PeSjanar.Si Forum
Za pesjanarje => Vzgoja in šolanje => Temo začel/a: čara na 22 November 2009, 20:02:46
-
Elov!
Naša psina je sicer kar igriva, žoge, plastenke, vrvi, cote,povodec... Ampak imam "problem". Rada bi, da bi ji tudi igra pomenila nagrado oz. da bi se igrala med "učno uro". Ampak takoj ko je v igri hrana, nje igrača ne zanima. Kar ni ravno priročno, ker bi mi bolj ustrezalo, če bi ji igra bila tudi nagrada, sploh pri stvareh ki jih že zna.
Kako naj spodbudim igro pri njej?
Edinole, zdaj sem se spomnila, da včasih,če tečem s povodcem pred njo, z veseljem grizlja povodec in se vlečema. Najbrž bom mogla iz tega izhajat?
-
Poskusi z Majinimi nasveti http://www.kliker.si/?q=node/170#comment-1313 in http://tollerwi.blogspot.com/2009/04/building-value-tugging.html - nekaj o tem kako se dviguje vrednost nagradam. Je zelo zanimivo.
Midve imava iste težave, ampak jaz še nisem čisto sprejela (ali mogoče razumela) ideje, da so nagrade, ki jim je treba dvigovat vrednost, res tako vredne. Saj po eni strani je že res, da to dejansko deluje in po eni strani je celo tako, da je npr. moji psici samo delo večja nagrada kot dejanska nagrada (sir npr.), čeprav smešno, po drugi strani brez sira pa tudi ne dela tako naspidirano ??? ;D .. in dejansko deluje, saj so napisani primeri, kako so na konkretnih primeirh dvignili vrednosti nagradam in celo točno za te primere.. kako se preusmeri psa na igračo.. ampak po drugi strani pa me še vedno nekaj moti, pa ne vem točno kaj.
-
k prejšnjem sporočilu še dodajam "brez sira, ki ga potem sploh ne nujno požre"
-
Mislim, da je že iz tvojega odgovora razvidnega del problema. Kaj sploh zate je igra? To, da pes za nečim teče? Za žogo ali či podobnim in jo prinese nazaj za nov met? To, da se pes igra s tabo preko predmeta, ki je temu namenjen (npr. igralna klobasa) in se za predmet bori, pa mu ga prepustiš in se takoj z njim vrne k tebi, ker si želi še več igre? Se znata s psom igrati tudi brez igrače?
80-90% pasjih lastnikov se s svojimi psi ne zna igrati pravilno v smislu, da bi se z igro dvigovala želja po nadaljevanju le te. In posledično psa igra ne zadovolji v dovoljšnji meri.
-
No, jaz smatram za igro ali to, da steče za žogo. Ali pa vlečenje za predmet-ji prepuščam zmage. Saj se rada igra z mano, si vsaj mislim, ampak čim ve, da imam jaz pri sebi hrano-potem igra ni več interesantna. Najbrž se res napačno z njo igram. ???
Ko se vlečama (cufa, vrv, neuborabna cota) se rada vleče, z polno vnemo, ko ji prepustim, pa nese stran in začne žvečit, po možnosti tudi poje tisto.
Kot potrditev-namesto hrane, za že naučene stvari bi rada dosegla, da ji bo vlečenje enako zabavno.
Igranje brez igrače? Ne tega pa ne znama, če je igra to, da se vrti in dela priklone, skače, malo grizlja roko-takrat morem jaz postati zelo evforična tekat, skakat, ali pa se počit na tla.
-
Jaz pri nama še nisem uspela pogruntat kaj delam narobe.
Žogica.. včasih ji je, včasih ji ni (ali ji hitro neha biti) interesantna - ko je z mano, čeprav na začetku kar poskakuje okoli mene, ko žogico ven potegnem. Ko je z mojim partnerjem, njegovo hčero ali fantom od njegove sestre, je žogica nekaj najboljšega in bi se lahko cel dan žogala. Pa ne delam nič drugače od njih. Nič ne zahtevam od nje, dovolj hitro ji mečem nazaj in sploh na videz delam vse enako kot oni. ???
Igralna klobasa. Doma v stanovanju se igrava, mi nosi, ji jo puščam,....... Ni problema. Zunaj je že manj interesantna, še manj pa če je kje blizu nagrada v obliki hrane. Na poligonu jo pa za samo igralno klobaso niti marker (s katerim se sicer navdušeno igra obrambo na rokav ali "blazino") ni uspel prepričat da bi jo zanimala.. torej spet ??? Sva pa malo izboljšali interes za klobaso ko sem se jaz začela manj trudit in skakat okoli kot ena opica in ko sem na začetku pri vlečenju gledala stran od psice.
Midve se igrava tudi brez igrač. Se loviva po travniku (jaz skačem proti njej, ona pa dela kroge okoli mene, nekako takole http://www.shrani.si/?W/a5/2qGeuKA2/mvi1154.avi - in ja.. tule na koncu se vidi povsem nepravilna uporaba igralne klobase :-[), ali pa jo vlečem za zobe tako, da jo s kazalci primem za čekane in se vlečeva.. pa zasede se igrava,.. pa včasih na sprehodu namenoma vlečenje povodca.. Ampak pri teh igrah sem pa pogruntala, zakaj se vse to še rajši igra s fanti. Fantje so manj občutljivi in jo ne začnejo umirjat, tako kot jo jaz, če me zaboli ko me butne z zobmi ipd.
Čara, mogoče dve stvari, ki sem ju jaz sicer sprobala, pa pri meni ne delujeta po pričakovanjih, sta pa v določenih primerih lahko rešitev. Igri naj vsaj na začetku ne sledi spet neka vaja, ker lahko pes poveže da za nečim dobrim kot je igra, bo moral spet delat in se zato potem neha igrat.. in pa.. psica naj ne čuti tvojega pretiranega veselja ali želje.. najbolje, da ona od tebe izsili igro, ne ti od nje.
Drugače sem pa sama razmišljala tudi v smeri, da so očitno VŠ bolj taki.. Dosedaj sem se pogovarjala o tem s štirimi lastniki VŠ in vsi pravijo, da se njihovi psi na poligonu pač nočejo igrati. ???
-
Jaz pri nama še nisem uspela pogruntat kaj delam narobe.
Žogica.. včasih ji je, včasih ji ni (ali ji hitro neha biti) interesantna - ko je z mano, čeprav na začetku kar poskakuje okoli mene, ko žogico ven potegnem. Ko je z mojim partnerjem, njegovo hčero ali fantom od njegove sestre, je žogica nekaj najboljšega in bi se lahko cel dan žogala. Pa ne delam nič drugače od njih. Nič ne zahtevam od nje, dovolj hitro ji mečem nazaj in sploh na videz delam vse enako kot oni. ???
Razlika je,da oni mečejo žogico oz se igrajo "neobvezno". To ni nagrada ali dviganje motivacije za neko delo, niti jih ne briga, niti jih ne skrbi niti si ne želijo, da bi se ona igrala ali ne igrala. Samo sponatan igra sama po sebi, z nobenim namenom , pri kateri izhaja želja iz psa.
Pri tebi pa je "nekaj v ozadju". Kot prvo opazuješ in precenjuješ psa in njegovo igro, imaš določena pričakovanja, da naj bi se igral in določeno razočaranje, če se ne ( tudi, če ne pokažeš). Obenem je psu jasno, da želiš z igro generirat energijo za nekaj drugega ( mu podtaknit, po njegovem mnenju).
To je sicer standarden problem "starih mačkov" med kinolgi, zaradi katerih je mnogom težko vzgajati mladiče. Predvsem tisti del, da se podzavesto vrednostno opredeljujejo do igre. Ker pač nekaj pričakuješ, določeno reakcijo, intenziteto in si (čeprav podzavestno) nezadovoljen,če pes ne pokaže kar po tvojem mnenju naj bi. Enaka težava lahko nastopi tudi pri manj izkušenih vodnikih (oz takih z manj zgodovine), če pristopijo preveč "študiozno" oz premalo spontano.
Pa seveda ustavljanje nagona iz strahu pred poškodbo ali strahu pre "izgubo avtorite" na določeni stopnji intenzitete tudi vpliva ampak mislim da manj.
-
čara, zakaj točno pa bi to rada dosegla?
Anita se igra samo tako, da prinaša - v nedogled ... Dosegla sem že, da se vleče, ampak zaenkrat samo z mano in samo dokler sem ji dovolj predvidljiva, da se ne prestraši. Do tega sva prišli straaaaašno počasi, moj cilj pri vsem skupaj je samo, da ji okrepim samozavest v igri s človekom oz. z najbrž samo z mano, ker dvomim, da se bo kdaj dovolj sprostila še za koga drugega. Pri učenju trikcev ali agilitija pa igre ne morem uporabit za nagrajevanje. Po drugi strani se je s Thorom možno igrati na vse možne načine (prinašanje česarkoli, igranje brez igrače - 'ravsanje', vlečenje, brcanje listkov, trganje trave, vlečenje ... ni da ni). Ampak izbiro igre za nagrado prilagodim temu, za kar je nagrajen. Agility mu je že sam po sebi nagrada in ga bo žogica vmes težko zanimala, ga bo pa zanimal frizbi, ki je še nad agilitijem po priljubljenosti, ali brcanje listkov/snega/zraka :), ki je nad vsem. Za učenje trikcev pa igre ne uporabljam, ker ga ne zanima oz. če bi vmes začela nagrajevati s cufanjem trave ali brcanjem listkov, lahko na trikec pozabim.
-
Deteljica, dejansko bi znalo biti to kar pišeš, sem že res razmišljala o tem, ampak kaj naj naredim?
Tudi če se trudim to skriti, je moja psica še posebej občutljiva na stvari, ki se jih niti zavedam ne.. če bi me snemal, tudi sploh ne bi bilo vidno na zunaj, ampak so to take malenkosti, ki jih opazi ona, ki me dejansko pozna v nulo.
V bistvu niti ne gre toliko za to, da bi sama žogico uporabljala kot motivacijo ali nagrado za neko delo, saj se v 80% žogava čisto samo zaradi igre (da se zlaufa) in takrat ko ne želim pokvarit momenta, se še posebej potrudim, da res nič ne zahtevam od nje, pa se ona potem prav tako po tretjem metu lahko butne na tla. Ampak je pa to, kar pišeš v zvezi s pričakovanji,.. še posebej očitno, ko se z njo igra otrok, ki jo vmes tudi komandira z nekimi "ukazi",.. in se sploh ne ozira na to, ali jo nagradi takoj, ali pa šele ko se psica že četrtič, na četrti "sedi" in tretji "prostor" vmes vsede, pa z otrokom očitno psica kljub vsej zmešnjavi, ko jaz od strani opazujem in zmigujem z glavo, uživa.
Včasih se pa lahko tudi midve dolgo žogava - očitno sem takrat bolj sproščena.
