Evtanazija - neboleca usmrtitev

rosa · 40541

rosa

  • Alenka
  • *
    • Prispevkov: 695
    • Točke: 14
: 15 Maj 2006, 12:53:42
Ker sem se sama dosti sprasevala kako evtanazija poteka in kako vse zgleda, predno sem prvic to "obcutila na lastni kozi" in bila pravzaprav prisiljena v roku cca. pol leta uspavati kar dva psa, bi rada napisala nekaj o tem, malo na podlagi literature malo iz svojih izkusenj. Ceprav ne privoscim nikomur od lastnikov tega recimo temu dozivetja pa vseeno.

Predno sem dala evtanazirat oz. uspavati Azorja, me je bilo blazno strah. Pustimo zalost, ki jo cutis kot lasnik... Strah me je bilo kako bo prenesel in ce bo cutil da nekaj ni uredu... Pa sem se prakticno pri obeh, tako pri Azorju, kot pri Rosi, trudila zadrzevati solze in skrivati zalost, zgolj in izkljucno zaradi njunega pocutja. Da ja ne bi vedela, da je njuna pot tako rekoc zadnja.

Evtanazija je postopek nebolece usmrtitve (ljudje pravimo temu drugace tudi smrt iz usmiljenja). Veterinarji se v soglasju z lastnikom psa odlocijo oz. opravijo evtanazijo v primeru, da je zival zelo bolna, neozdravljivo bolna, ji bolezen povzroca vedno vecje trepljenje...
Je human in popolnoma nebolec (brez krcev in druge oblike trpljenja) nacin usmrtitve.

Pes najprej dobi pomirjevalo in sele nato (pri nas je bilo recimo temu po cca. 5 min. - ceprav imas takrat zelo slab obcutek za cas) se vbrizga smrtonosni pripravek naravnost v veno. Pes potem za vedno zaspi zelo hitro - vcasih manj kot v eni minuti.
Edina bolecina, ki jo pes obcuti je vbod igle.

Za odstranitev trupla poskrbi veterinarska organizacija, v kateri je bila evtanazija opravljena. Pri nas je odstranjevanje trupel v pristojnosti veterinarsko-higienske sluzbe, ki zagotavlja njihov odvoz in sezig.

Dosti ljudi se odloci, da bo pocakalo na koncu na truplo, da ga odpeljejo in tudi sami nekje pokopajo. Sama se za to nisem odlocila, ker imam pac svoje poglede na to. Vsekakor pa podpiram kakrsnokoli odlocitev lastnikov.

Sam postopek, v kolikor ne bi vedel, da bo kuza pac za vedno zaspal, resnicno ni krut. Podobno kot ce ste kdaj psu dali pomirjevalo npr. pred slikanjem, je pa vsekakor stresen.
Najprej sem mislila, da ne bom zmogla do konca, pa sem si vseskozenj govorila, da ce sem bila celo zivljenje v dobrem in slabem zraven kosmatinca, bom tudi v najslabsem. Saj naj bi prisotnost lastnika ob evtanaziji delovala na psa pomirjujoce in ji zmanjsevala strah.
Skoraj z gotovostjo lahko trdim, da ne Azi niti Rosa nista kazala strahu, niti znakov zalosti. Vseskozenj sem jih na nek nacin spodbujala k dobri volji (ceprav je to neznosno tezko) in se z njima pogovarjala, jih bozala...
Medtem, ko je pa ena gospa pripeljala uspavat nemsko dogo, pa je vseskozenj jokala zraven nje, pa je ta bogi kuza na koncu se skoraj bolj cvilil... takrat mislim, da ni bilo cloveka v ordinaciji oz. cakalnici, ki mu ne bi tekle solze.

Najtezje od vsega hudega pa je ko moras psu vzeti dol ovratnico in gres iz veterinarske ustanove samo z povodcem in ovratnico. Takrat se mi zdi da pride resnicno vse za tabo...

Nocem zdaj nikogar zamoriti ali iskati usmiljenja, ampak se mi zdi prav, da je tudi to na forumu, ker je res dobro, da vsaj malo ves o tem predno se srecas s tem. Sploh pa se vcasih najdejo ljudje s taksnimi in drugacnimi zgodbicami in te znajo kar grdo prestrasit. Pa nic od tega ni res.

Kot zakljucek lahko z gotovostjo recem, da je evtanazija zivali bolj kruta za lastnika kot pa za samo zival.

+1

Pes je edini prijatelj ki ga lahko kupimo.


