Maja, tudi mene zadeva žalosti in ker je bila v zadnjem času ta stran zelooo obiskana, ker ni pritegnila samo lastnikov, poznavalcev in simpatizerjev pasme, ker so brali in se čudili tudi tisti, ki s pasmo nimajo nobene povezave ter posledično ne poznajo vse zgodovine podane na prejšnjih 73 straneh in še posebej, ker je šlo za obrekovanje, namigovanje, širjenje neresnic, ustvarjanje negativne atmosfere … bom v nadaljevanju podala dejstva ter realno sliko Schapendoes scene v Sloveniji ter razjasnila nekatere pojme povezane s članstvom v nizozemskem klubu.
Glede na stanje v rodovni knjigi Kinološke zveze Slovenije, se je pri nas zgodba pasme Schapendoes začela leta 2007, ko je bila kot prva uvožena Eysha Shushu des Clochards Choux (Šuši). Psička prihaja iz Nemčije, njena lastnica je Minči - Mina. Imela je eno leglo, ki je bilo odobreno s strani nizozemskega kluba Vereniging de Nederlandse Schapendoes (VNS), seveda pa pri nas vodeno preko slovenskega kluba za ovčarske in pastirske pasme (SKOPP).
Leta 2009 je iz Belgije prišla Isabella les Ours Gentils (Bella), njena lastnica je Mandi – Mateja. Imela je 3 legla, vodena preko italijanskega kluba Societa Italiana Amatori Schapendoes (SIAS) in seveda tudi SKOPP.
Leta 2010 sem jaz (Renata) iz Nizozemske pripeljala Caatje Lauke van de Korte Toren (Kat), imela je 2 legli odobreni s strani VNS in SKOPP.
Torej, do sedaj smo imeli v Sloveniji 6 legel, pri čemer je najbolj pomembno dejstvo, da so imeli starši prav vseh mladičev opravljene vse potrebne teste, tako genske kot klinične, pač v obsegu kot je to določal klub v katerega smo lastniki včlanjeni. Število teh testov se sicer od kluba do kluba razlikuje, toda najpomembnejši so bili opravljeni pri vseh 6 leglih (torej vsaj gPRA + ECVO + vzrejni pregled v Sloveniji). Vsi mladiči so vpisani v slovensko rodovno knjigo in imajo s strani KZS priznane rodovnike.
Sama nisem nikoli komentirala izbora klubov, izbora samcev ali mladičev drugih vzrediteljic. Tej sceni sem se pridružila kot zadnja in sploh nisem razmišljala o drugem klubu kot o VNS, kar se tiče samcev sem jih dosti spoznala sama v živo, imela sem pomoč in podporo svoje vzrediteljice, glede mladičev je pa dejstvo, da so Matejini pretežno rjavi, moji pač sivo-črni. Še enkrat poudarjam, nisem nikoli komentirala in tudi zdaj ne bom, barva je stvar okusa, o okusih pa ne razpravljam. Skoraj po vseh državah, kjer vzrejajo Schapendoese se najdejo vzreditelji, ki se trudijo vzrejati rjave - v Belgiji, Franciji, najmanj 2 sta na Švedskem, pa tudi na Nizozemskem od nedavna. Je pa prav, da si priznamo, da eni preferirajo eno, drugi pa drugo barvo. Tako pač je. Da bi naj bili rjavi psi bolni ni izjavil nihče od nas lastnikov, to so izmišljotine in zavajanja ljudi, ki se že dobro leto mešajo v našo sceno, vzpostavljajo nered ter širijo neresnice in nezaupanje.