Torej dejansko lahko gre za moje ocenjevanje njene igre, moja pričakovanja in razočaranja,... Ampak hudiča, ko res ne vem kako naj to še iz svoje podzavesti ven zbijem, ali pa da psico naučim drugače reagirat na te moje nezadovoljne signale, kar se mi zdi pa itak čisto preveč težko ???
Vseeno pa mislim da je ta hec, da igrača ni zanimiva ko je v igri hrana, še nekaj čisto posebnega. Enim psom je mogoče, ne glede na vse, hrana pač večji motivator, sploh verjetno zavetiščarjem (kot je od Čare), tako da mogoče je tu treba delat v drugi smeri in sicer na dvigovanju vrednosti igrače, čeprav malo dvomim, da bi imela igrača enako funkcijo nagrade, kot bi jo imela sicer pri psu, ki mu igrača pomeni več kot hrana.
-
Pri nama ima vlečenje (pa skoraj za bilokoli, samo da lahko dobro prime) že tako veliko vrednost, da se lahko komot primerja s hrano (surovo meso je posebna kategorija seveda... ::)).
Po novem znamo že celo renčati in je bližina večine psov med igro ne zanima več (včasih je spuščala, že če je bil kakšen pes v vidnem polju, zdaj ima lahko gobec zraven njenega, pa ne spusti in se ne pusti motit).
Igranje brez igrač, samo z mano je pa itak en poseben žur, sploh ko hočem ujet njen rep, ko jo "žgečkam". ko se valja po postelji ali pa ko se greva kroženje. ;D
-
Saj pri nas drugi psi tudi niso več motnja, ko se igramo z žogico. Pri žogici jo na momente celo mačka ne more več zmotit. Azu, kako si pa zgradila to vrednost vlečke? A je tvoj tisti link, ki sem ga prej navedla?
-
Ja, moj je tisti link. ;) Čeprav, ko najdem čas, bom napisala novega, ker imam zdaj še ene par stvari za dodat.
Jaz sem poleti za dvigovanje uporabljala še vodo (po vlečenju se je šla lahko kopat), pa mete žoge, palice, dummyja.
Njena igra je zdaj že skoraj to, kar hočem od nje.
Pri metanju recimo, jo večina psov še zmoti (sploh, če jih en pozna) in ne gre po predmet, medtem, ko jo pri vlečenju le še redko kaj zmoti. Tudi z drugimi psi se zdaj rada vleče, večinoma poskuša ohranit neko primerno distanco (ene 0,5m). Tudi z drugimi ljudmi se vleče. Sicer ne še tako intenzivno kot z mano, ampak je na dobri poti. :-*
V primerjavi z lani, je čisto drugi pes. :)
Igro za nagrajevanje uporabljam predvsem pri aktivnih vajah, na agilityju in na sprehodu.
-
Podobno kot Azu, bi jaz to rada uporabila na sprehodih in po kakih aktivnih trikih. Če ne, mi vse prehitro hrane zmanjka, pa še rada se igram s psom. Ni mi lepšega kot en usekan pes, ki nori na vlečko, klobaso, žogo, karkoli. Rada bi igro uporabila igro za dvigovanje, naspidiranost,povezovanje. Bini voda ni interesantna oz. so ji všeč potoki-žal pa ga ne morem uporabiti vmes.
Pravzaprav so ji zelo interesantne nove igrače, rada skače in obožuje tunel. Bom naredila kakšnega doma, mogoče bi si lahko s tem pomagala? dvignit vrednost vlečenju.
Najprej vleka-nagrada tunel?
Pri žogici je pa tako, jo zagrabi, si jo meče sama v zrak, in uživa če se jo lovi. Enako pri copatih.Potem se pa poči dol in začne čvekat predmet in poje. Takrat ji vzamem, zamenjam s hrano...ker pač ne vidim rada, da se nažira z gumo, peno, vrvjo. :-\
-
Vzami primerno igračo in se s psico začni vlečt, zgolj v ihri brez kakršnihkoli zahtev. Po 10 sekundah igre igračo spustiš in hitro stopiš par korakov nazaj, tako da psica prileti do tebe. Tu jo lahko pohvališ, za nagrado pa primeš igračo in se spet vlečeš z njo. V dveh minutah lahko to parkrat ponoviš, potem pa igračo pospraviš do naslednje "seanse" . Med igro bodi živahna, aktivna, ampak ne vsiljivo hiperaktivna, izmenjujta si močnejši položaj, torej nekaj časa ona vleče, nekaj časa ti.. Lahko ji povečljuješ tud kak "spusti", kjer se bo naučila, da prej kot spusti, prej se bo lahko spet vlekla. Ti v bistvu z vso to igro utrjuješ odpoklic, prinašanje, spuščanje, ves čas pa psica uživa v igri
Pa igraj se brez hrane v žepih ;)
-
Pri nas vse to lepo deluje, dokler ni hrane v žepih ali dokler ne pridemo na poligon. Torej še vedno ne morem kombinirat hrane in igre kot nagrado.
-
Wi se prej ni hotela cufat. Sploh. Če je bil kakršenkoli pritisk na igračo, jo je raje spustila. Tako da sem na začetku delala samo na tem, da je igračo držala in je ni spustila, ko je začela čutiti pritisk. Potem sem začela čakat, da je sama začela vleči igračo in sva gradili od tam naprej.
Pa jaz sem nagrajevala na začetku izključno na hrano, potem, ko sva imeli že neko osnovo, pa sem začela za zviševanje vrednosti uporabljati še druge stvari. Sva pa delali to dobre pol leta, preden sem začela igro uporabljat kot nagrado.
Glede hrane v žepih...rdečka se še bolj zagrizeno bori za igračo, če zavoha kakršnokoli hrano v okolici. Namesto, da bi jo to zmotilo, jo še dodatno "podžge". Četudi po vlečenju potem ne dobi hrane. ;)
-
Treba je pazit tudi na to, da se ne vlečeta zaradi zmage, ampak zaradi užitka. V tem primeru bo pes rad nazaj nosil, drugače pa bo letel v en kot in fental igračo.
Jaz bi a) delala po azujinem receptu ali b) nehala delati s hrano spljoh
-
Sem zelo vesela, da je Čara odprla to temo, ker imam tudi sama podoben problem ... S tem da moj cilj ni toliko, da bi igro uporabljala namesto hrane (mogoče sčasoma tudi to), ampak predvsem to, da bi ji postala bolj zanimiva kot okolica.
Lu je doma zelo igriva, zelo uživa v vlečenju, podi se za žogicami. Ko sva na sprehodu, pa ne šlivi ne žogice, ne vrvice. Ji je bolj zanimivo vohljati naokoli :-\ Le s hrano dobim njeno pozornost ::) Poskušala sem upoštevati nasvet od deteljice, da naj bo igra neobvezna, pa mi ne uspeva najbolje. Se bom morala potruditi biti še bolj spontana. Problem je res najbrž to, da se bojim izgubiti avtoriteto, ki sem si jo težko izborila. Kako to uskladiti?
80-90% pasjih lastnikov se s svojimi psi ne zna igrati pravilno v smislu, da bi se z igro dvigovala želja po nadaljevanju le te. In posledično psa igra ne zadovolji v dovoljšnji meri.
Urška, lahko poveš kaj več o tem? Kako se igrati pravilno?
-
V bistvu je težko povedat, pa malo lažje pokazat.
Pes mora v igri zmagovati, mi pa moramo biti mehki in slediti igri, da ima on občutek, da nas premaguje, premika. Občasno pa moramo kontrirati, enako, kot bi plen, da igra ostaja za psa zanimiva. Ponavadi smo premočni, zato za začetek pomaga, da vlečko za ročaja primemo z mezinčki in sledimo gibanju psa, ko bo dovolj intenziven nam jo bo takoalitako potegnil iz prstov. Takrat se na hitro umakneš za nekaj korakov.
Pes se mora skozi igro potrjevati, ti ohranjaš avtoriteto s tem, da določaš kdaj se igra začne in kdaj konča.
-
Urška, vse lepo in prav, ampak če se pes doma rad igra s klobaso,.. zunaj pa ne, ali je res težava v tem, da se vodnik ne zna igrat?
-
Tudi js sem imela probleme z igro. Sem se zgleda narobe igrala z njim. In res, ko sem mu začela pustiti zmagovati, se je začel vedno bolj igrat. Tudi zunaj, kar se prej niti podrazno ni hotel. Zdaj pa igro obožuje
-
Jaz moji že od malega pustim zmagovat :-\
-
Jaz moji že od malega pustim zmagovat :-\
Ne vem tocno, kako je v tvojem konkretnem primeru (mogoce ni tako), ampak vecina vodnikov (z mano vred, jasno :-[) v startu misli, da igra s psom izgleda tako, da pes drzi igraco, ti ga pa za to igraco vleces naokrog po poligonu :)
Zmaga ni samo to, da na koncu dobi igraco, ampak tudi kako si jo pribori - kot je rekla Urska, moras bit mehek, dovolit, da pes vodi igro in da on tebe vlece po poligonu, namesto ti njega ;)
-
Jaz se tudi tako igram in sem tudi domačim povedala, da te pes vleče levo desno, da si mehek kot plen, vmes mogoče malo potegneš. Pa sem probala s samo 10s pa si je vseeno odnesla igračo in začela čvekat. Potem sem zamenjala s pribolškom ali pa s kako drugo bolj vredno ali pa novo igračo in potem moram to igračo zamenjat s priboljškom. Nikoli mi je ne prinese, da bi se še želela vleči.
No 1x je prišla za mano na balkon z igračo-napredek, ampak mislim, da je bilo bolj iz radovednosti kaj se zunaj dogaja. nasplošno je zelo žvečljiva psica, rada žveči, grizlja, in absolutno vse požre-vrvi, gumo...
-
Lilit, pri nama bi znalo biti, da sem mogoče premočna (se sicer kontroliram, da ne bi bila), ampak potem bi bil po logiki to problem tudi doma, pa ni, doma se zelo rada igra, mi nosi nazaj, renčiva druga na drugo in ona vleče še močneje, potem ji spustim, grem stran od nje, prinese za mano in me včasih prav "štohne", da se spet vlečeva,... :-\ Na poligonu je nekaj časa delovalo to, da sem zašibala pred njo.. parkrat, kasneje pa tudi to ne več. Pogrešam to, ko nekateri vodniki (pa sploh psu ne puščajo nujno zmage ali sploh ne igrajo po "pravilih") samo potegnejo igračo ven in pes že gor visi. :(
-
Jaz se tudi tako igram in sem tudi domačim povedala, da te pes vleče levo desno, da si mehek kot plen, vmes mogoče malo potegneš. Pa sem probala s samo 10s pa si je vseeno odnesla igračo in začela čvekat. Potem sem zamenjala s pribolškom ali pa s kako drugo bolj vredno ali pa novo igračo in potem moram to igračo zamenjat s priboljškom. Nikoli mi je ne prinese, da bi se še želela vleči.
