Res smo se imeli krasno in z Azu se počasi približujemo zadanemu cilju - da s pesjani osvojimo dvatisočak
. Kondicija je v porastu, Bajka še prepričamo, da ne nori ko prtegnjen
naprej grede (in se potem vleče s hitrostjo ranjenega polža nazaj grede
), pa smo zmagali
.
Vremenske razmere so bile sanjske, bili smo v bistvu sami in res je bilo prav čarobno. Najbolj hecno pri naših druženjih mi je, kako se Wi in Amelie lepo razumeta
. Ne samo, da se lepo tolerirata, onidve sta res prav frendici
. To mdr. zgleda tako, da ko je kaka bedarija na vidiku, prav našuntata ena drugo in se potem hihitata
. Kadar sta kam skliznili, sta vedno v paru, pa enako blesavo sta se delali, ko sta sinhrono nazaj prišli. Amelie je zelooo družabna psička, ampak s čisto nobenim psom se ne igra tako, kot si ljudje navadno predstavljamo idealno igro med psi - no, z Wi se res lepo igrata in meni je totalni užitek gledati njune norčije. Pa krasno je, ker imata obe popoln odpoklic iz igre, tako da vedno še malo vadimo
.
Moje fotke niso tako lepe kot od Azu
, sem pa izbrala en backstage, da vidite, kakšna norišnica je v bistvu
. Azu potrpežljivo fotografira, Wi pridno pozira, mojadva kretena pa eden nonstop nori za vsem, kar Azu vrže (Bajk), ta druga koza (Amelie) pa je zaljubljena v Azujin ruzak in njegovo vsebino in ma šnoflo če se le da globoko v ruzaku. Pri tem šibata gorpadol in upadata Azu v kadre. No, zdaj veste, kako zelo se mora ona potruditi za take lepe fotke; meni pa itak po par sekundah vse dol pade, ker mi Bajk žogo v roke tišči, Amelie pa izvaja trikec Gospod Ficko, v taki pozi je pa nekako ne morem fotografirat
.
