ušes in spodnji strani nog, razen na zadnji strani sprednjih nog, kjer dolga dlaka od komolca do zapestja tvori zastavice. Dlaka je dolga in gladka drugod po telesu, najdaljša in najbogatejša pa je okoli vratu in na predprsju, kjer tvori bujen ovratnik. Dlaka je pri nastavku ušes dolga in pokončna in tako uokvirja glavo. Zadnja stran stegen je prav tako bogato odlakana in tvori tako imenovane hlače. Rep je košat. Dolgodlaki različici sta groenendael in tervueren.

B. KRATKA DLAKA: Dlaka je zelo kratka na glavi, zunanji strani ušes in spodnjih delih nog. Drugod po telesu je kratka, na zadnji strani stegen, po repu in okrog vratu pa je dlaka gostejša in malo daljša. Kratkodlaka različica je malinois.

C. RESASTA DLAKA: Najbolj opazno pri resasti različici je to, da je dlaka ostra in suha, groba in skuštrana. Dlaka je po telesu dolga približno 6 cm, po nogah, čelu in nosnem grebenu pa je krajša. Dlaka okrog oči in dlaka, ki uokvirja gobec, ne sme biti tako dolga, da bi zakrila obliko glave, vendar mora dlaka na gobcu vseeno nujno biti daljša. Rep ne sme biti odlakan z dolgo dlako. Ostrodlaka različica je laekenois.

BARVA:
Maska: pri tervuerenih in malinoisih mora biti maska dobro izražena; segati mora od zgornje in spodnje ustnice čez kotičke ustnic do vek v enem samem kosu. Zahteva se vsaj šest točk, kjer mora pigmentacija biti močna: uhlja, veki in ustnici morajo biti črne.
Črne konice dlak: Pri malinoisih in tervuerenih morajo konice dlak biti črne, v kontrastu z osnovno barvo. Črna obarvanost mora dajati vtis ‘zažganosti’ in se ne sme pojaviti v obliki velikih madežev ali prog. Pri laekenoisu je črna osenčenost manj izražena.

Groenendael: Izključno enakomerno črna.

 belg4.jpgGroenendael

Tervueren: Rjava ali siva s črnimi konicami in obvezno črno masko; rjava barva je bolj zaželjena kot siva. Biti mora bogata, ne sme biti svetla ali dajati vtisa spranosti. Psa, ki ni rjav s črnimi konicami ali nima primerno bogate, intenzivne obarvanosti, ne moremo šteti za odličnega predstavnika.

Malinois: Rjava s črnimi konicami in obvezno črno masko.

Laekenois: Rjava s sledmi črne osenčenosti, predvsem po gobcu in repu.

Za vse štiri različice: tolerira se majhna belina na prsih in prstih.

VELIKOST, TEŽA:
Plečna višina:
Idealna plečna višina je 62cm za samce in 58 za samice. Tolerira se odstopanja 2cm manj in 4cm več.

Teža:
Samci prb. 25-30kg, samice prb. 20-25kg.

NAPAKE: Kakršnokoli odstopanje od prej navedenih točk se šteje za napako.
• Splošni izgled: Premalo elegance, presuh ali droben, predolg pes.
• Glava: Težka, preveč masivna, neparalelna, premalo izklesana ali premalo suha; preveč zaobljeno čelo; premalo ali preveč stopa; izbočen nosni greben; prekratek gobec.
• Smrček, ustnice in veke: premalo pigmentacije.
• Zobovje: slabo razporejeni sekalci. Resne napake: manjkajoč sekalec (1 I), predmeljak 2 (1 P2), predmeljak 3 (1 P3) ali trije predmeljaki 1 (3 P1)
• Oči: svetle, okrogle.
• Ušesa: velika, dolga, preširoka v nastavku, nizko nastavljena, nošena obrnjena vstran.
• Vrat: preozek, prekratek.
• Telo: predolgo, preširok (valjast) trup; šibka, izbočena ali uleknjena hrbtna linija; šibek in/ali predolg hrbet in ledveni del; nadgrajenost ali prestrm križec; preveč spuščena ali preveč pritegnjena spodnja linija; prenizko nastavljen rep; rep, nošen previsoko ali postrani.
• Noge: premočne ali prešibke kosti; slaba stoja, gledano iz profila (šibka zapestja), od spredaj (šape obrnjene navznoter ali navzven, nepriležni komolci) ali od zadaj (preozka stoja, kravja stoja, skočni sklepi obrnjeni navznoter ali navzven); premajhna ali prevelika okotenost.
• Šape: odprte, s premalo sklenjenimi prsti.
• Gibanje: ozko gibanje, premalo odriva, visoka akcija nog,
• Dlaka: pri vseh štirih različicah – premalo podlanke. Pri groenendaelu in tervuerenu: volnata, valovita, kodrasta ali prekratka dlaka. Pri malinoisu: srednje dolga dlaka, kjer bi morala biti kratka; valovita dlaka, posamezni predeli z ostro dlako. Pri laekenoisu: predolga dlaka, svilnata, valovita, krhka ali kratka dlaka; posamezni predeli z mehko dlako.
• Barva: za vse štiri različice – belina na prsih v obliki kravate, belina na vratu, bele šape (sprejemljivo samo na prstih). Pri groenendaelih rdeči ali sivi prameni. Pri tervuerenih siva barva. Pri tervuerenih in malinoisih progasta barva; premalo ali preveč črne osenčenosti ali pa črna, razporejena v madežih po telesu; premalo izražena maska. Pri tervuerenih, laekenoisih in malinoisih presvetla rjava; tako imenovana ‘sprana’ osnovna barva šteje za resno napako.
• Temperament: preveč živčni, premalo samozavestni primerki.

DISKVALIFIKACIJSKE NAPAKE:
• Temperament: agresivni ali plahi posamezniki.
• Splošni izgled: pomanjkanje pasemskega tipa.
• Zobovje: podgrizavost, predgrizavost tudi brez izgube kontakta (obrnjen škarjast ugriz); mešan ugriz; manjkajoč derač (1C), manjkajoča kombinacija zob: 1PM4 v zgornji čeljusti in 1M1 v spodnji čeljusti), manjkajoč 1M1 ali 1M2 (M3 ne šteje) ali 1P3 skupaj s še enim zobom ali tremi ali več zobmi (P1 se ne šteje)
• Smrček, ustnice, veke: zelo slaba pigmentacija.
• Ušesa: viseča ali umetno postavljena pokonci.
• Rep: repa ni ali je skrajšan; nošen previsoko ali zavit rep.
• Dlaka: brez podlanke.
• Barva: katerakoli barva, ki ne ustreza zapisanemu za določeno različico; velika bela znamenja na prsih, še posebej, če segajo do vratu; belina na šapah, ki sega več kot do polovice zapestja in tvori tako imenovane nogavice; belina kjerkoli drugje kot na prsih in prstih; manjkajoča maska ter gobec, svetlejši kot barva drugod po telesu pri malinoisih in tervuerenih.
• Velikost: kakršnokoli odstopanje od prej omenjenih mer.

Samci morajo imeti dve na videz normalni modi, popolnoma spuščeni v modnik.

PARJENJE MED RAZLIČICAMI:
Parjenja med različicami so prepovedana, razen v izjemnih primerih in po odobritvi pristojnih pasemskih organizacij.