Kar je mene zmotilo in zaradi česar sem se oglasila, pa je bilo pisanje o opravljanju testov, ki se je, kot je bilo nedvoumno pojasnjeno kasneje, nanašalo na bodoče vzreditelje te pasme v Sloveniji. Tukaj bi pa jaz vendarle rada poudarila pomen sodelovanja z matičnim klubom, ki je eden in edini, torej nizozemski VNS, ustanovljen leta 1947. Kot je lepo pojasnila Minči v enem od zadnjih postov je običajno da, če vzreditelj v svoji državi nima kluba, ki bi deloval po pravilih tega prvotnega, ustanovnega kluba, se mora včlaniti v VNS. Če Mateja v vseh teh letih ni želela vzrejati preko njih, je to njena odločitev, da pa na isto (težavno) pot poskuša napeljati bodoče potencialne vzreditelje, se mi pa ne zdi prav.
Zato bom v nadaljevanju natančno opisala kaj pomeni biti član VNS in vzrejati po njihovih pravilih.
Včlanitev
Tako kot v vsak klub, se tudi v VNS včlani z izpolnjeno prijavnico, kar se naredi direktno na njihovi spletni strani. Znanje nizozemščine ni potrebno, dovolj je, da se po strani nekoliko sprehodimo (morda nam striček Google prevede kakšno besedo) in z nekoliko logičnega slepanja najdemo ustrezen formular. Za primerjavo – tudi v italijanski klub se včlanimo s prijavnico, stvar bi rešili z osnovnim znanjem angleškega jezika (s slovenščino tudi tam ne gre).
Pogoji vzreje
1. Vsak pes, ki ga želimo uporabiti v vzreji mora imeti pozitivno opravljeni dve inventarizaciji, od katerih mora biti vsaj ena pridobljena pri starosti nad 21 mesecev ali eno inventarizacijo plus dodatno dve odlični (ali vsaj prav dobri) oceni iz razstav organiziranih pod okriljem FCI, pri čemer mora psa oceniti nizozemski sodnik, specializiran za pasmo. Inventarizacija je, kot je bilo že velikokrat pojasnjeno, temeljit vzrejni pregled, ki ga opravi za pasmo specializiran sodnik. Ocenjuje se 34 elementov, od splošnega vtisa preko detajlov glave, sprednjega dela, trupa in zadnjega dela do gibanja in vedenja.
Vsaj ena uspešna inventarizacija je osnovni pogoj, če želi kdorkoli, torej lastnik ali samca ali samice, pridobiti par za svojega psa. Torej, ker tega pregleda ni možno opraviti v Sloveniji, tudi ne v sosednjih državah (Avstriji, Italiji) je potrebno iti v tujino. Najbližja varianta je Nemčija v kraju Alsfeld, kjer je vsako leto (nekje ob začetku poletja) organizirana klubska razstava nemškega kluba za Schapendoese ‘‘Interessengemeinschaft Schapendoes‘‘ (IGS), v okviru katere je možno opraviti tudi inventarizacijo. Opravljena v Nemčiji, je veljavna tudi na Nizozemskem torej pri VNS. Do Alsfelda je iz Ljubljane okrog 850 km. Če iz kakršnih koli razlogov ne bi mogli v Alsfeld, pa lahko inventarizacijo opravimo na Nizozemskem, saj jih klub VNS organizira najmanj 4 krat letno. To bi pomenilo le še stroške dodatnih recimo 350 km, kolikor znaša razdalja od Alsfelda do sredine Nizozemske. Cena pregleda je povsod enaka in je nazadnje znašala 15 €.
2. Drug pregled, ki ga zahteva klub je genski test za gPRA. Progresivna atrofija mrežnice (PRA) je dedna bolezen mrežnice. Bolezen povzroča postopno slepoto, najprej vpliva na vid pri šibki svetlobi (nočna slepota), sčasoma vodi do popolne slepote. Klub dovoljuje paritvne kombinacije +/+ X +/+ (čist X čist) in +/- X +/+ (čist X nosilec), saj v takšnih primerih mladiči ne morejo zboleti za PRA (tudi nosilec ne more zboleti, je le prenašalec gena). VNS sprejema rezultate tega testa, če je opravljen na univerzi Ruhr-Bochum v Nemčiji, kamor se pošlje vzorec krvi ali bris sline, kar odvzame naš veterinar.
