Nina, hvala, ker si odprla tole temo. Je vsebinsko zame zelo zanimiva. Kajti že dolgo časa poizkušam dobiti odgovor na nekatere , meni , nejasne zadeve. Upam, da mi ne boste zamerili, če bom malo daljša:
Kot prvo: razstave so MUČENJE psa, ljudi in naših denarnic.
drugo : osebno bi takoj prepovedala dvojni hendling, gruming in mize ( tudi tiste v ringu )
tretje : sodniki bi morali imeti več znanja, objektivnosti in morale
četrto : organizatorji bi morali poskrbeti za svoj ugled, poiskati sponzorje zunaj kinoloških vrst
se držati FCI pravil o razstavah
peto : obiskovalci bi morali imeti malo več osnov o obnašanju na razstavnem prostoru
šesto : razstavljalci pa malo več kinološke kulture, morale, samodiscipline, predvsem pa
veliko več ljubezni do svojih 4 nožcev.
Bom malo na dolgo pojasnila.
1.) Pot do razstav je po navadi dolga. Psi so zaprti v potovalnih boxih. Velikokrat trpijo lakoto in žejo. Nekateri psi so v boxih zaprti celo ponoči, saj v veliko primerih v prenočiščih velja prepoved psov v sobe ali pa zahtevajo visoko doplačilo za psa. Na razstavi so psi ves čas v boxu, razen, ko jih peljejo v ring.
Razstavljalci smo izpostavljeni dolgim neprespanim nočem na poti. Mukotrpnemu iskanju odgovarjajočega prenočišča. Na razstavah dolgemu čakanju najprej v vrsti za plačila ali pa same dokumente. Potem čakanju na vhod v ring, potem čakanju na BIS. ( najdaljše je živčno čakanje doma, ko pričakuješ pošto organizatorja z potrdilom opravljenega šampionata, ki ga po navadi ni in ni ) Velikokrat v teh čakalnih vrstah nimaš časa niti za lasten obrok.
Ko sem jaz prvič v življenju šla delat šampionat 1000 km daleč, me je to tako izmučilo, da je bila moja prva izjava, ko sem prišla domov, da bom prvega, ki mi bo očital pridobljeni naziv s tefalovo ponvico čez bučo.
Razstave so precej drage, pot, nočenje, prijavnina za enega ali več psov, hrana za psa, za razstavljalca, nakup spominkov in daril, nakup kakšne lepe pasje vrvice, ovratnice, malenkosti za psa...moja denarnica je bila po prvi razstavi ožeta, kot suha limona
2.) Psi so vedno bolj izpostavljeni grumingu - striženje, česanje, barvanje, pudranje, sprejanje, fenanje. Najbolj bedni se mi zdijo lastniki njufijev, ki svoje pse fenajo do smrti in nazaj, ter lastniki večine terierjev in majhnih družnih psov ( ši-cu, laso apso, tibet terier, španjelov in sl. ) ki postavijo ob 8 h zjutraj psa na mizo, ga pripnejo na vrvico in pes tako stoji v pozoru do 19 ure, razen tistih 2 ali 3x ko ga peljejo v ring.
Dvojni handlerji motijo predvsem druge pse v ringu, skačejo izven ringa in niti ne pazijo na druge pse zunaj ringa še manj pa na gledalce, ki si včasih želijo v miru pogledati ocenjevanje ali slišati sodnika v ringu. Najbolj bedni v tem početju so pri pasmag NO, dobiji, boxerji, rotiji in zadnje čase še pri dogah. Interesantno, da tega ne boste nikoli videli pri ringih za 9 grupo.
3.) sodniki so vedno bolj podvrženi mnenju organizatorjev ( če ne daš naziva temu psu, te naslednjič ne pokličemo več na sojenje) , pritiskom lastnikov velikih psarn in seveda sistemu roka roko umije. Zato sem mnenja, da sodniki ne bi smeli imeti psov iz psarn, ki jim potem sodijo. Vedno bolj velja prepričanje, da so sodniki samo še bedne kreature velikih hendlerjev in podaljšek uda velikih psarn. Tudi sojenje pasmi, katero komaj pozna je precej nestrokovno in nefer do lastnika psa.
4.) organizatorjem je precej vseeno, kako se bodo počutili psi ( glavno da jih je prijavljenih čim več) razstavljalci ( važno, da plačajo po najvišjih cenah ), obiskovalci, da jih je čim več ( saj plačajo vstopnino) pa ni važno, če se na razstavni prostor pripeljejo s kolesi in otroškimi vozički.
Še tisto malo nagrad, ki jih podelijo so tako cenene, brez domišljije in v velikokrat jih moraš še sam prostit, da ti dajo, kar ti pripada.
