V času blaginje se dandanes psom enako godi kot njihovim lastnikom: predebeli so, vsaj polovica njih. Vzrok je napačna in preveč izdatna hrana pa še veliko premalo gibanja. Pojavlja se skoraj zakonita podobnost: kjer gospodar ne pazi na svojo težo, dovoljuje tudi psu preveč hrane, kjer se gospodarju ne ljubi na sprehod, bo puščal tudi svojega psa ležati na kavču.
Zato prihaja tudi pri psih do podobnih posledic kot pri človeku. Naraščata jim krvni pritisk in maščoba v krvi, grozi sladkorna bolezen, srce in krvni obtok sta preobremenjena, kar lahko pripelje do srčnega infarkta, pri preobilni prehrani pa tudi do obolenj na želodcu, črevesju, ledvicah in jetrih, ne nazadnje tudi do izpadanja dlake.
Najpogostejša napaka je, da hranijo gospodarji svoje štirinožne prijatelje izključno z mesom. Najboljši kosi mesa bi bili po njihovem mnenju komaj dobri za psa, samo zato, ker so brali, da je bil pes nekoč kot volk plenilska žival. To je sicer res, toda pozabljajo, da je nekoč volk požrl uplenjeno žival s kostmi, kožo in drobovjem, torej si je tako zagotovil tudi potrebne ogljikove hidrate, ki jih ni v samem mesu. Znanstveniki v svetu za živalsko prehrano zatrjujejo, da čaka psa le kratko življenje, če bi ga krmili le z mesom. Pri takih psih postane dlaka suha in motna, nastajajo deformacije v okostju, narašča količina holesterola v krvi in sečne kisline.
Prav tako ravna neprevidno, kdor daje psu preveč kosti, saj te zamašijo debelo črevo in ga tudi lahko poškodujejo. Solna kislina v pasjem želodcu enostavno ne more razkrojiti prevelike količine kosti. Pač pa je seveda dobro, če mu damo od časa do časa telečjo kost, s kitami in hrustancem vred, da jo lahko grize in žveči, s čimer si utrjuje čeljust in čisti zobe.
Izrazito nepravilno so hranjeni tudi tisti psi, ki dobijo z gospodarjeve mize koščke njegove hrane, večinoma celo zelo mastne. Polagajo mu jih na poseben krožnik ali mu naprošeno hrano spuščajo zviška v gobec. Ob tem se psu lahko nabira samo odvečna tolšča.
Če pes požre vse, kar mu damo, še dolgo ni dobil vsega, kar zares potrebuje. Začinjene jedi človeku odlično teknejo, za psa pa pomenijo prebavne motnje. Slaščice, poper, kis so za psa strup.
In kaj naj bi pes zares dobil?
V grobem povedano naj bi bila njegova prehrana sestavljena do polovice iz beljakovin, polovica naj bi bilo iz ogljikovih hidratov, zraven pa še malo maščobe, vode, rudninskih snovi in vitaminov.
Nekaj priporočil za pasji jedilnik:- beljakovine v obliki skute, pomešane z jajci in medom;
- ribe;
- poleg drugega mesa tudi jetra in vampi;
- zmečkano sadje (običajno ga psi ne marajo);
- kalcijeva tableta dnevno in žlica ribjega olja, s čimer poskrbimo za vitamina A in D;
- drobnjak in peteršilj dodamo hrani, ki jo sami pripravljamo.
Količina hrane je odvisna od pasme psa in od gibanja. Pes, ki teka ves dan za ovcami, bo razumljivo potreboval več kalorij kot njegov vrstnik, ki je privezan h koči.
Če ne vemo, koliko kalorij vsebuje posamezna jed, se ravnajmo po zlatem pravilu: rajši premalo kot preveč. Znanstveniki dokazujejo, da brez jedi lahko zdrži pes tudi do 60 dni, brez pijače pa le nekaj dni. Nobene nevarnosti ni, če se pes enkrat tedensko odreče hrani, pravimo, da si je naredil postni dan; to je veliko pravilneje, kot da mu postni dan odredi gospodar, ker bo pes občutil takšno odtegovanje hrane kot nezasluženo kazen. Kar okusi pes v prvem letu življenja, mu priraste k srcu. Odraslega psa le s težavo navadimo na spremembe v hrani.
Avtor: Ales TomazicMoj Blog: Salomonov OglasnikPriporočam za branje: Zaprtost pri psih