Tudi test za gPRA je test brez katerega ni možno dobiti ustreznega para v primeru načrtovane vzreje. Strošek tega testa je 60 € + poštnina + odvzem vzorca pri veterinarju. Za ta test se torej ni potrebno voziti na Nizozemsko ali kamorkoli drugam.
3. Tretja stvar, ki jo je potrebno imeti pred načrtovano paritvijo je klinični ECVO pregled oči. Preglejuje se 13 bolezni (PPM, PHTVL/PHPV, Cataract, RD, Hypoplasie/Micropappila, CEA, Entopion/Trichiasis, Ectropion/Macroblepharon, Dichtichiasis/Estopische cilie, Cornea Dystrophie, Cataract (non-congenital), Lensluxatie (primar), Retina degeneratia – PRA). Če se ne poglabljam v detajle, gre pač za potrdilo specialista oftalmologa, da pes nima dednih bolezni oči. Potrdilo je veljavno 1 leto in ga je potrebno obnavljati najmanj pred vsako paritvijo.
Tudi v Sloveniji imamo oftalmologa z ECVO certifikatom, to je g. Tadej Zemljič, ki lahko pregled po predhodnem naročilu opravi v Ljubljani, pa tudi v Marboru. Test stane 52 € in tudi tega torej ni potrebno delati na Nizozemskem.
Ugodnosti
a) Vsak član VNS dobi 5x na leto v poštni nabiralnik klubsko revijo. Res je, da je napisana v nizozemskem jeziku toda z malo truda se da razumeti bistvo, veliko pa je v reviji tudi podatkov, ki jih lahko razumemo brez znanja tujega jezika. Namreč, objavljene so vse prošnje za paritve (torej imena samic in pri vsaki dveh potencialnih možnih samcev), vse opravljene paritve (kdaj in kdo s kom), vsa legla (datum kotitve in število mladičev po spolih), slike mladičev in podatki o novih lastnikih, objavljeni so vsi rezultati gPRA testov, slikanja kolkov in komolcev, koledar prireditev za leto vnaprej, rezultati vseh opravljenih inventarizacij (za vsakega posameznega psa vseh 34 ocen), nadalje so objavljeni zapisniki vseh njihovih sestankov, rezultati iz razstav in agility tekem, kratka poročila in slike iz organiziranih skupnih sprehodov (dobivajo se vsak mesec, ločeno po regijah) poleg tega pa še vsi rezultati njihove specialne razstave ter rezultati dneva mladih psov (obe prireditvi sta organizirani 1x letno). Pri slednjih so objavljeni kompletni sodniški opisi za slehernega psa.
b) Vsak član VNS ima tudi možnost brezplačno uporabljati podatkovno bazo DoesData. To je edina uradna baza podatkov v kateri je zajetih več kot 25.000 Schapendoesov, vse od prvih sedmih (iz katerih so ustvarili pasmo), skotenih med leti 1941 in 1949. DoesData je rezultat skupnega dela Schapendoes klubov iz Nemčije, Danske, Švice in seveda Nizozemske, predvidoma se bosta letos pridružila tudi kluba iz Kanade in Švedske. V bazi lahko iščemo pse, preverjamo paritvene kombinacije, izračunavamo koeficiente inbreedinga, za vsakega psa pregledamo rezultate vseh zgoraj omenjenih obveznih testov in inventarizacij, vnešeni so tudi razstavni uspehi, slike … Podatke v bazo vstavlja upravljalec (in ne lastnik sam, kot je to v navadi pri drugih bazah) in to le na osnovi uradnih rezultatov, ki mu jih pošlje lastnik in/ali sodelujoči klubi.
