Pridobi si 10% popust v spletni trgovini Pasji.Net X Hočem Kupon

moje zgodbice

nezkaaa · 5029

nezkaaa

  • *
    • Prispevkov: 614
    • Točke: 0
  • ZgAgA
: 29 November 2008, 14:02:47
Ojla,
sem za tiste, ki so bili navdušeni nad mojim pisanjem v temi čistokrvna zgaga, prilepila zgodbico, ki sem jo spisala na poti iz Kopra v Ljubljano. Žal zgodbica nima nobene veze s psi, ampak bom v kratkem spisala še kakšno zgodbico o psih...mogoče še danes zvečer...do takrat pa obilo veselja pri branju...

lp


Ležim v postelji in razmišljam. O čem? O vsem. Kaj se dogaja z mano? Ali bom našla svoj prostor pod soncem? Predvsem pa se sprašujem o tem, ali me ima rad? Ne vem, enkrat se mi dozdeva, da je odgovor pozitiven, spet drugič me zabije direktno v tla. In jaz  pustim, da se igra z mano in mojimi čustvi. Pa je to pošteno? Ne, ni, a kaj naj storim? Naj se obrnem in grem stran, ga pošljem k vragu, ali pa še naprej trpim in tavam v nevednosti? Karkoli bom storila, ne bo prav, ne meni, ne njemu. Če se odločim in odkorakam stran od njega, bom trpela, ker ne bom vedela, ali obstaja tisti žarek upanja. Če vprašam in me zavrne, bom trpela še bolj. Če nič ne rečem in sem še naprej tiho, bom še naprej trpela s tem, ko ga bom opazovala srečnega z drugimi. Ampak, če je srečen on, sem srečna jaz, kljub temu, da vem, da so njegove zveze obsojene na propad. Ko bi le lahko zbrala pogum in mu povedala, da ga imam rada. Pa ne morem. Lahko sem pogumna vsepovsod drugje, a ko se gre zanj, otrpnem. Le zakaj? Ko bi našla ta odgovor.
Gledam ga, pa tega sploh ne opazi. Rekel mi je, da ne išče resne zveze. Po eni strani, me to boli, ker ne prepozna v meni osebe, ki bi ga naravnost oboževala, ga imela rada takšnega kot je, brez pretvarjanja. Mar ne opazi žara v mojih očeh, ko ga gledam? Boli me, ker ga po eni strani razumem. Ampak, saj se ne odločiš na prvem zmenku, da boš s to osebo resen. To spoznaš šele čez čas, ko vidiš, kako se pravzaprav razumeš z osebo.
Všeč mi je vse na njem. Njegove modre oči, v katere lahko strmiš ure in ure, pa se sploh ne zavedaš časa. Njegov nasmeh, tisti iskren, ki te spravi v dobro voljo. In pramen las, ki mu neprestano sili na čelo, dokler ga ne ukroti z gelom. In še takrat se najde nov pramen, ki mu nagaja nekje drugje. Tiste drobne gubice, ki se pokažejo, takrat, ko se nasmeje. Njegov žar v očeh in me pogleda, kot da sem njegova. In v tistem trenutku sem res. Pa ne samo v tistem trenutku, ampak cel čas. Njegove  ustnice, ki so tako tople, da čutim poljub na licu še uro po njem. Ali sploh ne čuti, kako drhtim, ko se me dotakne, pa čeprav samo bežno?
Se pogovarja s mojo prijateljico in ji reče, da sem mu všeč. Pa sem mu res? Enkrat ja, drugič ne. In ta njegov stavek, a si nora? Ko bi mu le lahko rekla, ja sem, nora sem nate. Ampak ne, jaz sem preprosto tiho. Ko sem z njim, se mi čas ustavi in ga le z muko zaženem naprej. Bo sploh kdaj spoznal, kaj mi pomeni?
