Za nami je četrti teden...
Zame tako "drugačen"... Vrnitev v službo..Malinovce sem morala predati v "vrtec".
In po pravici povem, da sem ga malce "sračkala"...

Pred odhodom sem mojim doma naročala in naročala, kako in kaj... Ko sem bila v službi, sem 3x poklicala, kako je... Potem sem se zalotila, da sem naredila kar nekaj prometnih prekrškov, da sem bila čimprej zvečer doma...
In ko sem prišla domov... Skok iz avta in gas... In kaj sem "našla"... Vse na svojem mestu, vse zadovoljne in site...
No, do sredine tedna sem se pomirila in odšla mirno v službo . Tudi domačih nisem več gnjavila... No sem jih pa "natrenirala", da so se mi enkrat javili po telefonu in povedali, da se imajo lepo..
So pa malinovci bili v centru pozornosti... Prave "VIP" osebnosti. Obiskov, kot jih ne pomnim, se je zvrstilo pri nas v prejšnjem tednu in čez vikend. Vsi, bodoči lastniki, sorodniki, prijatelji, jagri, moje prijateljice..., so prišli na obisk. Pokukati naše ta male... In ne pomnim, kdaj sem zadnjič oprala toliko kozarcev (ha-ha)..
Malinovci so naravnost čudovito.. Približujejo se že teži 2 kg. Pridno že jejo, res a je tudi, da imajo še vedo na razpolago mlečni bar.
Diva jih še kar doji. Super. In povsod jih je polno... Non stop jih "štejemo", da katerega ne "izgubimo" (he-he)...
7 jih je že dobilo nove domove, prost je samo še eden črni samček. Je pa zanimivo, kdo so bodoči lastniki... Sami , povratniki, bivši "kokeraši"...
Ljudje, ki so že imeli kokerje..Samo ena "izjema" je. In sicer ena prijazna zdravnica se bo prvič srečala s kokersko dušo... In upam, da bo njen ""izbranec izpolnil njena pričakovanja in želje... In jo razveseljeval, tako kot naši psi nas.
Priznam, naporno je. 24-urna služba... Je pa lepo...Lepo jih je gledati.. Dirkalne, v igri, pri hranjenju, speče.... In še kar "trepetam", ko mi kateri izmed osmerčkov "štrajka" pri hranjenju... In si oddahnem, ko z užitkom poje naslednji obrok... Ja, pa še nekaj... Dnevna soba pa izgleda tako kot "pri ciganih".... Pa nič zato..
Vem, da bodo nekega poletnega dne odšli... Vsak svoji "zgodbi" nasproti...
Nočem misliti na to... Tolaži me pa dejstvo, da bom z njimi ostala povezana... Za dolgo.. Tako, kot z vsemi "našimi"...