c) Področje vzreje v klubu obvladuje vzrejna komisija. Vsak vzreditelj (torej lastnik samice) mora najmanj 3 mesece pred predvideno paritvijo poleg vseh uradnih dokazil o opravljenih testih, poslati vzrejni komisiji vlogo za odobritev samcev (priložiti je potrebno tudi soglasje lastnikov in vse teste samcev). Praviloma sta to dva psa, prvi in morebitna rezerva, ki se potrdi za primer, da se kaj zalomi (npr. lahko se prvo izbrani samec poškoduje, ne opravi uspešno ECVO testiranja, ni sposoben naskočiti samice ali kaj podobnega). Vzrejna komisija, ki ima na voljo vse podatke iz baze DoesData, podatke iz vprašalnikov, ki jih člani izpolnjujejo vsako leto, podatke o boleznih, ki se pojavljajo v posameznih linijah …, na osnovi vsega tega preveri predvideno paritveno kombinacijo in samca ali potrdi ali pa zavrne. V primeru potrditve se razume, da so izpolnjeni vsi pogoji za vzrejo po pravilih kluba in mladiči iz takšne kombinacije dobijo tudi VNS certifikat oz. potrdilo kluba.
d) In nazadnje še najpomembnejša ugodnost, ki se nanaša na pomoč pri vzreji. Namreč, če lastnik samice ne pozna samcev, ima kakršnekoli težave pri navezovanju stikov z lastniki samcev, ni prepričan v ustrezen izbor, lahko zaprosi vzrejno komisijo kluba za pomoč. Ta pomoč obsega seznam ustreznih samcev (ponavadi 5) iz katerega si lahko potem lastnik samice izbere dva, pri čemer vse dogovore med lastniki psov uredi klub. Ne more se torej zgoditi, da se lastnik izbranega samca z odločitvijo ne bi strinjal.
No, na koncu je potrebno seveda priznati, da vse to skupaj nekaj stane. Ja stane - natančno 47,50 € na leto. Veliko? Preveč? Poudariti želim samo še dejstvo, da se, v primeru članstva v VNS, kot je razvidno iz zgoraj zapisanega, sploh ni potrebno voziti na Nizozemsko. Testi, ki so tukaj opisani so tako ali tako potrebni, brez njih ni možno dobiti ustreznega para, poleg teh testov pa vzreditelji opravimo še marsikaj drugega, tudi slikanje kolkov in komolcev na primer, kar pa VNS sploh ne zahteva. Torej, samo pluse in minuse je potrebno sešteti.
Za zaključek naj še enkrat poudarim, da je moj namen izključno realno prikazati pomen članstva v klubu, katerega ustanovitveni član, g. Toepoel, je leta 1947 dobesedno ustvaril klub in to čudovito pasmo. Vse od takrat ta klub deluje v dobro pasme, ohranja visoke pogoje vzreje, organizira predavanja, razstave, skupne vikende, sprehode, inventarizacije, dneve mladih psov .. vse za obstoj in razvoj zdravih in tipičnih Schapendoesov. Zato naj vsak sam presodi ali je pametno biti član takšne skupnosti, biti deležen pomoči in vseh ostalih ugodnosti ali pa je bolje trmasto vztrajati pri samostojni poti. Nikoli ni bilo izpostavljeno, da je potrebno biti član tega ali kateregakoli drugega kluba (razen SKOPP seveda), ni pa prav, da se članstvo v tem klubu prikazuje kot finančno in časovno potratno, ker pri vsem tem gre le za željo sodelovati pri viziji kluba, ki obstaja že skoraj 70 let.
In čisto za konec – Schapendoesi so krasni kužki, vdani in prijazni, pa tudi delovni in aktivni. Biti lastnik je enostavno, biti vzreditelj pa zahteva nekaj več truda. Toda, na tej poti ni potrebno biti sam!
Če se bo kdo odločil za pot vzreje ali pa koga sicer zanima kakšna podrobnost, bom vedno z veseljem pomagala.