No 1x je prišla za mano na balkon z igračo-napredek, ampak mislim, da je bilo bolj iz radovednosti kaj se zunaj dogaja. nasplošno je zelo žvečljiva psica, rada žveči, grizlja, in absolutno vse požre-vrvi, gumo...
za pse ,ki vse odnesejo in potem zadovoljno žvečijo se obnese,da ga imamo na vrvici in potem ko spustimo plen tečemo s psom naokoli. Nima možnosti odnest, ker j epač privezan. Skočimo občasno nazaj ko spustimo predmet- večina potem nadaljuje z igro. Na koncu, ko je enkrat šlampast in spusti predmet pobegne in se skrije. Občasno lahko zaključimo tako,da ga po tekanju zamenjamo za hrano ali žvečilno igračo. V glavnem- ne damo mu priložnosti,d abi si kaj odnesel. Ker to vedenje je tudi razvada.
ps:
mnogim psom bolj kot to da vlečejo vodnika (predvsem na začetku, ko še ni samozavesten ) paše,da se skupaj z vodnikom držita za isti predmet in vzporedno tečeta naokoli
-
Tina, doma nekako nima izbire - si ti edini vir zabave. Zunaj pa temu ni tako, pa ti potem pokaže kaj si misli o tvoji igri.
-
mnogim psom bolj kot to da vlečejo vodnika (predvsem na začetku, ko še ni samozavesten ) paše,da se skupaj z vodnikom držita za isti predmet in vzporedno tečeta naokoli
mhm, Buda je čist nor na tovrstno laufanje, men pa tud ne škodi :D
Me pa ena stvar še zanima - Buda ima prebliske, da mu ni do igre, ampak do zmage, torej me z vso močjo vleče sem pa tja, ker jaz proti njemu itak nimam nobenih šans (v moči). Kako mu v takih primerih dopovedat, da mi lahko malo prizanese? ;D
-
Saj res, to skupno nošenje predmeta v teku je všeč tudi Bartu in Bini, če nimam v roki ničesar, me pač za prste ali bundo prime in skupaj tečeva. :) Se bomo igrali na vrvici.
-
Tina, doma nekako nima izbire - si ti edini vir zabave. Zunaj pa temu ni tako, pa ti potem pokaže kaj si misli o tvoji igri.
Ja, bi pred časom potrdila, ker sva imeli velike težave s tem, da ji nisem bila zanimiva.. ko je namesto igre zunaj bilo zanimivo še vse kaj drugega, ko je bilo treba vse prevohat, iti do vsakega mimoidočega,... , ampak danes se mi dogaja to, da psica hodi ob meni, okrog mene, me gleda in pričakuje kaj vem kaj ??? od mene (ne narobe razumet.. to ni ves čas, ampak govorim za dilemo, ki izhaja iz teh primerov, ko to se dogaja), ko pa potegnem ven klobaso ali žogico je pa pri klobasi tako, da skoči gor, ampak naslednji moment ni več zanimivo (ampak še vedno je pri meni in me gleda.. ni, da bi ji bilo kaj drugega bolj zanimivo in bi šla pač tja), enako pa z žogico.. najprej navdušeno poskakuje okrog mene, me "štoha" v žep, kjer je žoga, potem ji jo pa vržem, prinese ene 3x, potem pa kar pusti nekje.. kot sem že napisala - kakor kdaj sicer, ampak vsekakor bi jaz želela več igre večkrat.. včasih se pa lahko skoraj v nedogled igrava.. ampak tako redko :-\ .. dejansko opažam, da z mano zunaj psica bolj uživa (?) če delava razne vaje poslušnosti (na hrano, ki je sploh ne požre, ampak jo kot hrček valja po gobcu, da ji potem ko vzame naslednji priboljšek, prejšnji še ven leti ::)), kot pa da se igrava npr. z žogico.
Bi tudi to še razumela, da bi bila njena poslušnost samo odziv na to, da bi jo s psihiranjem, dretjem, korekcijami,.. zmaltretirala do te stopnje, da bi pač sprejela kot izogib neprijetnostim, da mora delat poslušnost ali kaj vem kaj, ampak ne, ker je jasno, da tega nikoli nisem znala, da sva ob takem ravnanju vedno imeli samo težave in divjanje in predvsem, ker je to (da si želi da delava razne vaje poslušnosti in trikce,..) začela počet, odkar ji (že nekaj časa) nič ne težim in ničesar ne ukazujem... skratka odkar se trudim delat (mišljeno je na splošno živet z njo) po "kliker" principih.
Preprosto ne razumem ??? :-[ .. ni ji zanimivo vohljat.. zanimivo ji je delat nekaj z mano, ampak to ni igra. Resnično mislim da je problem točno v tem, kar je že Deteljica napisala; pri igri (podzavestno) preveč pričakujem in ocenjujem in nisem povsem sproščena, vnaprej, ko sva zunaj, na podlagi preteklih težav, pričakujem neuspeh, zato je ko sva notri, drugače, ker notri sem sproščena in tudi ne pričakujem neuspeha.. pri poslušnosti sem pa nekako uspela pri sebi, ne vem, ali spustit kriterij ali pa ji že toliko zaupam oz. sem dovolj zadovoljna z izvedbo, da se sama ne sekiram več okoli tega in posledično ona tudi uživa v tem. ??? Ampak ja.. to bom morala pa pri sebi razčistit, kako priti do tega, da sama, ko sva zunaj, spustim kriterije in pričakovanja,.. :-\
-
Kaj češ razčistit? Saj za psa "delo" je igra. Če prav šolaš je to povsem normalno. Ena od oblik sodelovanja. Neposredno, pristno direkten stik z vodnikom. Mnogo psov, ki se sicer radi igrajo in radi jejo lahko med delom daje prednost delu.
Tipične discipline, kjer se to dogodi so npr obramba, trikci in agility, pri nekterih sled pri nekaterih tudi poslušnost. Igrača ali hrana so za njih bolj prisilna pavza oz znak, da bo dela konec.
Pri teh moraš s sestavo vaj in dimaniko treninga skrbeti , da razpoloženje ostane ,da se vaje medsebojno nagrajujejo in da s ponavljanjem ne nagrajuješ napak.
-
Ampak zanimivo mi je, da nagrado kljub vsemu pričakuje, čeprav je ne požre. ??? Pride po nagrado, ko jo potrdim in tudi če ve da imam v žepu manj vredno nagrado, ne bo tako zavzeto skakala, kot ob večvredni, ko kar poskakuje v položaje za katere ji dajem namige .. če pa tebe sedaj prav razumem, ji pa nagrada med delom sploh ni nagrada, ampak bolj "kazen" ???
Igro bi pa rada imela zato, da jo sprostim - ali jo sploh rabim sproščat, če v delu uživa?
Ne vem če sem te prav razumela :-\
-
Zakaj vas pa moti, če odnese? Mimi je se ful rada igra, takoj zagrabi cufo, pol se cufava in ko jaz spustim, si cufo odnese kak meter, dva stran in jo spusti. Se ne zmeni za njo, kadar je nimam jaz v rokah. Mene to nič ne moti, saj jo spusti. Pa zelo rada se tako igra, pa vseeno nikoli ne laufa s cufo v gobcu za mano, da bi še... :)
Haha, pa najboljša je s cufo, ko prilaufa iz revirja, jaz dvignem cufo in pol samo skoči nanjo, jo zgrabi v lufto, pade z njo dol in jo spusti. To ji je ful nagrada, da lahko zgrabi tako v zraku cufo, pa že to da lahko laufa okrog revirjev jo ful zabava. Se ne morem z njo cufat takrat, ker bi me podrla, ko prileti ali pa bi jo nabilo, pol pa raje spustim cufo...Požrešna je kot tank drugače, ampak kadar je cufa v igri me samo butasto gleda, če ji ponudim še priboljšek. Isto pri frizbiju. Saj vzame, samo nič ji ni jasno, pa še umiri se. Pol se pa raje cufava, priboljške imam samo za trikce in poslušnost, za delanje hitrih vaj in laufanje imam samo igračo. ;)
-
Mene moti predvsem to, da začne čvekat igrače-jih uniči in poje, ni zdravo za njo, še manj za mojo denarnico. Zdaj delam tako, da so igre kratke, igram se vsakič ko si ona želi, včasih se lovima, malo se cufama, in res jo bom primla za štrik in začela tečt z njo vred, pa igrala se bom brez prostonosti hrane.
Upam, da bom sčasoma uspela dvignit vrednos igri-kakršnikoli, da jo bom lahko uporabila na sprehodih, za nagrado pri dinamičnih vajah.
-
Ampak zanimivo mi je, da nagrado kljub vsemu pričakuje, čeprav je ne požre. ??? Pride po nagrado, ko jo potrdim in tudi če ve da imam v žepu manj vredno nagrado, ne bo tako zavzeto skakala, kot ob večvredni, ko kar poskakuje v položaje za katere ji dajem namige .. če pa tebe sedaj prav razumem, ji pa nagrada med delom sploh ni nagrada, ampak bolj "kazen" ???
ne ni ji kazen, ji je potrditev, ampak v smislu, da prav dela in ker se ji zdi da ji pripada. Obenem ima občutek da boljša nagrada pomeni,da je boljše naredila in da jo bolj ceniš. Saj ste se šli kdaj kako igrico, ko so bili nagrada npr bombini, ki jih otroci sploh ne jejo kdo ve kaj radi , pa vseeno z veseljem zbirajo za nagrado simbolično( npr kakšna otroška ruleta , člvek ne jezi se ipd ;) ).
Pravim pa da je nekaterim z delom obsedenim nagrada včasih tudi odveč oz jim je motnja.
Tu so psi pač različni.
Vsekakor pasje dojemanje in čustvovanje ni tako enostavno kot bi si mnogi želeli in je tudi od osebka do osebka in v različnih situacijah pri različnih osebkih zelo različno.
Nagrada navadno ni zaželjena, kadar je pes v določenem delu pod primarnimi nagoni (npr najpogosteje border ko pase, lovski pes ko lovi, vaje obrambe). Tako razpoloženje u bistvu pomeni,da delamo dobro. In ti psi na koncu dela radi sprejmejo vse nagrade za nazaj.
Drugo so psi, ki u bistvu niso ne vem kaj "sodelavni" in nagonski, a smo z dobrim delom uspeli dvigniti veselje do samega dela na osnovi nagona uveljavljanja.
Čisto drug paket pa so psi, ki se v delu ne igrajo,ker imajo slab odnos do dela, so nesporoščeni , se počutijo izsiljevane in zato niso v stanju sprejemati nagrade.
Tako da je preko forumov težko ugibati kam kakšen pes sodi.
Ja pa koristno da se ve,da stvari lahko zgledajo podobne ,a sploh niso.
-
Mene moti predvsem to, da začne čvekat igrače-jih uniči in poje, ni zdravo za njo, še manj za mojo denarnico.
