Tako. 7 in pol tednov je za nami... , z našimi "malinovci". Ja, tedni kar bežijo.. In zadnje čase se pri nas pogovarjamo kar v "enoti" teden...
So bili kratki, so bili dolgi...? Ne vem. Predvsem pa , da vam odkrito povem, malce "stresni", drugačni od običajnih tednov. Ko tako pogledam "nazaj", se mi zdi, da je minilo neznansko hitro... Kakor, da smo jih dobili včeraj... Ko pa mineva dan, zna biti včasih kar "dolg"...Še ponedeljki so krajši...
Zdaj pa so že pravi razbojniki.. Povsod jih je polno. Tako, da smo zaposleni non-stop. Pa še takoooo dirkalni so. Diva jim že težko ubeži..
In "veliki" so že.. Zdravi, razigrani, debelušni... Saj ne boste verjelli, ampak Diva te velike "cepce " še kar doji.. 3-4 x na dan se jim še vleže.. Vse 8 nima več dovolj prostora pri "mlečnem" baru, 6-tim pa se še vedno uspe "priklopiti"... Ja, lepo jih je videti, kako jim ima naša Diva še vedno v "naročju"...
Jaz pa sem se zalotila, da bom počasi "psihični bolnik"
Morda pa sem že.
Definitivno sem si tokrat nakopala preveč... Ta moja zaščitnikost me je skoraj stala "glave"... Saj vem, da ga "sračkam"..
.
Lepo jih zgodaj dopoldne "peljem" v pasji vrtec, "skrijem" vlažno travo in jim s pomočjom senčnikov naredim "senco". Izgledajo, kot da so na Plaži
:Pi....Potem pa ti cepci, ne morem se drugače izraziti, razmečejo pasjo "posteljnino in norijo na tisti vlažni travi. Jaz pa se sekiram, da se ne bi kdo prehladi... In zopet pospravim pasji vrtec in ponovno naredijo pravi kaos... Ustvarjalni nered... Potem gredo spat na beton... Beton in vlažna trava.. To obožujejo....Jaz pa p.......
Joj, ko se ne bi tako ravsali.. Celi ljubi dan.. Pa se mi včasih dozdeva, da jih ne bo noben kirurg več uspel "pokrpati", če se bo tako nadaljevalo...
Naslednji teden, v petek, odhaja prvi malinovec v novi dom. In potem postopoma čez cel teden... En za drugim...Vsak dan eden. Urnik "odhoda" je narejen.. Sem vesela? Žalostna? Pravzaprav ne znam (še ) odgovorititi.
Vem pa, da si že tudi jaz želim oditi od doma . Za nekaj ur po trgovinah (jih že čisto zares prav pograšam), za nekaj dni proti morju.. Na kavico z razgledom na morje..
Moje" poslanstvo" sem (in še bom) izpolnila....
In ko zdaj tako gledam te moje pasje ljubčke in ljubice... Spijo, po dolgem in po čez. Sproščeni, "raztegnjeni"
Tako lepi, mirni so...In vem, bilo je vredno.... Vse prečute noči, nešteto opranih pralnih strojev pasje posteljnine, nešteto pripravljanja hrane, pranja pasjih krožničkov, spanja na eni neudobni sedežni garnituri...
Vesela, bom , če jih boste malo "povohali"... lepo dišijo... Zopet najlepše...
Moji" bodo samo še malo... Vem pa , da jih bom lahko občudovala in bila dobrodošla pri ljudeh, ki jih bodo odnesli, vedno.. To pa tudi šteje, mar ne.
P.s. En simpatičen in nagajiv črn samček zaenkrat ostaja še pri nas... Nihče si ga ni "zaželel"... Morda pa kdo od vas ve za kakšnega ljubitelja kokerčkov... Hvala.
Lepa nedelja je pred nami... Uživajte v senci...
Tatjana