Dovolite, da vam za trenutek preusmerim pozornost na Freudovo tezo, da je v zgodovini človekovega vzpenjanja nad naravo bistven trenutek, ko se je človek postavil na dve nogi, ponosno dvignil glavo ter se nehal orientirati z vonjem, s tem neposrednim čutom, ki zaznava stvari pasivno, kakor pač padejo v nos, in namesto tega z distanciranim, takorekoč abstraktnim pogledom, ki ga razum lahko usmerja, osredotoča in nenazdanje z zapiranjem oči celo ukine. S to funkcionalno spremembo zaznavanja so tudi iztrebki začeli smrdeti, postali so nekaj, od česar se je treba odvračati z gnusom. Freud izrecno poudarja, da so pri majhnih otrocih iztrebki dojeti kot del njihovega telesa in da šele vzgoja, oblikovanje otroka v družbeno bitje, privede do tega, da pred iztrebki občutijo gnus. Freud tudi pravi, da človek redko dojema kot odvraten vonj svojih lastnih iztrebkov, ampak le od drugih ljudi. Zato oseba, ki ni čista, ki ne skriva svojih iztrebkov, žali druge ljudi. Takšno obnašanje dojemamo kot brezobzirno in včasih celo rečemo, da se umazanec obnaša kot pes.