A tudi cufo flisasto žveka? Jaz bi vzela samo eno cufo, ki je drugače brezvezna, če se ne igra z njo. Ker če je kaka žogica na štriku ali kaka druga igračka za vlečenje je mogoče prezanimiva...Vzami neko navadno cunjo brezvezno.
Moja tastarejša je tudi odnašalec in uničevalec, pa vse zelo težko spusti, sploh žoge in frizbije, ampak cufo pa takoj, ker ve, da je to bistvo igre...Ampak se pa rada igra, opažam edino, da moram na kašni tekmi začet bolj nežno in jo malo dlje vabit, da na polno zgrabi in je pol več nič ne zmoti...Ampak ona malo rabi, da se sprosti, pa ji je zato verjetno malo težje se čisto prepustit, če se še kaj dogaja. Medtem ko Mimi je totalno skoncentrirana na cufo. Pa se od čistega začetka tudi ni vlekla kot nora, medtem ko se pa starejša je. Sem jo tudi morala priučiti tega, sem pa morala bolj nežno začeti in ne takoj skakat in vreščat kot opica(kot lahko zdaj, jeeeee :P), ker ji je bilo drugače to tumač.
-
Vse odnese in žveči. Sem vzela staro majico, je pa res, da sem vozelj naredila in ona obožuje razvozlavanje vozljev z zobmi, potem pa sevda še požre. :D
-
Vsekakor pasje dojemanj in čustvovanje ni tako enostavno kot bi si mnogi želeli in j etudi od osebka do osebk ain v različnih situacijah pri različnih osebkih zelo različno.
Nagrada navadno ni zaželjena, kadar je pes v določenem delu pod primarnimi nagoni (npr najpogosteje border ko pase, lovski pes ko lovi, vaje obrambe). Tako razpoloženje u bistvu pomeni,da delamo dobro. In ti psi na koncu dela radi sprejmejo vse nagrade za nazaj.
Drugo so psi, ki u bistvu niso ne vem kaj "sodelavni" in nagonski, a smo z dobrim delom uspeli dvigniti veselje do samega dela na osnovi nagona uveljavljanja.
Čisto drug paket pa so psi, ki se v delu ne igrajo,ker imajo slab odnos do dela, so nesporoščeni , se počutijo izsiljevane in zato niso v stanju sprejemati nagrade.
Tako da je preko forumov težko ugibati kam kakšen pes sodi.
Ja pa koristno da se ve,da stvari lahko zgledajo podobne ,a sploh niso.
deteljica, kako dobro napisano! Uau, pa res! :o
Ravno to sama opažam pri določenih stvareh,
Mimi je recimo na ovirah čudno, če se preveč igrava, kot da jo to moti, da ne more dalje laufat...Zato ji je pa všeč, isto kot pri revirjih, če samo zgrabi cufo, pol pa odvrže in lahko šiba dalje. Ker v nekaj pa se malo mora zagnat, drugače v mene prileti...
-
Vse odnese in žveči. Sem vzela staro majico, je pa res, da sem vozelj naredila in ona obožuje razvozlavanje vozljev z zobmi, potem pa sevda še požre. :D
Kaj pa če takrat vzameš drugo staro majico in jo spet začneš vleči in vabit k igri? A ji je še vedno prva bolj zanimiva ali jo premaga in pride nazaj na cufanje?
Ampak ne vsiljivo, da ji jo tiščiš pod nos, ampak proč se sama igraš in jo vlečeš in spuščaš glasove in ona mora priti in pokazati interes, ne da jo siliš?
-
Vsaka nova igrača je bolj zanimiva od prejšnje. Potem si pa že izbere katera je boljša in bi tisto imela in uničla. Plišaste stvari-no go.
-
Deteljica, hvala! ;)
-
No, zdaj pa že znam dvignit Bino za igro-če sama sebe spravim na tla...No nekdo, ki se ukvarja s psi in tudi piše članke o šolanju in igri pa mi je svetoval tako "Ampak rezultat s tvojo psico napram vloženemu trudu ... rajši si omisli drugega psa, če misliš delat z njim saj tvoja psica očitno ne odgovarja tvojim ambicijam in ji boš zagrenila preprosto pasje življenje, ki si ga želi."
like hell I would.... ::) Seveda je enostavno, če dobiš mladička, 8 tednov starega, iz idealnih pogojev, paritvene kombinacije...Ampak je pa tudi izziv vzeti "manj perspektivnega" psa, ki ima za sabo že neko preteklost. Jaz itak nimam nekoh super duper ambicij-z Bino ne. Jo imam namen naučiti vsega kar potrebujem za to, da bo lahko povsod z mano.
-
Življenje ji boš zagrenila samo če jo boš forsirala v neke tvoje cilje, če pa boš znala pravilno in počasi it proti tem ciljem, ki morajo biti realno postavljeni, pa ni problema. ;)
Meni je sicer večji izziv delat s psom, ki se ne odziva na prve ponujene standardne smernike,.. čeprav po drugi strani mora pa vsak vodnik zase najprej vedet kaj sploh želi. Nekdo, ki si želi stopničk in pokalov in mu je pes samo sredstvo do teh, si seveda ne želi takega psa, kot nekdo, ki mu je bistvena pot in cilj pravzaprav neznan, oz. sestavljen iz večih vmesnih ciljev. Predvsem bi se pa vsi morali zavedat, da velik del "perspektivnosti" ni odvisen od psa, ampak od znanja, ki ga vodnik zna uporabit na posameznem psu. ;)
-
Se strinjam TibiQ...Bom zelo vesela, ko mi bo Bina prinesla igračko in je ne bi sčvekala-ampak ni tragedija če je ne bo-imam vedno pri roki priboljške za izmenjavo. Se mi pa zdi, da se v snegu rajši igra.
-
Ja, saj drugače te razumem. Sploh je praksa dosti lažja od teorije. Meni doma, v stanovanju, kar sama nosi klobaso, mi jo meče v naročje, vlečeva se lahko tudi 15 minut skupaj,.. zunaj pa, celo če ni večjih motenj, oz. če sva nekje na travniku sami, ni tako zainteresirana za tako igro in v pol ure ene 3x zagrabi klobaso, pa še to jo samo malo potegne, potem pa spusti ::)
Imam na sumu, da je dosti od te igre zunaj povezano, poleg motenj kot so vonjave,.. tudi s tem, da zunaj se jaz pač ne valjam z njo po tleh,....
-
Je pri spodbujanju cufanja bolje če se jaz gibam al je OK da sem primeru? (klikam prijemanje cufe in poteg za cofo in nagrajujem).
-
Naš se zelo rad igra, ne toliko z cufi kot z čemerkoli kar piska. Navdušen je ko mu mečem nekaj kar piska in mi to tudi prinese nazaj in spusti pred noge. Včasih pa se z menoj igra enako kot bi se z psom, torej igrača v gobcu = Jaz imam igračo, pridi, poizkusi me ulovit - v tem res uživa. :)
Je kar konkretna razlika med tema dvema oblikama igranja. Pri ta prvi mi velikokrat izgubi voljo in začne delati 100 drugih stvari.
Igranja jaz nisem nikoli nagrajevala - še posebej zato ker se takoj ko vidi kaj za jest neha igrat. Cufa se z veseljem, še posebej ko mu jaz ne pustim da bi mi vzel cufo in mi mora dokazovati da je on močnejši. ::)
-
Je pri spodbujanju cufanja bolje če se jaz gibam al je OK da sem primeru? (klikam prijemanje cufe in poteg za cofo in nagrajujem).
Odvisno od psa. Večina tistih s katerimi sem se igrala imajo raje akcijo ;) gibanje... Če zašprintaš stran... kratki pobegi in igra z dvema enakima igračkama, če je pes zelo energičen.
Najvažnejše je pa gibanje igrače stran od psa... :)
-
Jaz ne tekam toliko, ker se ji zdi trapasto, da bi ona za cufo letala-zaenkrat vsaj. Igračo pa premikam po tleh, po zraku stran od nje in jo zagrabi in zdaj že celo malo potegne. :o
BlackDevil-jaz sem imela problem da je bila hrana bolj zanimiva, ampak to zato, ker sem nagrajevala zgolj spuščanje in menjala hrano za igračo. Nisem pa znala razvit igro kot je treba. In me to malo tepe.
Mi je pa cufanje taka fajn igra, ker to lahko uporabim tudi v sobi, žoge ji pa po hiši ravno ne mečem. :)
-
Moj se uleže na hrbet ko mi vleče cufo in potem ga jaz po celi kuhinji vlečem. Ga niti malo ne moti. On ne spusti. ;D
Pa je drugače šolana?
-
Kaj definiraš pod besedo šolana?
vedno se nekaj učiva. Letos je agility na pavzi, ker jaz nimam časa, drugo leto pa naprej.
-
Šolana kot opravljen izpit - opravljen tečaj v kinološkem društvu?
Sprašujem zato ker bi te oni morali naučiti do konca razviti igro.
-
Tudi z Dixom imam probleme z igro... :-\ In na prehodu ni šans da se bi igral (zaenkrat), pa tudi pred hišo ali v garaži kakor kdaj. Tukaj pa govorim o igri z igračo... ;) Jaz bežim pred njim z igračo, pa se sama z njo igram navdušeno, ko ima frizbi se tudi vlečeva... Ampak včasih ko mu jo vržem kar ''zleti'' naprej do nekega grma ipd., namesto da bi bil vsa navdušen za igračo. In ko pa je razpoložen le teče z njim okrog in nori, se mi zmeša... :o Ampak ne da bi se navdušeno igral, bi mu vrgla igračo, bi jo prinesel, bi se vlekla... ampak le nori okrog da ga če je na povodcu komaj zadržim. In vržem mu lahko največ trikrat, potem pa že ni več zanimivo. Ampak pač vržem dvakrat, naredim par vaj pa spet. Sem pa končno našla vsaj eno igračo ki jo ima res rad, najraje do slej - plišasto piskajočo pandico (hvala teja con panto za božička) ;D. Ampak ko jo dobi pa je spet tako navdušen da se ga ne da kontrolirati. ::) Se pa precej rad igra sam z mano. Kaj mogoče delam narobe pri igri (z igračo)?
-
Aja, ja MŠ in A izpit, začele sva lani z agilityem, zdaj je na pavzi. Saj z ukradenimi igračami se je tam zelo rada igrala, tam je wubbo oboževala, z cufo iz flisa, vrvi, velurja, klobaso...cufat se pa potem ni več kaj hotela. Razen z gumjastimi igračami z zvončkom.
Problem je nastal, ko je odkrila žogico z zvončkom in so ostale igrače postale zelo nezanimive. ::)
Je pa moji ful všeč, če ji brcam žogo, bolj od metanja.
Saj za žogo moja zelo rada skače. Ampak ker vsi tako opevajo cufanje, kake koristi prinese v odnosu pes-vodnik, v samem pasjem obnašanju, sem se odločila dvignit vrednost te igre. Pa tudi priročna igra je, povsod, kjer pes ne more lovit žoge (pločnik, obcestna postajališča, sredi mesta, na samih treningih).