*nastja*

  • Indi & Nastya
  • *
    • Prispevkov: 2.950
    • Točke: 14
Odgovori #1 : 15 Maj 2006, 13:41:26
Moj sošolec je pa v šoli takšne govoril da raje tule ne bi tega govorila. Pravi da njegov oče veliko ve o evtanaziji ker je mesar  :'(
Samo kaj je to v bistvu kar psu vbrizgajo da umre?



Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #2 : 15 Maj 2006, 15:19:18
Kadar se veterinar drži protokola in gre vse tako kot je treba je posopek res neboleč in žival odide povsem mirno. Žal pa ni vedno tako, na lastne oči sem videla nekaj spodletelih "evtanazij" (na srečo ne pri mojih živalih), skoraj vedno zato, ker je veterinar želel nekaj ekstra zaslužiti in je izpustil pomirilo. (najbolj vestni po pomirilu dajo še narkozo in potem šele sredstvo za evtanazijo). Ni prijetno, lahko verjamete. Zato je tudi pri tem treba paziti, h komu gremo in se prej pozanimati, na kakšen način delajo.
Za moje pokojna psice lahko rečem, da so vse odšle zelo mirno. Uporabljajo različna sredstva, pri mojih psicah je bila uporabljena predozirana narkoza - mislim da neki barbiturati.


scythe

  • Pipi & Melkijad
  • Super Pesjanar
  • *****
    • Prispevkov: 2.061
    • Točke: 65
  • When I Grow Up I`ll Be Stable...
Odgovori #3 : 15 Maj 2006, 15:31:32
Zadnja pot ljubljenega kosmatinca je bil edini pomislek, ko sem razmišljala o tem, da bi ponovno imela psa. Pa vseeno sem se prepričala, da sem sposobna prenesti tudi to. Danes nisem več tako zelo prepričana - po moje bi me (oz. me bo nekoč) do konca sesulo.

Me pa zanima, če lahko tisti, ki ste imeli izkušnje z nepravilno evtanazijo (ko se niso držali protokola) objavili imena, če ne vsaj klinike, na katerih se je to zgodilo. Lahko pa tudi na privat...


*nastja*

  • Indi & Nastya
  • *
    • Prispevkov: 2.950
    • Točke: 14
Odgovori #4 : 15 Maj 2006, 16:09:28
No v glavnem moj sošolc je rekel, da pač njegov oče ve kako to poteka. In je pravil kako psu/mački .. pač katerikoli živalci nekaj mišice popustijo pa vsi živci nekaj odmrejo. Potem se pa baje začne dušit. Na srečo nisem tako naivna da bi temu verjela.  :'( :-\



Rinchy

  • Moderator
  • *****
    • Prispevkov: 4.103
    • Točke: 30
Odgovori #5 : 15 Maj 2006, 16:32:15
Zadnjič sem poslušala Hitovo odprto linijo(radio hit).Neka gospa je napisala grajo za veterinarsko ambulanto v Domžalah.Bom samo na kratko povedala,toliko,kolikor se še spomnim od slišanega.Njena psička je bila že zelo stara,mislm,da jo je mučila tudi neka bolezen-nisem 100%.Preden jo je pripeljala je poklicala na kliniko in sporočila,da bo pripreljala psičko na evtanazijo in oni so to potrdili..ko je prišla na vrsto  je veterinar dal psički inekcijo in lastnico napotil ven pod stopnice,kjer naj bi počakala,da psička zaspi.Že to se mi zdi grozno,da nimajo ene majhne sobice,kjer se od psička lahko posloviš.... :-\ Lastnica se je sprijaznila,šla ven in psičko položila na tla.Po parih sekundah se je začela trest,oči so se ji zapirale/odpirale...lastnica je šla po veterinarja,ki pa jo je takoj nadrl,češ kaj ga moti pri njegovem delu. Šel je ven stresel psico za vratno gubo in rekel,naj jo odpeljejo domov in da se bo zbudila po uri ali dveh  :o :-\ Lastnica je psičko pustila tam,kaj pa se je zgodilo z njo..pa sam on ve  :'( :'(

Tako da...v Domžale niti ne peljem evtanazirat,če je treba peljat(bog ne daj,da se to kmalu zgodi!!)..kaj šele kaj drugega!

