Kar nekaj časa že razmišljam, da predstavim vso pot vzreje mladičkov pri nas.
Včasih se nasmehnem ob objavah (uspešno parili, imamo mladičke in podobno) tako enostavno se sliši. Čist preprosto kot da greš v trgovino ampak resnica je malce drugačna.
Začne se z odločitvijo, a bomo imeli mladičke in kdaj, to je odločitev cele družine. Ker je pač s prihodom mladičkov vse drugače in vsi se moramo odpovedati kakšni stvari. Ja in spet bodo poleti, Melisi je super, ker ima počitnice mož pa gode ker spet ne bo počitnic na morju.
Jaz sem vedno za . Torej soglasno sprejeto, tudi Bella je za, po pregledu na veterini je zdrava fizično, psihično pa čist mladostna in nagajiva. In sledi iskanje njenega fanta, uf to je groza saj sem imela nagledanih že od prej nekaj lepotcev. Ampak odločitev ni lahka, najbolj pomembno je zdravje, vsi zdravstveni testi morajo biti perfektni kot pri Belli, nato značaj tu je težko ker večino psov osebno ne poznam ampak informacije se da dobit , seveda je potrebno upoštevat napake pri Belli iskat protiutež pri psu in napake pri psu (zelo varovane informacije potrebna je pomoč CIE ). No in ko se prebiješ čez vse to, ti ostaneta dva ali trije kandidati. Težka odločitev, na tej točki pa pomaga komunikacija z izkušenimi vzreditelji in ko ti trije od štirih (dolgoletni vzreditelji te pasme iz tujine) priporočajo enega istega kužka smo že na zeleni veji. Sledi sporočilo lastniku plemenjaka, ki je zelo zelo navdušen.
Prosim za naslov kjer se bomo srečali in kar nekaj tednov ne upam odtipkat naslov v google zemljevid, ker me je groza kako daleč bomo morali potovat. Pa zberem pogum in preverim 12 ur vožnje, mislim da bo šlo, še šoferja moram obvestit . Tu je potrebna taktika in previdnost tako po delčkih mu lansiram naslov in na koncu pustim papirček z naslovom pred tipkovnico računalnika. Ko pride domov je ves navdušen, ja bomo šli, pa to in to si bomo ogledali pa tu bi se rad peljal .
Zdaj čakamo še Bellin čas. To se pa vleče, očitno sta se naši punci Bella in Mon Ami malce čakali in obe istočasno začeli z gonitvijo. Ampak kdaj, na najbolj neprimeren čas-dan v letu, ko je potekala organizacija agility tekme na našem poligonu in je bilo ogromno dela .
Samo dva dni prej ali kasneje bi začela in bi se izšlo , tako pa sem morala pustit Meliso, da se je spoprijela z organizacijo mi pa smo jo mahnili na pot.
Kako smo določili primeren dan, potreben je bil odvzem Belline krvi, ki sem jo odpeljala v Ljubljano, oni pa so mi sporočili vrednosti progresterona. Po izvidu mi je veterinarka priporočila primeren dan, ampak zaradi previdnosti smo se odločili oditi na pot dan prej, na srečo. Paritev je bila uspešna, brez grizenja in renčanja, juhej kar kamen se mi je odvalil iz srca. Pot je bila zaradi ovinkov daljša a zelo zanimiva in prijetna.
Prvih štirinajst dni je Bella bila zelo dobre volje z Mono sta se veliko igrale in bila je lačnaaa. Takoj sem vedela, da bomo imeli mladičke. Nato pride kriza, Bella se umiri in noče jest, ko pred njo postavim skledo z hrano se kar ritensko odmakne, obrne glavo kot da bo bruhala. Poskušam različne brikete, konzerve (pri prvi brejosti je pomagala konzerva ), sir, jogurt in skuta (pri drugi brejosti je jedla samo skuto) a nič, nič ji ne tekne. Dva dni že ni jedla, groza, ko pa pripravljam govedino za golaž se prerine med pult in mene stopi na moje noge in navdušeno vohlja, ja to pa mogoče bo in dam ji surovo govedino. Navdušeno jo poje in vsa govedina je bila njena tudi vitaminčki skriti v meseku gredo v trebušček. Kako sem si oddahnila naslednjih 20 dni ima na meniju surovo govedino+briketi. Imele sva tudi prvi pregled na veterini z utra zvokom, ker so imeli probleme z UZ smo lahko bolj na grobo preverili mladičke, zato sem se odločila še za en pregled pri 40 dnevu brejosti. Problem je v tem, ker je pregled za Bello zelo neprijeten, vsa je nesrečna in kar čutiš kako je trda na mizi, čeprav je nič ne boli. Na drugem pregledu je bila bolj sproščena in aparat je deloval kot mora, poslušali smo srčke jih občudovali. En mladiček je izvajal pravo telovadbo, hi hi. Bella se je umirila, nič več ni divjanja z Mono in nami, lepo počiva in išče temnejše kotičke, tudi sprehodi so kratki in počasni. Ima že mleko in lahko čutim mladičke v njenem trebuščku . Tokrat bo imela zase in svoje medvedke celo sobo, pasjo sobo mi se bomo pa itak preselili k njej . Še dobrih 14 dni in napočil bo pomemben dan, no pri nas je bila vedno noč ko je Bella kotila mladičke. Vedno smo zraven je zelo skrbna mamica ampak problem je v tem, ker se veliko premika po kotilnici in koti stoje. Zato prve mladičke cartamo in grejemo, da se mamica umiri in lahko zaspijo pri njej.
To je to, kar nekaj napetosti, vprašanj, dela , stroškov, časa, potrplenja je potrebno. Ko pa medvedki pridejo na svet je vse lepše in pozabljeno. Ostane samo še skrb za njih in mamico seveda ter iskanje dobrih domov zanje. Prijateljica je dejala, da sem nora, da ni vredno, ampak zame je čudež, ko pridejo mladički na svet, ko zadihajo, ko jih pomagam mamici čistit, ko jih opazujem kako hitro se razvijajo, spreminjajo. Res čudež, ki je poplačan še z veseljem novih lastnikov, ki jim majhen medvedek malce spremeni, popestri življenje.
LP Mateja