-
Hm, berem tole temo, pa se mi porajajo zraven razna vprašanja.
Nekako ne morem razumet, zakaj tak halo, okoli tega, da se pes igra ali ne igra določene igre z lastnikom - po mojem mnenju je prvenstvena vloga igre sprostitev in zabava (šele potem učenje in usvajanje novih veščin) - tukaj pa se iz nečesa tako enostavnega/primarnega in značilnega za skoraj vsako malce bolj razvito živo bitje dela cela znanost.
No, morda je ravno tukaj srž problema - lastniki očitno želite od igre nekaj več in pozabljate, da bi morala biti igra vsem udeležencem v veselje in da vanjo vsi udeleženci vstopajo na lastno željo. Torej če psu neka dejavnost/igra ni v veselje, ampak nekaj v kar ga 'sili' lastnik, potem je verjetno popolnoma logično, da zanjo ne bo pokazal nekega navdušenja.
In zato ne razumem, zakaj nekega psa recimo siliti v prinašanje predmetov oz. v igro vlečenja/cufanja, če ta pes nima razvitega nagona po plenu, kar je verjetno pogoj, da mu bo taka dejavnost sploh v veselje. Je verjetno dosti bolj 'produktivno' in smiselno poiskati dejavnost, ki je posameznemu psu bolj pisana na kožo oz. ustreza njegovim naravnim zasnovam.
Ne vem, mogoče niti dobro ne zastopim frustracije lastnikov, katerih psi ne pokažejo neke želje po sodelovanju v igri, ker imam psa, ki tudi sedaj v 10 letu starosti še vedno naravnost obsedeno, do onemoglosti prinaša nazaj žogo (ali kar koli drugega, kar mu vržeš), se navdušeno igra vlečenje (jaz malce manj, ker imam potem zagotovo naslednji dan hud muskelfibr), preskakuje ovire, si občasno domišlja, da je 'pastirski' pes in ves navdušen pomaga 'zganjati' rastlinojede pripadnike naše 'črede' (nekoliko nenavadna dejavnost za lovskega psa, ampak v njej neizmerno uživa) in si občasno, v kolikor človeški pripadniki tropa ne pokažejo pripravljenosti na igro, priskrbi zabavo kar sam (rezultat običajno ni preveč zabaven :-\) - kar hočem povedati, je to, da psa nikoli nismo silili v neke dejavnosti, ki mu niso bile po volji, niti nismo pričakovali, da bo neka dejavnost ali igra vodila do nekih rezultatov oz. ciljev. No, da ne bo pomote, pes ima za sabo osnovno šolanje poslušnosti in brez problema opravljen izpit - tudi samo šolanje poslušnosti mu je bilo v veselje (običajno je že kak kilometer ali dva pred poligonom ves navdušen začel skakati po avtu), dokler ga le nismo 'morili' s kakim drilom (ponavljanju in piljenju vaj, ki jih je že usvojil, se je običajno uprl, ker mu stvar pač ni bila več zanimiva - v praksi je to izgledalo nekako takole: 3 kroge vaje 'hodi poleg' imam dovolj, ker to že znam!, pof na tla, pa naj vodnik caplja po poligonu naokoli brez mene :P )
Skratka pri nas je igra, vedno in samo igra. In posledično tudi z motivacijo za razne dejavnosti (pes se še vedno rad nauči kaj novega) nimamo nobenih problemov, ker je za našega hiperaktivca, kakršna koli dejavnost igra, še posebno, če le-ta zahteva sodelovanje obeh - človeka in psa.
-
Jaz dojemam (in tudi Bina) nagrajevanje cufanja popolnoma enako kot kakršni koli trik, trening agija. Škodi ne, koristi pa zelo.
"Frustracija" izhaja iz praktičnih razlogov, ki pa so že napisani.
Pa igra ni nikoli samo igra. Igra pomeni ogromno, skozi igro se marsikaj uči, večino veščin pravzaprav.
-
Pa igra ni nikoli samo igra. Igra pomeni ogromno, skozi igro se marsikaj uči, večino veščin pravzaprav.
In verjetno je tu tudi glavni problem ;) Lastnik uporablja igro za doseganje nekih svojih ciljev in se pri tem 'pozabi' igrati, pes pa posledično to igro, ki nikoli ni zgolj samo igra (torej sama sebi namen, ampak je vedno za njo skrito še nekaj drugega) dojema kot prisilo.
Ja, seveda je eden od namenov igre tudi učenje oz. usvajanje določenih veščin in znanj (pa ne samo pri psih, ampak tudi pri otrocih npr.) - vendar pa se je včasih treba sprostiti in v igri zgolj uživati, ne pa se obremenjevati s tem, kaj se bo pes skozi to igro naučil in ali bodo naši! cilji doseženi - skratka naj bo igra samo igra. Dokler se skrbnik psa ne 'zna' igrati, pač tudi učenje skozi igro verjetno ne bo ravno uspešno.
-
Jaz dojemam (in tudi Bina) nagrajevanje cufanja popolnoma enako kot kakršni koli trik, trening agija. Škodi ne, koristi pa zelo.
Pri nas nismo psa nikoli nagrajevali (ne s hrano, ne s klikerjem, ne z igro), pa naj je šlo za osnovno šolanje, agility ali učenje veščin, - pa je bil pes vedno motiviran za delo oz. je pri njem bolj problem v tem, kako ga 'odmotivirati' ::)
-
makko, čisto odvisno od vodnika, psa, ciljev... ::) največ vodnika... ;)
To kar si opisal pod igro, ki si jo predstavljaš v tejle debati pa kaže na to, da ne razumeš o čem je govora. Ampak ni nobene panike. Nikjer ne piše, da se mora kdorkoli grat ali učit trikce ali poslušnost... Nič ni obvezno. 8)
In tudi tvoj pes bi lahko užival v ponavljajočih se vajah, če bi ti vedu kako oz. če bi ti to sploh hotel! Psu je važno da se dogaja na njemu razumljiv in zabaven način in tudi ponavljanje se lahko predstavi tako ;)
In ponovno samo, če se vodnik odloči, da hoče. Če pa noče pa ni nič narobe in nihče ne bo prikrajšan :P
-
Andreja, nisem sigurna ali je del odgovora namenjen meni ali makko? ???
makko med igro je vedno neko učenje, že zaradi igre same, zato ker smo ljudje in psi tako naravnani, da se VEDNO učimo. In obstaja knjiga Tug more, learn more, je na listi želja za drugo leto.
Moja zelo, zelo rada sodeluje z mano, obožuje poligon, me priganja da vrata odprem. Ampak več kot poznata iger pes in lastnik, v katerih uživata, večja zabava in žur je med njima, večja povezanost. Igra v bližini-cufanje, poda čisto drugi vidik in dojemanje kot pa podenje za žogo, kjer psa dobesedno stran od sebe pošiljaš.
Med igro sem vedno sproščena, uživam. In psa se v nič ne sili. Če hoče-hoče, če ni interesa, neham oz. probam stuhtat zakaj ni interesa.
In glede na to, da se za določene reči z vso močjo vleče, bom s pravim načinom nekega dne doživela, da se bo z užitkom cufala za flisasto cufo.
Igra je sprostitev in hkrati učenje, poglabljanje odnosa.
No, pes ki dela brez nagrade, v samem procesu učenja, (igra, hrana, dotik, beseda, dovoljenje za šnohanje po tleh....) je pa res dolgočasen pes, ki ne predstavlja nobenega izziva za vodnika.
Bi bilo zanimivo, če bi dobila v roke psa, ki se ne bi cufal, niti žogal-nič pravzaprav. Ne bi poznal igre. Sigurno bi jo začela razvijat.
-
ah ja andreja
mogoče bi še enkrat prebrala moj post
nikjer namreč ne pišem, da se s psom ne igram in da ga ne učim (pes ima opravljen izpit iz B-BH, ki se verjetno ni naredil sam od sebe, ampak je bilo treba vanj vložit nekaj truda in časa, pa čeprav je od takrat minilo že kar lepo število let) in pes osnovne vaje iz poslušnosti obvlada še danes - brez prisile! - take ali drugačne, ker se je vedno in povsod izkazala za 'kontraproduktivno'
poglej, mogoče sem kar se novodobne kinologije tiče 'že malce za časom' (mi smo se šolali še po starem, brez uporabe klikerjev, hrane itd. in ja, pristop, ki se je npr. odlično obnesel pri nemškem ovčarju, se npr. nikakor ni obnesel pri mojem bolj lovsko orientiranem pesjanarju in seveda obratno), ampak po drugi strani imam pogosto priložnost opazovati pse, ki so šolani npr. s pomočjo s klikerja ali kako se že reče 's pozitivno motivacijo', in žal rezultati niso vedno taki, kot so jih pričakovali lastniki oz. je rezultat zmeden pes in še bolj zmeden lastnik. Pa ne me zdaj narobe razumet, ne zagovarjam ali nasprotujem nobeni metodi posebej, ker se s šolanjem psov ne ukvarjam in me niti ne zanima (razen kolikor zadeva mojega psa).
Mi pa vse skupaj asociiria na današnjo vzgojo otrok (žal ne morem mimo vzporednic) - bolj se jih starši trudijo motivirati, jih skozi igro usmerjati v doseganje ciljev, manj so ti motivirani - nekako se mi dozdeva, da imate oboji podoben problem, in sicer razumevanje, kaj igra v svoji osnovi je.
andreja, jaz pri učenju svojega psa nimam problemov, ker mu je, kar koli že počneva, to v veselje in mu je glavna nagrada že to, da z njim preživljam čas oz. da nekaj počneva skupaj (oz. kot si ti zapisala. da se mu nekaj dogaja)
lp
-
Andreja, nisem sigurna ali je del odgovora namenjen meni ali makko? ???
makko med igro je vedno neko učenje, že zaradi igre same, zato ker smo ljudje in psi tako naravnani, da se VEDNO učimo. In obstaja knjiga Tug more, learn more, je na listi želja za drugo leto.
Moja zelo, zelo rada sodeluje z mano, obožuje poligon, me priganja da vrata odprem. Ampak več kot poznata iger pes in lastnik, v katerih uživata, večja zabava in žur je med njima, večja povezanost. Igra v bližini-cufanje, poda čisto drugi vidik in dojemanje kot pa podenje za žogo, kjer psa dobesedno stran od sebe pošiljaš.
Med igro sem vedno sproščena, uživam. In psa se v nič ne sili. Če hoče-hoče, če ni interesa, neham oz. probam stuhtat zakaj ni interesa.
In glede na to, da se za določene reči z vso močjo vleče, bom s pravim načinom nekega dne doživela, da se bo z užitkom cufala za flisasto cufo.
Igra je sprostitev in hkrati učenje, poglabljanje odnosa.
No, pes ki dela brez nagrade, v samem procesu učenja, (igra, hrana, dotik, beseda, dovoljenje za šnohanje po tleh....) je pa res dolgočasen pes, ki ne predstavlja nobenega izziva za vodnika.