Drugače pa sem že doživela pri prejšni psički,da smo jo peljali evtanazirat.Zraven sicer nisem šla,ker mi je bilo takrat res neprijetno vse skupaj,ampak mi je bilo na koncu žal,da se nisem poslovila od psičke in jo mirila takrat,ko je zapirala svoje učke  :'( Je pa samo umiru zaspala...

lp,
Nina

Varstvo in sprehajanje psov
www.varstvopsov.si


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #6 : 15 Maj 2006, 16:42:06
Nastja:Pri enem sredstvu je res tako, ampak kolikor mi je znano, je za evtanazije že nekaj časa prepovedan. Je pa bila pred leti afera, ko so ta strup uporabili za evtanazijo nekih potepuških živali, ampak podrobnosti se ne spomnim. deluje kot kurare - ohromi dihalne mišice.
Vsi primeri, ki sem jih videla so že stari, grešniki so   iz različnih klinik in ambulant. Ker gre res za stare primere, ne bom povedala na katerih. So pa vsaj do nedavnega bili notorični kršitelji protokolov pri evtanazijah v domžalski ambulanti (tisti za bistrico, Rex je kar se tega tiče vzoren.)


Rinchy

  • Moderator
  • *****
    • Prispevkov: 4.103
    • Točke: 30
Odgovori #7 : 15 Maj 2006, 17:16:02
To Domžalsko sem mislila tukaj za bistrico(zraven gimnazije),da ne bo kdo kakšno drugo mislil.Kako je pri drugih,ne vem.

lp

Varstvo in sprehajanje psov
www.varstvopsov.si


rosa

  • Alenka
  • *
    • Prispevkov: 695
    • Točke: 14
Odgovori #8 : 15 Maj 2006, 21:05:15
Dosti je ljudi, ki ne zmorejo sami peljati psa uspavat, pa jih ne obsojam. Ne maram pa ljudi, ki odlasajo z evtanazijo, pa so psi ze resnicno zelo zelo zelo bogi. Sama sem mnenja da v takoh situacijah ne gledas na sebe, ampak kar je v najboljse psa.

Azor je na koncu zelo tezko jedel, ker mu je v poziralniku zrasel nek izrastek. S srcem je imel vedno vecje probleme, tako da mu veterinar niti ni upal dati pomirjevala, da bi mu s sondo dobro pregledal poziralnik. Pa kaj sem imela na izbiro... Slej ko prej se pasirane hrane ne bi mogel vec jesti, operacija ni bila mozna, ker je bilo srce preslabo... Vseskozenj je krhal, da se mi je ze tako smilil... groza no. Pa sem se potem ko sem izvedela za celotno diagnozo in prognozo (ki je prakticno ni bilo), po posvetu s svojimi starsi odlocila, da je verjetno res napocil njegov cas.

Pes je edini prijatelj ki ga lahko kupimo.


Satin

  • *
    • Prispevkov: 3.248
    • Točke: 9
  • When wilderness calls...
Odgovori #9 : 15 Maj 2006, 22:44:25
Z evtanazijo sem se prvič srečala ob izredno hudi poškodbo moje muce Pike ob koncu 5 razreda OŠ, reva je imela polomljene vse štiri tačke, rep mislim da na 8 mestih, spahnjeno čeljust, najhujša poškodba pa je prišla na dan ob pregledu ustne votline, mehko nebo je bilo preklano in vsebina je že dobesedno padla v ustno votlino. Pa vendar se ni vdala brez boja, ko sem jo dvignila v svoje naročje, ko se je ob vsakem še tako narahlem premiku zdrznila in tako milo zaječala, je zabolelo tudi mene, moje srce pa je jokalo z njo, nisem si smela dopustiti jokati , pa vendar se mi je v grlu naredil tak cmok da sem komaj dihala in tudi solze sem komaj zadrževala, mama je ta čas v košaro položila dve debeli in mehki odeji, da bi ležala na mehkem med prevozom k zdravniku in kot da bi čutila da se ne bova nikdar več videli, igrali, se lovili po stanovanju in crkljali v najini postelji, se je stisnila k meni in čisto po tihem zamijavkala v slovo, komaj in s težkim srecm sem jo položila v košaro in nato s košaro trdno stisnjeno k sebi sledila očetu do avta, takrat nisem mogla več zadrževati solza, očeta sem še poslednjič poskušala prepričati da me vzame sabo, ker je nisem hotela pustiti same, vendar je bil neomajen in nisem smela poleg, mogoče mi je želel samo dobro in me obvarovati pred bolečino, vendar je bila le ta še večja ker nisem mogla biti z mojo malo Pikico, malo nagajivko, z mojo prijateljico, ki me je tolažila ko mi je bilo hudo in se stisnila k meni.... :'( na njeni zadnji poti. Vendar me tolaži misel da ni bila sama ob njej je bil moj oče, jaz pa v mislih, pa vendar tudi moj oče ni ostal imun, človek ki ni vajen kazati svojih čustev, so se mu utrnile solze... Ob prihodu iz šole domov me je v predsobi pričakala prazna košara  in tišina, nihče ni vedel kako naj mi povejo, kar sem že vedela ob pogledu na prazno košaro, moje Pikice ni več, nikoli več me ne bo čakala ob vratih in mi skočila v naročje ko se bodo le ta odprla in bom vstopila v stanovanje. Tisti dan je del mene umrl z njo, potrebovala sem cel mesec da sem sploh prišla k sebi in začela počasi dojemati da je ni več, da sem pospravila njene stvari  in se dokončno poslovila od nje v svojem srcu, nikdar in nikoli pa je nisem pozabila in je tudi ne bom. Za vedno je del nje zapisan v mojem srcu, duši in spominih. Takrat sem se zaobljubila, da mi nihče ne bo nikoli več preprečil da svoje živalce oz. prijatelja/ prijateljice ne bi spremila na njeni zadnji poti pa naj bo še tako hudo. Vendar mi je vseeno lažje da je bila Pika zaradi tako hudih poškodb evtanizirana in je mirno zaspala, ter ni trpela hude bolečine po nepotrebnem še dlje. Vem da me v 1x v prihodnosti to spet čaka, vendar jim raje privoščim mirno in lepo smrt, kot da bi trpeli hude bolečine zaradi moje želje, da bi bili čim dlje skupaj, vendar pa vseeno upam da bomo še zelo zelo dolgo skupaj. 

