Cvileči otročički in piskajoči odrasli, ki na vsak način hočejo crkljati mladička, so sicer moteči, ampak jaz to jemljem kot nujno zlo. Če kdo hoče crkljati katero od psic, to lahko počne po mili volji, edino tega pa res ne vidim rada, da jo kdo hrani brez dovoljenja. Seveda pa vsakemu prej povem, da si bo sam kriv, če bo pocoklan, blatnast in prelizan, da bodo imeli dlako po obleki, otročički pa v ustih. Če je njim prav, je meni tudi. To sicer vzgojo po eni strani precej upočasni, mladiča je recimo skoraj nemogoče naučiti, da se ne bi zmenil za mimoidoče, po drugi strani pa za socializacijo in učenje poslušnostii sploh ni tako slabo. Namreč: skoraj vsak je užaljen, če mu ne pustiš pocrkljati mladiča. Se pa prav tako skoraj vsak lahko izkoristi za učenje odpoklica. Večina jih, če jim poveš kaj bi rad, lepo sodeluje. Sama recimo tamalo psico, kjer je to le mogoče, pri crkljanju spustim, jo pustim, da jo prvo in največje navdušenje nad crkljanjem mine, potem pa poskušam najti pravi trenutek za odpoklic. Ne deluje čisto vselej, če ne pride, grem pač ponjo in jo pripnem, pa konec crkljanja. Kadar pa pride (% lepih in hitrih prihodov se stalno izboljšuje) pa poleg nagrade pogosto zasluži še nadaljevanje crkljanja. Poleg tega se mladič tudi nauči ločiti ljudi na tiste, ki si crkljanja želijo in na tiste, ki jih je treba pustiti pri miru.
Ignoriranje mimoidočih se da lepo vaditi na kakšnih res obljudenih ulicah, ko z mladičem hitro hodiš, si daš za kamuflažo slušalke v ušesa in nič ne vidiš nič ne slišiš. Če imaš zraven mladiča še odraslega psa, ki se za mimoidoče ne zmeni, še toliko bolje.
zelo podobno taktiko uporabljam tudi pri psih. Če je neznan pes spuščen, je spuščena tudi tamala. Če gre k psu, njena stvar, znajti se mora sama. Če se igrata prav, če stakne klofuto pa še bolje. Če mu preveč teži, jo poberem in zabave je konec. Pse na povodcih pa mora pustiti pri miru. Se še zgodi, da kdaj h kakšnemu uide, jo pač poberem in za kazen pripnem. Se pa izboljšuje. Če bi koga pobegli mladič prestrašil ali celo šokiral, bi se mu pač globoko opravičila. Zaenkrat se mi kaj pretirano opravičevati ni bilo treba. Če bo šlo vse kot je treba, bo do takrat, ko bo zgledala odrasla in bi koga res lahko prestrašila, že zanesljivo ubogala. Če ne bo, bo morala pa za sabo vleči vrvico.