Bi bilo zanimivo, če bi dobila v roke psa, ki se ne bi cufal, niti žogal-nič pravzaprav. Ne bi poznal igre. Sigurno bi jo začela razvijat.
Dobro napisano ;D
ps
Res nimam dolgočasnega psa (oz. imam precej navihanega kosmatinca, ki je dovolj pameten, da se zna popolnoma sam od sebe spraviti v težave, takšne ali drugačne in je pravi strokovnjak, kako 'motivirati' (beri sprovocirati) človeka za igro z njim), mu je pa seveda glavna motivacija že to, da se z njim ukvarjamo, ne glede na vrsto dejavnosti (verjetno že pasemska predospozicija)
-
Jaz pa se delno strinjam s tem kar piše makko. Če bi imela psa, ki se ne mara cufat, bi se pač z njim igrala tako kot je njemu všeč. Seveda bi poskusila tudi cufanje narediti bolj zanimivo, ampak, če ne gre, ne gre. Potem je tu še razlika ali se pes doma rad cufa in se zunaj ne, ker je nesiguren ali mu enostavno ni zanimivo niti doma.
Moja recimo se rada cufa, ampak top nagrada ji je divjanje z igračo v gobcu, jaz pa jo lovim. Zato je to večinoma nagrada po koncu dela. Mislim, saj popolnoma razumem čar cufanja, ampak moja tako cuka, da včasih moj križ že prav trpi... Mislim, da je ključ v tem, da najdeš igro, ki je psu največji žur, ne tisto za katero misliš ti, da bo od nje največ odnesel... Seveda ni nič narobe s tem, da se trudiš tudi s cufanjem, ampak nekaterim psom taka igra nikoli ne bo tako dobra nagrada kot npr. hrana.
Ampak kakor razumem se Bina sicer cufa, ampak ji to ni top nagrada?
Tega ne razumem najbolje:
In glede na to, da se za določene reči z vso močjo vleče, bom s pravim načinom nekega dne doživela, da se bo z užitkom cufala za flisasto cufo.
Ali je problem v intenziteti cufanja? V tem, da po tem, ko zmaga z igro zaključi? Če se z določenimi stvarmi rada cufa, s flisasto cufo pa ne, pač uporabljaj tiste stvari. Najprej naj cufanje do konca razvije na stvareh, ki so ji všeč. Nekateri psi dejansko ne marajo vlačit določenih materialov po gobcu. Od nekaterih sem slišala o zelo dobrih izkušnjah s cufami s pravim krznom.
Pa še o prvotnem vprašanju o gibanju... Je že andreja napisala in se strinjam. Vsaka igra je bolj zanimiva, če je dinamična. Saj ni treba ravno bežat stran od psa, ampak gibanje malo vstran, okoli, par korakcev teka, ko se pes napali... V glavnem imitacija plena. Če ne mara dolgo loviti, potem čas lovljenja primerno skrajšaš, da je psu še žur na polno prileteti v igračo. In seveda igro zaključiš takrat, ko pes najbolj uživa, ne takrat, ko že reče ne da se mi več ali tik pred tem.
-
čara... bilo namenjeno makkotu.
Fora je samo v tem, da ma vsak svoje želje in cilje in če se pri tem trudi prilagoditi psu bo super. Kdor dela ma rezultate. Kdor pa misli, da se da vse na hitro (velika večina v splošnem šolanju) ima na koncu vse na pol ;)
Učenje igre je za moje pojme nekaj najtežjega. Ogromno ljudi, ki redno dela s svojimi psmi se v bistvu ne zna igrat. Tudi taki ki vodijo tečaje ne. Markerji na IPO imajo tečaje, izpite, licence in redne obvezne vaje (navedeni kot skrajni primer).
Zato ni čisto nič čudnega, da nekdo, ki se hoče malo bolj poglobit v igro tako "komplicira". ;)
Ne vem pa kje si, makko, vidu, da ti "očitam" da se ne igraš. :) Igraš se tako kot ti misliš da je prav in da sta oba zadovoljna... verjetno... in s tem ni čisto nič narobe. In tudi, če se tvoj pes nebi pretirano zagrel za nobeno obliko igre in se nikoli nebi recimo žogala bi bilo prav tako v redu. Kje pa piše da se moraš ;)
Igra je lahko samo sporstitev in/ali zabava, z načinom igre se lahko utrjuje določene stvari (kot je že čara napisala), lahko je sproščanje nagonov, in kdor zna spravit psa med igro v nagon lahko na tak način to tudi uporablja (psihično stanje) za potrebe ali šolanja ali odvajanje raznorazni zadev... To je tako obširno, da se lahko o tem pogovarja skoraj neskončno...
Vse odvisno od tega kaj pod določenimi besedami razumemo, kaj hočemo, kakšnega psa imamo...
Si niti v sanjah ne predstavljam, da bi poprečen pes (ob povprečnem lastniku), ki ni delovnih pasem delal samo na pohvalo. Če bi pa še kazen skasiral, bi se pa zraven še malo uprl. Mojo bi se brez problemov dalo učiti samo s pohvalo, brez kazni, ker je izjemno motivirana. Družinsko/očetovo psico pa niti podrazno ne, ker ji dol visi za pohvalo. Oz. neki bi že naredila pol bi šla pa po svoje ali bi šli samo možgančki.
To pa pišem izključno zato, ker sem razumela, da čarino pisanje/ramišljanje smatraš kot kompliciranje. Če sem zarila, se opravičujem. :)
Čara, super napisano ;D
Največji žur je relativen, če se človek ne zna igrati ;)
-
Pri nas je recimo pomagala miselnost pri igri. NE da imam jaz plen, ki ga oživljam, da ga pes lovi, da se gremo kdo bo koga...
Mi se gremo - aha! lej lej plen. Pejmo ga skupi zafentat. In potem se gremo skupaj mečkat za plen. To v končni fazi pomeni cufanje na mestu, v višini pasjega gobca, pa laufanje sem pa tja, iskreno povedano me učasih na kolena spravjo :D Zraven pa seveda en kup cviljenja pa gruljenja. Nimamo fiksnih pravil. Sicer izgledamo malo ku-ku ampak pali. Recimo, da si lažje predstavljaš kako bi zgledalo, če gre nekaj psov zafentat en plen. Skupaj ga izsledijo, napadejo, scotajo in potem si ga delijo. ;)
Dejstvo pa je da igra z napačnim koncem lahko naredi več težav kot koristi. In dobro cufanje je še kako pomemben dejavnik pri povezavi človek-pes. S tem gradimo odnos. Rastemo v pasjih očeh, če lahko uporabim ta izraz. Ker vodnik vedno najde plen (a bejž no- če je pa v žepu :P ), vedno ga pomaga onesposobit ter ga na koncu zna pravično razdelit. 8) Kaj še češ boljšega?! Poleg tega so te igrice intenzivna vadba mišic tako za psa kot vodnika.
-
Kolokrat se najdejo v tečaju izjave, "moj se noče igrat z mano..." po pogovoru se pa ugotovi, da se pes sam rad igra, rad nosi igračo, še raje kako "prepovedano" copato v gobcu ali pa grize in visi na povodcu. Vse se pa konča, ko vodnik prime igračko in hoče nagradit psa z igro.
Ker ne ve, sili v psa in ustvarja "konflikt".
Sicer ni bila to rdeča nit, ampak to se največkrat opazi in izjemno težko je ljudem dopovedat, da se določenih stvari ne dela.
roxy, razlaga čarine izjave, ki si jo citirala:
če hočeš bližino ob vaji polek je priporočljivejše, da nagrado dobi čisto blizu, če delaš na daljavo so pa recimo žogice boljša izbira.
NI PA NUJNO!
To so take male malenkosti, da se z njimi ukvarjajo samo taki "psihiči" ;D ;D ;D , ki prebirajo knigo za knjigo in bi radi vse sprobali tudi v praksi ali pa taki, ki delajo s psom (IPO, reševalci, RO...) in se jim pojavi problem...
-
Najboljše je pa vedno to, da toliko je ljudi, ki dela s psom, toliko je načinov in novih idej :D
-
Ne morem da nebi. Me tale posnetek vedno spomne na ''tiste inštruktorje'' >:D :D
http://www.youtube.com/watch?v=yzqs54qMgQA
-
:o :D
-
Je malo težko debatirat, ker je igra s psom (oz. nagrajevanje psa) lahko zelo kompleksna zadeva in vsak govori nekaj iz svojih izkušenj in ima v mislih določene pse in določene vodnike, ki jim igra zaradi različnih razlogov ne gre. Nesposobnost vodnika, nazainteresiranost psa ali nezainteresiranost psa zaradi nesposobnosti vodnika... Potem pa še težave pri delu zaradi uporabe napačne nagrade za določene vaje...
roxy, razlaga čarine izjave, ki si jo citirala:
če hočeš bližino ob vaji polek je priporočljivejše, da nagrado dobi čisto blizu, če delaš na daljavo so pa recimo žogice boljša izbira.
NI PA NUJNO!
To mi je jasno. Ampak v primeru, da se pes ne cufa, lahko uporabiš hrano. Ali vržeš žogo tako, da psa ne vleče stran od tebe. Spet odvisno kje/če je problem pri poleg (klin, zaostajanje, pozornost...). Vsaj jaz ne bi cufanja uporabljala za nagrado, dokler psu ne pomeni veliko. Igro cufanja bi razvijala čisto neodvisno od dela.
Ni mi pa najbolj jasno kaj točno je problem pri samem cufanju, če se Bina z določenimi stvarmi že cufa.
-
Čara zakaj in kako točno klikata prijemanje cufe in kakšna nagrada sledi? Lahko sicer narobe razumem, ampak si predstavljam, da prime cufo, ti pa klikneš in nagradiš z npr. hrano?
-
Mi se gremo - aha! lej lej plen. Pejmo ga skupi zafentat. In potem se gremo skupaj mečkat za plen. To v končni fazi pomeni cufanje na mestu, v višini pasjega gobca, pa laufanje sem pa tja, iskreno povedano me učasih na kolena spravjo :D Zraven pa seveda en kup cviljenja pa gruljenja. Nimamo fiksnih pravil. Sicer izgledamo malo ku-ku ampak pali. Recimo, da si lažje predstavljaš kako bi zgledalo, če gre nekaj psov zafentat en plen. Skupaj ga izsledijo, napadejo, scotajo in potem si ga delijo. ;)
Tole naši dve zelo radi prakticirata. Moja med vlečenjem večinoma zelo pazi, da drugi nebi namerno izpulila igračke iz gobca. Jaz se pa s psico igram bolj plensko/borbeno, ker to neizmerno ljubi sploh ker vedno zmaga. Zanimivo je to, da svoji sostanovalki, ki je v ključnih trenutkih za njo, igračko največkrat kar prepusti. Če pa slučajno vidi, da se med tem, ko se ona cufa s kolegico kaj preveč nagnen proti njej (ker ju je zabavno gledat), takoj izpuli drugi igračko iz gobca in prišiba k meni.