+1


aska

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 9.821
    • Točke: 43
  • AM Aska
Odgovori #10 : 15 Maj 2006, 23:01:36
To je ena izmed najhujših stvari, katero bom mogla enkrat tudi žal pri Aski narediti :(. Vem kako je to, ko veš, da moraš dati psa z evtanazijo na oni svet. Za mojim prejšnjim psom Kanom mi je še vedno hudo, ko pa tole berem pa še bolj spet spomnim na njega in na vsa veselja katera mi je dal. Prejšnjega psa sr. črnega pudlja so mi kupili starši, pasmo so bolj oni izbrali, jaz sem bila samo izredno vesela, ker so mi ga dovolili imeti psa in je pri nas pristal pudeljček. Res dal mi je mnogo lepih trenutkov, prehodila ogromno koncev in hribov, z mano je bil skoraj vsepovsod kjer se je le dalo. A žal po malo več kot 15  letih njegov trenutek slovesa prišel. Da bi odlašala ni bilo govora, ker je bil ga s tem samo mučila, tega pa nisem hotela. Sama še sedaj obžalujem, da ga sama nisem na veteino peljala, samo sta starša vstrajala, da bolje zame, da to onedva naredita, res verjetno bolje, ker že tako je preteklo kar precej solz. Še dolgo časa sem potem vsepovsod videla eno črno kepico. Taki trenutko so zame najbolj žalostni. Vem pa, da me v bodoče še čaka to.


Bučka

  • *
    • Prispevkov: 66
    • Točke: 4
Odgovori #11 : 16 Maj 2006, 14:22:32
Jaz se žal solzam ne morem odreči, enostavno ne gre. Naj mi živali oprostijo...



dog4ever

  • *
    • Prispevkov: 961
    • Točke: 13
Odgovori #12 : 16 Maj 2006, 14:49:46
Zakaj pa je potrebno dati psu pomirilo pred evtanazijo?

+1



BonaDea

  • *
    • Prispevkov: 40
    • Točke: 4
Odgovori #13 : 24 Maj 2006, 11:19:34
 
Zakaj pa je potrebno dati psu pomirilo pred evtanazijo?

Žival se prej uspava zato, da lepo zaspi in ničesar ne čuti. Druga injekcija je lahko boleča, poleg tega se jo da v žilo ali srček, da hitro zaokroži po telesu in takoj deluje, to pa veterinar lepše naredi pri živali v narkozi. Če bi dali samo injekcijo s strupom, bi vse skupaj dlje trajalo in bi bilo za žival bolj mučno.

+1



Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #14 : 24 Maj 2006, 13:17:26
Če gre vse tako kot je treba, tudi pri direktnem vbrizganju strupa ni kaj za videti - žival samo skupaj zleze in gotovo. Ampak če pa sluščajno veterinar zgreši žilo ali da premajhen odmerek, potem je pa hudo. tako se je zgodilo pred leti mojemu znancu, ki je peljal psa na evtanazijo na znano ljubljansko kliniko, veterinar je bil neroden, zgrešil je žilo in pes je tulil od bolečin dokler niso pripravili naslednjega odmerka.


