Tudi moja številka razstav se vtrajno in počasi približuje 100. Na vsaki razstavi dobivam in dajem čestitke. Zakaj? Na prvi razstavi nisem poznala nikogar. Nobody. Ninguno. Z Lizo sva zmagali v junior handlingu. Čestitala nama je sodnica. Bilo je prvič, da mi je kdo zares čestital. In to sem izkoristila in tudi sama čestitala sotekmovalcu iz starejše starostne skupine, ki naju je na koncu premagal. Za ostale nevem, ampak jaz se počutim 100-krat bolje, ko nekomu čestitam. Še posebno če vem, da si je zaslužil dobro uvrstitev. Pa zdaj ni pomembno, ali je to na razstavah ali pa kje drugje. Samo z razstav imam trenutno pač največ izkušenj. Sem pa sama doživela že zelo različne stvari. Nemalokrat se tisti, ki so za menoj brez besed obrnejo stran, včasih me še pozdravljajo ne več. Sem se že navadila, za take se ne menim preveč. Nekateri čestitajo zelo prisiljeno. Tudi to je veliko bolje kot nič. Največ pa mi pomeni, ko mi nekdo zares čestita s pogledom v oči in takim pravim "Čestitam!". V tistem trenutku je čisto postranskega pomena ali človeka poznam ali ne. V vsakem primeru mi pomeni ogromno. Veliko imam prijateljev, ki mi čestitajo, morda pa bo koga presenetilo, da sem veliko prijateljev spoznala preko čestitanja. Ali sem jaz čestitala njim, ali oni meni. Na naslednji razstavi smo se spet videli, se pozdravili, izmenjali nekaj besed in tako dalje.
Pred nedavnim sem bila na razstavi v Szombathelyu. Po lepi uvrstitvi v junior handlingu mi je čestitalo več sotekmovalk, posebno mi je pa v spominu ostala res prisrčna čestitka tekmovalk iz Madžarske. Obe čestitali, obe objeli in pohvalili kot da se že od nekdaj poznamo. Izmenjale smo si naslove in spet je moj krog poznanstev širši.
Ker vem, koliko čestitka pomeni meni, še toliko raje čestitam naprej. Res se zgodi, da včasih pozabim iz takih ali drugačnih razlogov, se pa trudim, da se to dogaja čimmanjkrat.
V vsak rezultat je vložena določena mera truda. In vsaka, tudi najmanjša čestitka nekaj pomeni. Verjetno nisem edina...
Sky&ninci: nevem, se jaz že večkrat sprašujem, če imam čudnega psa...možno, da se je vrgel po meni
Najbolj zanimivo je to, da imam res občutek, da na razstavah resno uživa. Lahko ga enkrat prideta pogledat, samo obvezno mu morata zaploskat, drugače se ne bo hotel kazat
Šalo na stran...Lizo sem nehala razstavljat zato, ker razstav, čisto preprosto, ne mara. Aaron me je pa na prvi razstavi vrgel na rit, ker se je kazal kot maneken. In takšen je še vedno. Nikjer drugje, samo na razstavah hodi tako ponosno. In po dveh letih in malo čez petdeset razstav se še kar ni naveličal. Očitno mu je v krvi
Kolikor opažam, nekateri psi, pa naj se sliši še tako smešno, uživajo na razstavah. Nekaterim je res čisto vseeno. Če citiram Sky-a, jim visi dol. Tretja skupinica je pa tistih, ki razstav ne marajo. Razlogi so različni, moje mnenje pa je, da je take kužate res veliko boljše peljati na sprehod kot pa na razstavo. Jih pa poznam zelo malo takih, ki res ne bi marali razstav. Zaenkrat samo eno, ki mi leži tule pri nogah...