Njena energija je v prvi obliki igre nizka, do srednje visoka, med borbo se pa dvigne in je nekako enakovredno ali malo manj igri z žogicama. Je po naravi pes, ki se zelo rada giba, teče... Igrača je na koncu vedno njena.
Prejšnja se pa ni preveč rada igrala na začetku in sem dobesedno naklikala vlečenje, da je sploh ugotovila, da je tole lahko zabavno. Sva se obe učili kako in kaj ;) S časoma in delom je igra vlečenja in lovljenje žogic postalo enakovredno hrani, ki je bila daaaaaaleč največji motivator in s tem je zrasla tudi hitrost in veselje do kakega ponavljanja :D
Tudi pri njej je bila enkrat, ko je bila igra že izoblikovana, igrača njena in si jo je odnesla, ko je bilo konec igre.
In največji preboj z odprostjo do tujcev je naredila ravno igra s tujci. Bolj kot hrana. :-*
-
Je malo težko debatirat, ker je igra s psom (oz. nagrajevanje psa) lahko zelo kompleksna zadeva in vsak govori nekaj iz svojih izkušenj in ima v mislih določene pse in določene vodnike, ki jim igra zaradi različnih razlogov ne gre. Nesposobnost vodnika, nazainteresiranost psa ali nezainteresiranost psa zaradi nesposobnosti vodnika... Potem pa še težave pri delu zaradi uporabe napačne nagrade za določene vaje...
To mi je jasno. Ampak v primeru, da se pes ne cufa, lahko uporabiš hrano. Ali vržeš žogo tako, da psa ne vleče stran od tebe. Spet odvisno kje/če je problem pri poleg (klin, zaostajanje, pozornost...). Vsaj jaz ne bi cufanja uporabljala za nagrado, dokler psu ne pomeni veliko. Igro cufanja bi razvijala čisto neodvisno od dela.
Ni mi pa najbolj jasno kaj točno je problem pri samem cufanju, če se Bina z določenimi stvarmi že cufa.
Hrana ali žoga ni čisto isto, ampak če drugega ni je pač to ;) Ob primernem tajmingu se v končni fazi lahko pride na isto ja. Itak je vedno odvisno od vodnika kakšen način bo uporabljal. Lahko da je "kao" najboljši na svetu pa če vodniku ne potegne, nebo nič ;)
Drugače se pa strinjam s tabo... :)
-
No sej pri nas pride do pravega boja :D Ampak ker jaz z njimi komuniciram po sistemu ''kill the toy together'' in ne ''dej jo men'' se vsi bolj recimo temu pravilno igramo. Seveda igrače ne jemljem brezpogojno, niti ni važno kdo zmaga v igri, ker je igra od obeh udeleženih. Torej nikoli kdo je in kdo ni poraženec. Potem plen zmagoslavno nosijo okoli in mi ga kažejo ''leeeejj k smo ga'' :) Ko se igrače pospravijo pa je vedno nekaj za menjavo.
-
Ha ha... važiči ja :D
-
Čara zakaj in kako točno klikata prijemanje cufe in kakšna nagrada sledi? Lahko sicer narobe razumem, ampak si predstavljam, da prime cufo, ti pa klikneš in nagradiš z npr. hrano?
Ja s hrano nagrajujem-različno, ker opažam da ji je čisto vseeno ali dobi briket za nagrado ali pa pasjo čokolado.
In točno tako-cufa in kliker v eni roki, priboljški v drugi, vmesni jackpoti ko orng potegne, za daljše trajanje navdušenja. Cufo premikam po tleh, po zraku, različno hitro. Seanse so kratke in sladke.
Mislim da je Roxy vprašala zakaj bi rada da cufo prime in ne recimo igrače za katero se rada vleče.
Tista cinglajoča, mrežasta rugby žoga od Nobbya ni vzdržljiva in se hitro pregrize in še težje držim (ok to se reši s kako vrvjo privezeno). Ampak poglavitno je to, da hitro razpade.
Flis pa je vzdržljiv, lahek za nosit okoli, nežen za gobec. Iz flisa žoga ji je zakon-tako da material ni problem.
Cufanje je tudi dobro za moje mišice, njene. A sem že omenila da se hitro zredi? In če se bo nekega dne z veseljem cufala, se bova ob večerih fino igrale v hiši. Sem omenla, da kadar je teme smo zunaj samo za wc pred hišo, ker je nesigurna v temi in še bolj lovsko naravnana?
-
Jp une od-do žoge res niso kaj prida za cufat se. To da je to ena bolj vsestransko uporabnih iger je res. Ker je notri res težko kar koli druga uporabit.
Sicer lahko z vztrajnostjo res naklikata igro kot tako, je pa res da nikoli nisem klikala igre. Ker se mi zdi da je težko nagrado klikati z nagrado ;) bo že držalo da je ogromno v vodniku.
Morda preizkusita samo vlečenje po tleh (ne po zraku) in to kar delamo mi - skupaj ubijamo plen, zmaga pa itak pes. Ker morda, če klikneš poteg cufe za trenutek prekineš dimaniko začete igre. Končaj vedno z zmago psa in takrat, ko je najbolj zagreta.
-
Kaj pa če bi jo za začetek poizkusila malo pretentati in sicer na cufo navezati kakšnega plišeka ki ga ona rada vleče?
-
Jp une od-do žoge res niso kaj prida za cufat se. To da je to ena bolj vsestransko uporabnih iger je res. Ker je notri res težko kar koli druga uporabit.
Sicer lahko z vztrajnostjo res naklikata igro kot tako, je pa res da nikoli nisem klikala igre. Ker se mi zdi da je težko nagrado klikati z nagrado ;) bo že držalo da je ogromno v vodniku.
Morda preizkusita samo vlečenje po tleh (ne po zraku) in to kar delamo mi - skupaj ubijamo plen, zmaga pa itak pes. Ker morda, če klikneš poteg cufe za trenutek prekineš dimaniko začete igre. Končaj vedno z zmago psa in takrat, ko je najbolj zagreta.
Ni težko z večjo nagrado klikat za manjšo nagrado. ;) ali pa klikati za stvar, ki za določene pse prvotno sploh ni nagrada. Namreč psi ki se niso igrali od majhnega, ne jemljejo igre nujno kot nagrado, imam en primerek doma.. in šele po tem ko sem mu naklikala vlečenje, in mu za vlečenje ponudila nekaj kar ima rad, ni nujno hrana, jaz sem mu po vlečenju dovolila ven na teraso, njegova najljubša nagrada.. ::) temu se reče zviševanje vrednosti določeni stvari.
-
ja se strinjam. Zato pa pravim da je vse v vodniku. Meni nikoli ta sistem ni ležal kako nagrado nagraditi ;) vsaj pri uvajanju igre ne. Se nam je pa obneslo pri jedi. Pojej in dobiš nekaj boljšega :D
Čara, ampak, če se ti rada cufa z žogo iz flisa zakaj je pa ne daš na ''podaljšek'' iz flisa? Ali pa podaljšek igrače ala ribiška palica? Eni psi, ki v mladosti niso imeli tako dobrih stikov z ljudmi se jim je čudno cufat. Ker so dostikrati žal kaznovani za jemanje stvari. Torej ti rajši prepusti tisto, kar imaš v rokah. Pa morda še ti, da si precej nevtralna pri cufanju, naj ona vodi igro.
-
Z žogo iz flisa se pa ne cufama, ni osnovne možnosti.
Saj njej cufanje sploh ni nagrada. ::) Edina nagrada ji je hrana in pa vohlanje po tleh, kopanje za mišmi.
Tisto kar ji prepustim (vržem žogo) hoče zgrist in požret, zato tudi žoge potem menjama za priboljšek, razen če zavoha kako fajno sled ali drek. Potem sama od sebe spusti žogo. Zdaj je določene žoge začela nosit nazaj v pričakovanju priboljška.
Edino flisasto cufo noče zgrist in pojest, zato pa jo uporabljam za učenje cufanje.
-
E jej, Bina je faca :)
A navezano na res dolg štirk sta že probale? Tako da ti nimaš velikega vpliva s svojo bližino.
-
Kaj pa tiste puscice, v katere lahko skrijes hrano?
-
Sem navezala na teneg štrikec cufo....In je potem tanek štrikec zagrabla. :D Jaz sem umirala od smeha.
Peresnico? Ja, karo je imel eno tako za igranje, noter pa cajtng in brikete, ampak je že uničena in je odromala v koš že dolgo nazaj. kake druga viška pa nimam.
S pravim krznom bi se verjetno rada cufala, morem probat.
Plišaste igrače uporablja za sproščanje-počveka, poliže in odloži. :)
-
Te peresnice imajo zdaj v Kiku :D
-
E ja... Tale Kik ma zadnje čase zlo koristne pripomočke :D
-
Čara, probaj s tako igračko http://dobbsdogs.com/catalog/images/tennis_ball_rope.jpg
Lahko jo narediš tudi sama :) Če ji ni všeč teniška žogica z vrvjo pa flisasto žogico zveži s flisasto kitko.
Potem plen zmagoslavno nosijo okoli in mi ga kažejo ''leeeejj k smo ga''
Moja ima v tej fazi ful rada, da jo čoham po zadnjem delu hrbta. Prav vidi se ji kako je zadovoljna sama s sabo.
-
Morda ji je pa problem v velikosti oz debelini, trdoti igrače? Ena od mojih psic ne mara debelejših igrač in trdo pletenih cuf. Z njo sem začela kar s krpico iz flisa iz katere sem zavezala enega do dva vozla. Toliko, da sem jaz imela kje držati. Ostalo pa je bilo cotasto. Za kaj takega so nam prišle prav tudi stare brisače in raznorazne cunje. Danes se zna cufat tudi z dosti preveliko cufo :) je prav hecna ker je kita večja od nje ona pa vsa ponosna ob velikosti plena :D
-
Še enkrat bolj na kratko če dobim kak nasvet: :-[ Dix najprej sploh ni zainteresiran za igračo (frizbi), če zaj tečem in se igram: ali skače vame, ali pa se mimo igrače (ko zgleda navdušen) zapodi do grma vohljat :-X . Ko pa je zainteresiran in dobi igračo pa se mu zmeša in tudi ni ničesar sposoben, se ne kontrolira ampak le teče gor pa dol, ga odnaša in podira vse naokrog (tudi mene je že, pa čeprav ni zelo veliko :o ). Jaz pa niti nočem prav cufanja (itak če je zainteresiran za igračo se cufa), ampak le da di bil zainteresiran in se normalno igral. :) ;)
-
Ne, ne velikost ni problem.
Bom naredila video kako to midve delava in kak je napredek, vi boste pa skomentirali kaj bi lahko drugače in boljše naredila.
airedale, ne morem ti drugega reči kot poskusi različne igrače, take ki piskajo, gumjaste, vrvaste, različne velikosti in take žogice ki cinglajo, različno trdoto.