Sedim zunaj in gledam pare, ki so zaljubljeni, se poljubljajo in objemajo. In mi je težko. Dala bi vse, kar imam za njegove poljube. Ali bom sploh dočakala, kakšen poljub, pa ne mislim tistega na lička? Ko bi le prišel do mene in mi rekel, rad te imam, rad bi te poljubil. To bi bil pravi balzam za moja ušesa. A to sanjarjenje me ne pripelje nikamor.
Sam mi je povedal, da ni romantičen, a mislim, da nekje globoko v sebi je, le da do sedaj n imel te priložnosti, da bi se spoznal s to  platjo. Zaradi tega ni nobena mevža. Lepo je, da fant punci prinese rožo ali pa jo samo pokliče in reče rad te imam, to sem ti moral nujno povedati.
Poznam njegove strahove, njegove cilje za prihodnost. Mu pomagam, ga poslušam, ko ima težave, mu svetujem in nič ne zahtevam v zameno, dovolj mi je že, ko me pogleda. Pa vendar imam občutek, da sem zanj samo tista tamala, ki nima pojma o življenju in o ničemer, kar je povezano z njim, da živim v zlati kletki in mi je v življenju z rožicami postlano. Pa mi ni. Marsikaj sem že pretrpela pri svojih letih, kar bi marsikoga zlomilo. Ampak za vsakim dežjem posije sonce in na napakah se učimo. Mar bi se zlomil njegov ego, če bi rekel, da imam enkrat za spremembo prav? Mar je to tako težko? Mu rečem, naj gleda optimistično na stvar, pa mi odvrne, da je realist in mi reče, da lepe stvari obstajajo samo v pravljicah. To, da so mi všeč pravljice, ni nič narobe. V vsakem od nas še vedno živi otrok, a to ni slabo. Včasih preprosto moraš spustiti otroka na plan. Ljudje prehitro odrasemo in pozabimo na drobne malenkosti, ki nas razveseljujejo in se ravnamo po smernicah, ki nam jih narekuje družba. Če sem zanj še vedno otrok, potem mu moram povedati, da živi v zmoti. Včasih bi ga najraje brcnila v rit in mu rekla, pojdi se solit. Pa ne morem. Včasih res strelja v prazno, pa si rečem, saj bo, ima slab dan. In stvari se nabirajo in nabirajo. Pa se ne zjokam pred njim, ampak pustim stvari, da se kopičijo in kopičijo, potem pa kar naenkrat izbruhnejo v vsej svoji vnemi. Pa mogoče ve, da točim solze zaradi njega, zaradi njegovih besed, za katere sploh ne ve, kako so me prizadele? Ampak jaz ga imam še vedno rada. In se zavedam vseh svojih napak, med drugim tudi tega, da prehitro zaupam in da verjamem v ljudi. Pa je to napaka? Če ne bi verjela vanj, v upanje, da bova kdaj skupaj, bi že zdavnaj odšla. Ampak upanje umre zadnje.
Sploh ve, da vsako jutro, ko se zbudim, vsak večer, ko grem spat, pomislim nanj in mu voščim dobro jutro in lahko noč, ker ga ni ob meni? Ne, vem, da se ne zaveda tega. Kaj bi dala, da bi se zjutraj prebudila v njegovem objemu in bi mi nežno zašepetal, dobro jutro miška. Bi mi poklonil tisti  nasmeh, ki so ga deležne one? Ne želim si njih, želim si njega, takšnega kot je in ne takšnega, kot one mislijo da je. Dala bi vse, da bi bil njegov dih namenjen meni. In zopet se vprašam ali bo to sploh kdaj mogoče?
Poskušala sem ga pozabiti in biti z drugimi, pa ne morem. Iščem njega v njih, a ga ne najdem. Pa gre vsaka zveza po gobe, še preden se začne. A zakaj bi lagala njim? Se zaveda svojega uspeha, da sem pravzaprav lutka v njegovih rokah?
