Katja,
Face so ti njufki... je koncno ugotovila novo taktiko, pa ze ne deluje vec
Poskusi se tega drzati, da nikoli ne dobi nic od mize, kljub temu da kaj polize ali kar koli. Pri nas se je obneslo, da sem Atuma ucila, da je hrana dokler je v mojih rokah moja, njegova postane sele takrat kot se znajde na tleh in dobi dovoljenje. Od mize ni nikoli dobil nic, ceprav se mi je srce paralo ob tistih pogledih... ampak pride prav. Sploh ce gremo kdaj v kaksno gostilno, ker ponavadi hodi z nami ni problemov, da bi rinil v mizo ampak lepo caka, ce se ga bo kdo usmilil. Seveda kdaj kaj dobi, recimo kaksen mali koscek testa od pizze, vendar sele takrat ko vsi pojemo . To, da hrane ne pobira okrog brez da mu jo dam jaz oz. se par domacih je bilo predvsem zaradi tega, ker v nasi okolici imamo par ljudi ki so "kosmati okrog uses" in so ze bili primeri, ko so po ulici nastavljali razne zastrupljene "priboljske". Pes pa tudi ce je na povodcu lahko mimogrede kaj pozre, ce za sekundo nisi pozoren. Ceprav teh izgredov ze par let ni bilo.. pa vseeno, boljse preventiva. Prisli smo tako dalec, da od drugih sploh noce vzeti hrane. Isti briket bo drzal neki znenec, bo povohal, me pogledal in sel stran.. v stilu "jaz tega ne jem", ce pa jaz primem isti briket ga bo pa skoraj z mojimi prsti vred pozru
Bruno..pojasnilo se tebi. Ja, v soboto smo se udelezili ze 15. miklavzevega pohoda na Mrzlico z baklami. Letos je sel z nami tudi Atum. Sicer smo malo goljufali in smo se polovico poti peljali, tako da nas je cakala samo dobra urica hoje.. pa vseeno. Ceprav sem bila skepticna, ce bo prisel do vrha in kako zelo bo utrujen so bili vsi strahovi odvec.. hodil brez problema, celo prehiteval skoraj celo pot. Ko smo koncno prisli na vrh je izkoristil 10 min za pocitek potem se je pa ze nadaljevalo norenje, seveda vsakega planinca je bilo potrebno prevohati, ker se v nahrbtnikih skriva marsikaj
Srecali smo tudi Miklavza, vendar nismo hodili blizu ker se ga je najprej malo ustrasil, potem pa z zanimanjem gledal.. in ga raje nisem spuscala blizje, da mu ne odtrga kaksne brade in ubogega strica razkrinka
Tako da tudi miklavzevih slik ni
Docakali smo tudi ognjemet, pri katerem je mene panika kako bo reagiral in prenesel vso tisto pokanje.. pa je samo z zanimanjem gledal vse tiste lucke, strahu ni bilo zaznati.Tako, da me je malo pomirilo, da mogoce pa novoletni prazniki zanj vseeno ne bodo tako zelo naporni. Atumu je pripadala skodelica nesladkanega caja, ki ga je pozlampal v trenutku (priporocljivo ali ne... treba pogreti premrazene kosti
) potem smo se pa pocasi odpravili nazaj. Atum me je presenetil v vseh ozirih, saj je zmogel pot brez problema in brez ustavljanja, sicer rahlo utrujen je bil..ampak panike pa ni bilo. On bi se kar hodil ce bi bilo treba, ceprav se je tudi potem pocitek v avtu se kako prilegel
Na poti smo poslusali komentarje ouuuuu lej kak pes... sreca na vrvici... neka skupina ga je pa proglasila za cisto pravega Zasavskega medveda - potrebno cuvati, je ogrozena vrsta
Smo bili delezni pa tudi manjsega incidenta... srecali smo se z neko starejso planinko, ki je s seboj imela NO. Atum gre lepo mimo, psa se pogledal ni... njen pa zacne rencati. In kaj je zenska naredila? Psa z planinsko palico namahala po gobcu. Nase "lepe" komentarje in par vzgojnih besed je pa gladkomalo preslisala. Bogi pes
Se mi poraja vprasanje ce sem res jaz nora, ko sem tovorila zanj s seboj se deknico, da ne bo gor na mrzlem lezal.. nekaterih jih pa za nagrado, ker so zmogli pot cisto lepo pretepejo, sicer pa saj kovinska palica in mocan udarec po pasjem gobcku nic ne boli a ne ?
Slikice sledijo...