5.) obiskovalci se ne zavedajo, da s svojim večnim slikanjem ib bliskavicami ne pripomorejo k zbranosti psa, odpirajo kletke brez vprašanja lastnika, se rinejo do psa na vsak način in ga hočejo pobožati. Velikokrat ne razumejo niti direktne razstavljalčeve prošnje, da pes potrebuje mir pred vstopom v ring.
6.) mi, razstavljalci pa smo največji pokazatelji, kako se ne bi smeli obnašati do naših psov: na neki razstavi se mi je zgodilo, da so razstavljelci prvega razstavnega dne,( ko se je razstavljala tudi deveta grupa), zapustili pse, ki niso dosegli željenih rezultatov, kar na razstavnem prostoru. Drugi dan je organizator te uboge kužke delil ljubiteljem živali...bedno . Velikokrat sem doživela, da so se razstavljalci med seboj stepli, ker jih je konkurenca, po njihovem mnenju, neupravičeno prehitela. V nekaterih državah so bili na udaru celo sodniki. ( kamen v glavo od razstavljalca, ki je izgubil naziv )
Veliko razstavljalcev svoje kužke celo zaklepa v boxe in to z kar precej velikimi in močnimi ključavnicami. Baje se tudi pse krade... Redko kateri razstavljalec je pripravljen pomagati konkurenci ali psu, če se ta nepričakovano znajde v težavah. Kako se ti isti razstvljalci obnašajo do svoje konkurence...( na skrivaj pobožajo tvojega psa in mu na ustnice namažejo snov, ki povzroča zaspanost ali celo drisko...) brcanje ob mimohodih, spotikanje ljudi, pa tudi kaj hujšega se je že slišalo...spuščanje večjega psa na manjšega, če vidijo, da je tvoj pes plah ali dobročuden pred drugimi psmi, nahujskajo svojega psa, pred tvojo kletko se nastavljajo s svojim psom, kar vrže iz tira psa v kletki. Kako potem ta reagira v ringu, ko sreča istega psa, si lahko zamislite, sodnik bo seveda sklepal po svoje...
Moji osebni nasveti glede razstavljanja: psa pred vstopom v ring ( vsaj do ocenjevanja za BOB ) ne pustim božati, slikati, se mu približevati in če je le mogoče ga držim čim dlje od razstavnega vrveža. Velikokrat se celo "skrijem" k ringu za kakšno tretjo ali deveto grupo. Mastina pa res ne bo nihče iskal med čivavami.
. Najmanj eno uro pred vhodom v ring, grem za pol ure na sproščujoč sprehod in ji dam vodo. Pred vstopom v ring pripeljem psa na razstavni prostor največ tri številke pred našo. Kadar menim, da je potrebna lepotnih popravkov ( čiščenje ušes, striženje krempeljčkov, skrajšanja dlake na konici repa - to opravim zjutraj pred odhodom na razstavo ali večer prej ). Če imam druge opravke ali preprosto želim, da si vzamem čas zase, jo imam v pokritem boxu, vedno v bližini koga, ki jo pozna, da jo lahko po potrebi ob nepričakovanem vznemirjenju, umiri.
Pes, ki uživa v razstavnem vrvežu in samem razstavljanju, nam to tudi pokaže. So pa psi, ki jim to ne leži in takšni lastniki psov bi se morali zavedati, da s tem delajo svojemu psu veliko škodo.
Še o sami kvaliteti psov in kinoloških nazivih: po mojih izkušnjah je mogoče z vsakim psom veliko doseči ( predvsem nazive ) če ima lastnik v prvi vrsti denar, veliko vztrajnosti, ambicioznosti in trdne volje, da bo z psom nekaj dosegel, neglede na to ali je pes kvaliteten ali ni. Na žalost se tudi v kinologiji vse vrti okrog denarja.
Sama bi se razstavam na široko izognila, pa kaj, ko je potrebno mladičke na nek način prodati in promocija mamice je najboljša reklama. Na koncu koncev, na razstavah spoznaš zanimive, včasih istomisleče ljudi. Spoznaš nove kraje in običaje. Velikokrat pristaneš celo na kakšni zasebni žurki. In če pes uživa ob novih doživljajih ter pri tem pobere še kakšen nazivček in pokalček...je odhod na razstave dosegel svoj namen.
Do sedaj sem obiskala, aktivno, okrog 30 razstav, večinoma v tujini. Doživela veliko zanimivega
in poučnega, spoznala, da psi niso glavna atrakcija takšnih prireditev, da razstave delajo ljudje, za ljudi in da so razstave še zmeraj to, kar sem trdila že takrat, ko na njih nisem hodila...davek za neumneže.
Povejte mi, kdo je še tako neumen, da se pelje 600 km daleč, plača 10.000 sit prijavnine za psa, zato, da mu falirani sodnik na ocensko listo napiše : " pes po standardu "
Miša