Včeraj je bilo itak NADSUPER in Azu mi na koncu skorajda ni verjela, da smo se po visokogorju potepali kar 10 ur
. Četudi je sprva na vrhu kazalo, da bomo zaradi dežja morali v dolino po hitrem postopku, nas je vreme uslišalo in smo planinarili po suhem, medtem ko je večji del osrednje Slovenije zalivalo
. Bilo smo pa na Trupejevem Poldnevu v Karavankah in le par metrov nam je zmanjkalo do nadmorske višine 2000 m; za naslednjič smo si že izbrali vrh, ki to postavko izpolni
.
Meni je to tura za čisto desetko in vedno grem rada. Še posebej zato, ker je to nemarkirana pot in zato zelo zelo malo obljudena; na vsej poti smo srečali 8 ljudi, pa še to 2 x 4, sicer smo bili pa saaamiii. No, samo mi in svizci (dokler jih ni pregnal Bajk
in pa zvonjenje mobija od moje panične matere
). Svizci so bili precej radovedni, še posebej mali štrukeljčki, ki so se poskrili šele na močan žvižg šefeta svizca. En je bil pa tako firbčen, da se je malo skril v luknjo, pa potem spet in spet firbcal ven ene 8 metrov stran od nas
.
Psi so bili pridni za polupčkat in kljub mojim paničnim predvidevanjem so prav vsi lepo zmogli tako dolgo pot
. Na koncu jih je bilo hecno opazovati, kako so nekontrolirano premikali nogice, a še vedno so bili pripravljeni na zganjanje norčij
.
Fotke so od Azu itak 1A in moje ne bi povedale kaj več, bom pa naložila eno res posrečeno z Azu, ki sem jo pod vrhom nekaj hecala in se mi je smejala nazaj
. Wici pici je prava pasja manekenka, Bajk je po moje najbolj nefotogeničen pes pa svetu
, Amelie pa stalno dela en in isti pocukran fris
. Malo mi je škoda, ker sva se preveč smejali, da bi fotkali pse, ko jih Maja na vrhu futra z zmiksanimi govejimi jetri za moč - ker so bili trije, sem jih futrala kar z žličko, ki sem jo imela s sabo, da so bili na koncu pujsasti po celi faci
. Pa drugič.