Poslušam pesmi, ki sva jih slišala na radiu, pravzaprav živim v spominih, ampak včasih se moram umakniti, pravzaprav zbežati stran od realnosti. Ali ve, da ko se mi ne javi, da me skoraj pobere od skrbi, ali je v redu? A to ni pretiravanje, ampak le skrb.
Ali misli, da mi je lahko, ko mi razlaga o drugih, jaz pa ga gledam in prikrivam žalost, ker me ubija? Da, ubija me z vsako besedo. Malo po malo. Ubija me z vsakim svojim gibom. Malo po malo.  A kaj naj naredim? Nobenega si ne upam vprašati za mnenje, ker se bojim, da bi se mi smejali. In tako to poteka vsak dan znova. Bo kdaj posijalo sonce tudi zame, ali bodo srečni le tisti okoli mene, jaz pa te svoje sreče ne bom dočakala?
Če so srečni tisti, ki jih imam rada, sem srečna tudi jaz. Je težko gledati nasmejane obraze, a tako to je. Se pretvarjam, da sem vesela, da nimam nobenih skrbi. A to je le pretvarjanje pred drugimi, da mi ne težijo, zakaj se ne smejim in zakaj pustim nekemu tipu, da mi kroji življenje. Pa sem res vesela? Ne, on misli, da sem. Seveda, ko pa sem pred njim vsak dan nasmejana in zgleda, da zajemam življenje s polno žlico, a je realnost dosti bolj kruta.
Ko se peljem enkrat na teden z vlakom v Ljubljano, celi dve uri razmišljam, kako bi mu povedala. Zanima me, kako bi sprejel to novico, da ga imam rada. Bi mogoče končal najino prijateljstvo? Čeprav je priznal, da sem mu všeč, ne vem kako bi reagiral. Ta njegova igra, je kot igra mačke z mišjo, tik preden jo poje. In tak občutek imam jaz. Da se igra z mano, tik preden me bo uničil.
A ga vsake toliko časa zalotim, kako me opazuje, ko misli, da tega ne opazim. Si mogoče domišljam preveč? A ravno zaradi teh njegovih skritih pogledov še vedno vztrajam in bom vztrajala. Morda mi pa le uspe. Če verjameš v čudeže, je možno prav vse. Z močno voljo, in te imam veliko na zalogi, mi bo uspel tudi ta met. A vse kar potrebujem je čas. Čas? Ja in srečo. Sreča in čas. Čas in sreča. Ta dva bosta moja zaveznika v boju za njegovo ljubezen. Toliko kot sem trmasta, mi bo uspelo, ni vrag, da ne bo.
Ugotavljam, kako bi ga prebolela. Bi morala biti hladna in ga preprosto ignorirati? Morda, a najverjetneje bi dobila nazaj še večjo ignoranco. A kako naj ignoriram njega? Njega, ki mi je tako zelo všeč, da če me zdaj pokliče, če sem pripravljena storiti norost, da bi to norost naredila. A zakaj mi daje znake? Zakaj? Včasih me pokliče, in mi vošči lahko noč. Ampak to so tako redki trenutki, a zato še toliko bolj dragoceni v mojem srcu. A bojim se, da mi bo srce razneslo na milijon drobnih koščkov in potem bi zopet trajalo celo večnost, da bi srce sestavila nazaj v celoto.
Ko sem bila v vezi z nekim fantom, dolgo, predolgo časa in ko sem spoznala njega, sem mislila samo še nanj. Vem, da ni bilo pravično do tega fanta, a moje misli so bile namenjene njemu že od začetka najinega poznanstva. Kljub vsemu je najino poznanstvo na tankih tleh. Je prijatelj mojega bivšega. Prijatelj? Boljša beseda bi bila znanec. Ampak jaz se ne oziram na to, čeprav vem, da je grdo, ampak saj sta se poznala le bežno in si tu in tam izmenjala zdravo, kako si. Nisem imela poguma, da bi povedala, da moje misli niso pri njemu, a se mi dozdeva, da je to tudi sam ugotovil.
