LOPOV DANTE

danaja · 7066

danaja

  • *
    • Prispevkov: 82
    • Točke: 2
  • moj mali princ
: 01 Februar 2007, 12:11:02
O mojem bernardinčku bi se sicer dalo napisati cel roman prigod, za danes pa naj bo dovolj čisto zadnja izmed njegovih potegavščin. Govori o tem, kako je Dante zavrgel obetavno kariero botanika, vrtnarja ali pa šoferja (o čemer se je odločal doslej) in je sklenil postati ulični slepar in žepar.

Pisal se je 1. februar 2007. Dante se je že nekaj noči prej ubadal z mislimi, kaj le naj ušpiči naslednjič. Tako pozno v noč je razmišljal, da je celo pozabil sredi noči tulit v luno in je, utrujen od globokih misli spal celo dlje kot ponavadi. Bilo je povsem običajno jutro. Ko je vstal in se dobro pretegnil, je preiskal svoj rajon, nato pa je odpeljal svojo alfa psico (mene ::)) na sprehod po jutranjem soncu. Najprej sta malo tekla in si napolnila pljuča s svežim zimskim zrakom, po krajšem razgibavanju pa sta prijetno kramljala in raziskovala zasneženo okolico. Bil je povsem miren, le tiste njegove čudovite oči so se mu ves čas nekam čudno svetile. Na poti proti domu se je kot ponavadi ustavljal pri svojih pasjih prijateljih, ki jih v vasi nima ravno malo. In sta prispela do Rexa in Mika. Navdušeno sta ga pozdravila in ga povabila na svoje dvorišče, saj sta vedno vesela njegove družbe. In, ko so že pričeli razglabljati o zadnjih novicah iz Pasjega dnevnika, ki jima jih je prinesel s sprehoda, je Dante zagledal nekaj prečudovitega - to je bila kost njegovih sanj! Ležala tik ob Rexu in bila je enostavno fantastična! Rex mu je kost z največnim veseljem pokazal in mu jo ponudil za povohat, Dante pa se je medtem že odločil, da je ta kost enostavno prevelika za dva tako majhna psa kot sta Rex in Mik in bi bilo škoda, da gre v nič. Rex jo je zaupljivo spustil in se hitel igrat, in naenkrat se je njegov zajtrk znašel v Dantejem gobcu. Oba z Mikom sta od presenečenja kar obstala, Dante pa se je obrnil, kot da ju ne pozna in mirno, ponosno in zadovoljno odkorakal proč. Nobeno prigovarjanje Alfe ni zaleglo, Dante je bil neusmiljen. Kost je njegova in pika! Mik je, revež mali od španjela, kar stal in čisto šokiran gledal poslastico, kako odhaja proč, Rexu so se pa ulile solze in je na glas zajokal. Pa taka krasna kost! Dante jo je najprej odnesel pokazat kompanjonu pri svojih podvigih, bloodhoundu Oliju, ki je bil nad plenom navdušen in se je povsem strinjal z Dantejem, da je kaj tako enkratnega primerno le za pse njune velikosti. Zadovoljen z drugim mnenjem je Dante nato s kostjo korakal proti domači hiši, šel mimo Rolfa, čigar mnenje pa ga sploh ni več zanimalo, ker je tudi Rolf premajhen, da bi vedel, za kaj gre pri tej stvari!
In tako zdaj leži na dvorišču in gloda. In gloda in gloda in oči se mu svetijo in sprašujem se, o čem razmišlja... Bo iz žeparja postal gangster, kot so mu že napovedali, ko je bil še v plenicah? Prvi tovrstni podvig je bil več kot uspešen in je potekal povsem po načrtih in brez težav. Me kar malo skrbi, kaj sledi.

EPILOG: Danteja je pričela peči vest. Sedaj skriva dokaze o kraji. Ravno ga gledam skozi okno, kako se trudi najti pravo mestu v snegu, kamor bo zakopal kost. Le kje bo dovolj varna? Kaj pa če mu jo kdo ukrade?

Pozabil sem veliko imen ljudi, ki so se dotaknili mojega življenja. In si zapomnil veliko imen psov - ker so se dotaknili moje duše.