Potem pa malo sprobaj načine igre. Moji je super recimo če jaz počepnem in vržem žogo v višini njenega gobca, ali pa jo dam na sedi in rečem GO in tečem malo pred njo in pol vržem žogo, rada ima žoge na vrvi, sploh če cinglajo. In ne tako dolgo nazaj, sem ugotovila, da ji je najbolj všeč če igram nogomet z njo.
-
airedale, ne morem ti drugega reči kot poskusi različne igrače, take ki piskajo, gumjaste, vrvaste, različne velikosti in take žogice ki cinglajo, različno trdoto.
Poskusila sem jih kar precej, pa je z vsemi enako. Le zdaj ima končno najljubšo igračko - plišasto piskajočo pandico (hvala teja con panto za božička). Sicer se čim več z njo igram, ampak kot je tebi cufanje super bi ga jaz rada naučila frizbija, zato ga najbolj zanj navdušujem. :)
-
Hmmm aja...V eno roko kliker in frizbi (mogoče za začetek platneni ali mehki gumjast) v drugo priboljške in premikaš frizbi za kratke razdalje in klikaš interakcijo s frizbijem, potem pa večat razdaljo, metat rolerje.
Tako se bom jaz tega lotla, ko usvojima cufanje.
Moja načeoma rada leti za frizbijem, samo tisti del da ga prinese ji ne gre...Mogoče se bo tudi s cufanjem to popravilo, da bo še ostale igrače prinesla nazaj, po drugo rundo.
-
Čara, a frizbi sicer ulovi in potem odnese? Mogoče bi lahko probala z dvema frizbijema na tak način kot igro dveh žog. Vržeš en frizbi, ko ujame vabiš z drugim in vržeš v nasprotno smer tako, da teče blizu mimo tebe. Pri tem je vseeno kje na poti do tebe spusti prvi frizbi, vedno pa naj po drugega teče mimo blizu tebe. Iz tega lahko potem probaš izpeljat prinašanje.
-
Hmmm aja...V eno roko kliker in frizbi (mogoče za začetek platneni ali mehki gumjast) v drugo priboljške in premikaš frizbi za kratke razdalje in klikaš interakcijo s frizbijem, potem pa večat razdaljo, metat rolerje.
Ne klikam... ;) ponavadi ko se igra ga na koncu nagradim s hrano, čeprav včasih (ne vedno!) potem izgubi zanimanje. :-[ Imam pa bolj mehek, gumijast frizbi ja. :)
-
ja se strinjam. Zato pa pravim da je vse v vodniku. Meni nikoli ta sistem ni ležal kako nagrado nagraditi ;) vsaj pri uvajanju igre ne. Se nam je pa obneslo pri jedi. Pojej in dobiš nekaj boljšega :D
Mislim, da se še nisma čisto razumeli. :) hotela sem izpostaviti, da igra nekaterim psom (večinoma takšnim, ki se kot mladički niso igrali; bodisi smo vzeli odrasle pse, bodisi zdaj poskušamo odpraviti grehe iz preteklosti..) sploh ni nagrada. In zato ne nujno nagrajuješ nagrade z nagrado, ker prvo v tem primeru to sploh ni. :) kot tudi vaja sedi ni nagrada, točno tako si predstavljaj, da tudi cufanje ni nagrada.
Potem druga resnica pa je, da je možno določeni stvari zvišati vrednost, da za psa postane nagrada "v prenesenem smislu". (ne nanašam se več na citat)
Tudi pohvala, npr. beseda Priden, happy voice,.. za psa ni čisto nobena nagrada, RAZEN, če smo psu v procesu šolanja pokazali, da ob tej besedici, navdušenem glasu pride vedno nekaj čudovitega, in s časom bo pes ob besedi Priden prav tako navdušen, kot če bi dobil hrano. Popolnoma enako je z igro, cufanjem. Govorim za pse, ki jim to ni po defoltu nagrada. Čara ima za sabo že dosti literature, da točno ve zakaj želi spodbuditi interaktivno igro. Tudi je bilo povedano da iz tega lahko narediš celo filozofijo, še posebej za nas, ki si s psom želimo deliti kaj več kot samo skupen prostor.
Ne gre za nobeno siljenje psa v igro, da pomirim tiste, ki si to predstavljajo tako. Skozi proces zviševanja vrednosti se trudimo psu pokazati, da je cufanje lahko sproščujoče, nagrajujoče, in da predstavlja nekaj dobrega - in v najboljšem primeru bo psu tudi to začelo predstavljati neke vrste nagrado, sprostitev (kot pri primeru z besedo priden), potrditev da je nekaj storil pravilno. Ni nujno da bodo zdaj ti psi popolnoma znoreli ob pogledu na cufo, ampak je čisto dovolj, da se z veseljem povleče za par trenutkov. Na tem se potem da graditi naprej.
Da opišem svoj primer; mojemu starejšemu psu je zelo velika nagrada, da lahko gre na teraso. Predstavila sem mu cufo, dovolj da je šel gledat kaj je to, bravo priden, gremo ven! V naslednjem koraku sem s cufo plesala po tleh, kot pravi terier jo je zagrabil, bravo priden, gremo ven! S časom sem zahtevala poteg, močnejši poteg, več potegov, preden je šel ven. Potem sem mu ponudila cufo (do tega trenutka je bil že dovolj zmešan vanjo, vedel je ajde dejmo se cufat potem lahko grem ven) pri odprtih vratih na teraso, dokler nisma prišla do tega, da se je z veseljem pocufal tudi zunaj, na terasi. :) ob vsem tem je prišlo do tega, da je pes cufo povezal z nečim dobrim, in mu je sčasoma začela tudi cufa sama predstavljati nagrado; popolnoma dovolj, da se z veseljem tudi zunaj obesi na cufo za trenutek ali dva, z veseljem steče po frizbi in ga prinese, čaka na ponoven met; naučil se je tudi igrati s piskajočimi igračkami. Pa saj v tej točki ne potrebujem več. Vidim samo, da se da. Brez siljenja v psa. Pa še nedolgo nazaj sploh ni vedel, kaj naj z igračo počne, in ni videl čisto nobenega smisla v cufanju.
Druga stvar pa je, da po enakem principu zviševanja vrednosti lahko pridemo tudi do tega, da določen trik psu predstavlja nagrado (moji mladi psici je nagrada že to, da se lahko zavrti, skoči name, ali steče skozi tunel.. :) spet enaka pesem kot pri besedi priden..), v končni fazi pa lahko pridemo tudi do tega, da bo psu nagrada že samo delo z nami. Pa kakorkoli vesoljsko se že to komu sliši. :)
To je bilo bolj offtopic zdaj, morda za tiste, ki ne vidijo smisla v čarinem početju. :)
-
Sploh niso nesmisli :) Poznam zadevo. Moj komentar je bil mišljen kot to, da meni ne potegne nagrada za ''nagrado-igro''. Kar pa ne pomeni da tega ne uporabljamo v drugih situacijah. Če smo natančni prav to počnem pri splošnih obrokih. ;) Pravzaprav se psi ogromno stvari naučijo samo na tak način. In ja tudi našim je cel žur delati. Ker je že samo početje naučenih stvari sedaj postalo nagrajujoče. Je pa v book-wish-listi trenutno ''Teaching with reinforcement'', tako da morda najdem še kaj več idej. :)
V to, da bo čari uspelo naučiti psico cufanja pa sploh ne dvomim :) kaj naj še druga rečem ''Go Girl'', ker vem kako zabavno je igranje cufe + kako dobra zadeva za kurjenje kcal :D (sploh ko se pri meni vsaj 2 na enkrat obesijo na cufo in je masa večja od moje ::))
-
Če določena igra ali način igre prej ni bila nagrada, to lahko postane z določenimi ravnanji in razvojem dogodkov. Drži v teoriji in praksi, sprobano pri več psih.
Samo besedna pohvala je tudi lahko nagrada. Odvisno od pristnosti pohvale, psa in medsebojnega odnosa. :) Je pa res, da je navadno nižje od ostalih oblik nagrajevanj, pri večini pa ne deluje kaj preveč.
-
Samo malo poročam kako napredujeva z Dixem glede igre: sem bila od včeraj do danes pri njemu in sva se zaprla v garažo (tam ni nobenih motenj) in sem mu pandico zavezala za vrvico da jo je lovil. In nekajkraj sem mu tako ''bežala z njo'' 8) potem pa učenje in spet igra. Ko sva končala igro pa sem mu vsakokrat dala celo pest briket. Potem pa sem mu isto vlekla še frizbi in je tudi imel rad. Nato pa sem ga imela kar v rokah in sem ga držala v zraku, on pa je ujel. Potem pa sem dodala še razne skoke in je šlo super, seveda pa smo se veliko vlekla, na koncu pa hrana. In dosegla sem da se veseli že takoj ko vidi frizbi, ne pa da bi mogla 15 min sama z njim skakat da bi ga zanimal. :o In tudi se mi zdi, čeprav ne vem čeje to ravno posledica igre da je bil ves čas malo bolj pozoren name in je bil veliko bolj priden kot ponavadi, verjetno tudi zato ker sem bila jaz zaradi njegovega napredka dobre volje. 8)
-
Kratko in sladko v vročem dnevu. Ker ne zna še spustit na besedo, po kratkem cufanju okamenim s cufo vred, nakar spusti in počakam da se vsede, nakar zopet cufa. V angleščini se temu reče "default behavior" in menda se tako najlažje nauči psa spuščati igrače. Še posebno tiste, ki so vredne več od hrane.
http://s714.photobucket.com/albums/ww148/anjasanja/Bina/?action=view¤t=TUG.mp4
Kake kritike in nasveti vsekakor dobrodošli.
-
Poleg kritik in nasvetov sprejemata tudi pohvale? ;D
Lušna baba ko se vrže na hrbet pa cufo žuli :D
Sistem imata super! Vem pa da je težko pri psu ki močno cufa, ker je zelo težko okamenet hehehe
Ej to večkrat ljudem pravim pa enim ne gre ;) - ne psa kregat, dvigovat, zahtevat spusti, mu silit ukaze, dej to dej uno, ali pa med igro plesat pa skakat pred psom...samo ustaviš se. Vsak pes se ustavi pa gleda ''kaj pa zdaj''. Tudi psi med samo spreminjajo položaje prav z ustavljanjem. Vse skupaj pa izgleda mirno, tiho, skoncentrirano. Ko se moji špilajo pa ko gre igra predaleč za tamalo, samo okameni. Isti moment se usi ustavijo pa spremenijo igro.
-
Če bo še kdaj kdo imel željo po razvijanju igre s psom. Preprosto iz želje, ker dobra igra pomeni tudi dober odnos med dvonožnikom in psom. Posledično je potem tudi motivacija za kakršen koli pasji šport boljša, večja. Je Polona Bonač pravi naslov.