Ali ve, kako me boli in kako me je sram, ker moje telo ni bilo njegovo? Da sem bežala pred realnostjo in sanjarila o tem, da so vsi poljubi, ki sem jih dobivala njegovi? Da je bil z mano v dobrem in zlem, kljub temu, da sam tega ni vedel? Da je bil moja varnost, moja uteha, moja rešitev pred težavami? Oseba, h kateri sem se lahko zatekla, kljub temu, da v resnici ni bil z mano?
Vem, da med nama obstaja neka strast, ki pa jo oba zatirava. Le kaj bi se zgodilo, če bi to strast spustila na plan? Bi oba doživela vrhunec najinega življenja, takšnega, ki ga nisva, niti ne bova doživela? Bi naju to združilo za vedno? Zakaj se je tako težko prepustiti toku življenja in enkrat nekaj doživeti čisto spontani? Mogoče sva pa midva tista, ki bi spremenila svet?
Sedaj sedim na vlaku in se vozim proti Ljubljani. Prispela sem na postajo in pogledam skozi okno. Vidim par, ki se poslavlja, a na njunem obrazu ni videti žalosti, marveč sreča. Srečna sta, ker vesta, da se bosta zopet videla in to ju kljub slovesu drži pokonci.
Tudi jaz bi bila rada taka. Pa sem? Kdaj sem srečna? Takrat, ko vidim njega? Takrat, ko vem, da sem s sprehodom nekemu psu spremenila dan? Takrat, ko pridem domov in se me razveseli moja psička, ker ve, da bo spet čas za daljše sprehode? Takrat, ko osebi na ulici s prijaznim nasmeškom spremenim dan? Takrat, ko slišim otroški smeh? Takrat, ko vidim ptice in si zaželim, da bi lahko odletela stran? Morda takrat, ko slišim preproste besede rad/-a te imam? Da, takrat sem srečna. A kljub temu čutim neko pomanjkanje, neko praznino, ki jo lahko zapolni samo on. Pa bi jo? Ne vem.
Včasih si zaželim, da bi imela nevidni plašč, s katerim bi se lahko pritihotapila v njegovo bližino. Da bi mu brala misli, čeprav, bi potem zvedela preveč. Tega pa nočem. Čeprav, potem ne bi tavala v nevednosti in bi vedela vse o njem.
Odkriva se mi počasi, a sem potrpežljiva in vem, da se mi bo dokončno odprl. Rekel mi je, da ne govori veliko. A laže. Vsakič, ko sva skupaj govori in govori, kot po tekočem traku. Njegova najljubša tema so avtomobili. O tem se lahko razgovori po ure in ure. Obljubil mi je rožico. To rožico čakam in čakam. Razum mi pravi, da je ne bom nikoli dobila, a srce pravi drugače. Koga naj poslušam? Srce ali razum? Poslušam srce. In sem zopet na čakanju. Ljubezen je zmagala nad razumom. On bi rekel temu, da pretiravam, da sem preveč solzava. Pa sem res? Mogoče.
Vem, da se boji psov, pa ga branim pred njimi. Vem, da je imel poškodovan križ, pa mu ne pustim nositi in dvigovati težkih stvari. Mi je obljubil, da mi bo napisal pravljico. Pa mi jo bo res? Ne, ne bo je. Vem, da je ne bo. Ampak še kar upam. Ravno tako je rekel, da mi bo zapel pesmico, ko bom prišla nazaj domov. In mi jo je? Ne, ni je. Njegov izgovor je bil, da sem bila takrat, ko mi je to rekel, sto kilometrov stran? Ampak, zakaj je potem to rekel? Je morda ugotovil, koliko mi pomeni in se dela norca iz mene? Je to to?
Ugotovila sem, da ga razžira, no mogoče ne ravno razžira, ampak mu ni prav, ko sliši, da me je nekdo drug osvajal. Rad bi me imel, po drugi strani me odriva proč. Mar se je tako težko odločiti, kaj sploh hoče v življenju? Verjetno si misli, da sem popolnoma divja, ko grem ven. Vendar nisem. Da, grem se zabavati s prijateljicami, a nisem z nobenim in samo plešem. Ne razume, da me drugi ne zanimajo. Vsakega, ki se mi preveč približa, odbijem. In to razumejo in me pustijo celo noč na miru. Edino enkrat, so se fantje spravili name in mi težili celo noč. So mi kupovali pijačo, in me nadlegovali, ker so mislili, da me bodo lahko spravili v posteljo. Pa so se zmotili. In to sem jim dala jasno vedeti. In komaj sem se znebila ene skupine, je že prišla druga. Bilo je naporno. Ko sva se v avtu pogovarjali s kolegico o tem, je bil njegov komentar le, pa sem ti rekel, da ne hodi tja. Pa sem vedela, da mu ni bilo prav. Pa kaj. Jaz sem se tisto noč zabavala, kljub temu, da sem se morala sama otepati fantov, ker je imela prijateljica s sabo svojega fanta. Saj je vskočil vmes, naj me pustijo pri miru, ker je moj brat, a vseeno.
A najhuje je, ko mi reče, da se mora skoncentrirati. Mar to pomeni, da ga dekoncentriram? V kakšnem smislu?
Me je klicala novinarka za komentar glede prijateljice, pa sem ji odvrnila, da zadeve ne bom komentirala. In kaj je rekel? Vprašal me je, v kakšno afero sem se zapletla. Saj nisem vedela, ali bi se zjokala tam pred njim, ko mi je rekel to, a sem se zadržala in rekla, da pred njim pa že ne bom jokala.
Zaradi njega tudi ne bi smela, ker ni vreden mojih solz, a kaj, ko sem se zaljubila vanj. In vem, da bo trajalo in trajalo, da ne bom več zaljubljena. Do takrat bom pa le trpela, in ugibala, h kateri se pelje sedaj, ves nasmejan in srečen. Spraševala se bom, ali ima tudi on v mislih mene, ko se ljubi z njo. Ali me ima? Le kako bi zgledala midva sredi ljubljenja. Malo romantike ne bi škodilo, svečke po sobi, vrtnice na postelji, romantična glasba. Pa jaz in on. Slika bi bila popolna. Mar ve, da sanjam o njem? Ne, ne ve, da je on središče mojega sveta, kljub temu, da sem si obljubila, da noben moški ne bo več moj svet. A zarečenega kruha se največ poje. In jaz sem ga pojedla in sem sedaj sita. A jutri bom spet lačna. In kaj bo potem?
Še vedno bom sanjala o njem. Še vedno se bo do mene obnašal kot do sedaj. še vedno bom noro zaljubljena. Ko bi le bila srečno zaljubljena. Morda, pa še bom. Ne smem gledati na vse črno, konec koncev sem optimist. In upanje bo umrlo skupaj z mano. A kdo bo sedaj razmišljal o smrti? Jaz ne. Imam še celo življenje pred seboj. In v vsak nov dan se bom prebudila z nasmehom na ustnicah, vedoč, da bo nekoč moj.

ZgaGa


Niky*Nika*Pika

  • *
    • Prispevkov: 3.979
    • Točke: 0
  • *
Odgovori #1 : 29 November 2008, 16:24:34
Nisem uspela brati ampak tole je pa CEL ROMAAAAAAAAN!  :o

...:::life is not about waiting for the storm to pass, its about learning to dance in the rain:::...


nezkaaa

  • *
    • Prispevkov: 614
    • Točke: 0
  • ZgAgA
Odgovori #2 : 29 November 2008, 22:27:56
nekaj takega ja :D

ZgaGa