BonaDea

  • *
    • Prispevkov: 40
    • Točke: 4
Odgovori #15 : 24 Maj 2006, 14:08:35
Zato pa je dobro, da ti veterinar prej razloži postopek, konec koncev tudi evtanazijo plačaš. Naši psi so do zdaj vsi šli v miru in tudi zdaj ne bi pustila, da mi psa usmrtijo brez pomirjevala.


Dina

  • *
    • Prispevkov: 3.458
    • Točke: 0
Odgovori #16 : 05 December 2007, 16:41:54
Na vas forumaše se obračam po nasvet. Evtanazija-kdaj? Kako veš, da je res čas, za odhod na ono stran mavrice? Ste vaše kužke peljali sami, ali vam jih je peljal kakšen drug družinski član? Kako se psihično pripraviti na odhod ljubljene živali? ...jaz dobim cmok v grlu in zgubim sposobnost govora že samo če pomislim, da je skoraj že čas.


...sledi svojim sanjam


nyssa

  • *
    • Prispevkov: 1.920
    • Točke: 2
  • winter joy
Odgovori #17 : 05 December 2007, 17:29:08
Mislim,da nikoli nisi zagotovo prepričan,da zdej pa je pravi čas,da se posloviš. Ker(kolikor se bo to kruto slišalo-do ljudi) psi niso ljudje,ki te razjezijo,razočarajo,prizadanejo in ti je zato mogoče se lažje poslovit in prebolet(ne smrti,ampak odhoda). Bila sem prisotna pri vseh evtanazijah naših živali in lahko ti povem,da je vsakič hudičevo težko se tja pripeljat,počakat,stopit noter in psa odložit na tisto mrzlo mizo.
Vsakič je potreben nečloveški napor,da psa ne zagrabiš in zbežiš z njim ven,stran od inekcije in končnega slovesa. Ampak ostaneš,ker veš,da je tako najbolje.
Ker nočeš več povzročati trpljenja in nočeš več pustiti času,da dokonča svoje,ker bi bilo prehudo.
Zavedati se je treba te ogromne odgovornosti-dati življenje in ga tudi vzeti. Sama menim,da je čas takrat,ko žival trpi in ko je sigurno,da bo trpljenje postalo še hujše. Ko veš,da se tega ne da pozdravit. Ne mislim tega v stilu,da ko je pa pes star 15 let in že malo slabo vidi pa hop na evtanazijo! Sploh ne!
Mislim pa,da ko začne kvaliteta njegovega življenja padat(slab vid,izpadli zobje,artritis,razne bolečine,tumorji,pomanjkanje apetita,nečistoča) kot posledica njegove starosti-da pa je čas že pravi.


Kako se pripravit?
Ne vem.
Tako,da se prisiliš k temu,da se sprijazniš. Da se prisliš k zavedanju,da je to edina pot in da je to tudi najboljša pot.
Meni osebno je pomagalo to,da sem pomislila,kako bi bilo,če bi zjutraj našla mojo ljubljeno živalco,ki me je spremljala toliko let,na tleh,ko je odšla,brez da bi se poslovila.
Brez,da bi bila ob njej,ko ji je bilo najhujše. Zato se izbere evtanazija-ker je humana,ker je neboleča,ker je še zadnja stvar,ki jo lahko narediš za svojega psa. Ker si mu to dolžan. In ker je on prav tako žalosten kot ti in ker te rabi toliko kot ti rabiš njega. In si tam ob njem,kot je bil on ob tebi vsa leta-ko je bil ob tebi,ker si se ti tako odločil-žal pa se moraš odločiti tudi kdaj mu pustiti,da gre...

Zadnja moja izkušnja....:

Capi je bil že zelo star-17 let. Bil je slep na eno oko in imel je sladkorno in artritis. Dostikrat je jokal od bolečin-sploh ponoči.
Postal je pozabljiv-ampak vse to samo včasih. Drugače je bil sicer malenkost počasnejši,malo manj je jedel in rad je lenaril na sončku. Tri dni pred smrtjo se je nehal igrat. Dva dni pred smrtjo ni nič jedel. In o evtanaziji smo se pogovarjali mesece prej. Ampak nihče se ni strinjal z mano,ko sem utemeljevala to odločitev. In smo ga pustili živeti.
En dan pa spustim pse ven...in pridejo nazaj vsi,samo Capi ne. In ga iščem. In jokam in postajam histerična.
In padem na kolena k njemu,ko ga vidim ležat v jarku,ko se ne more premikat. Kap in paraliza nog. Če bi se odločili doma za evtanazijo prej,bi mu bilo vse to prihranjeno.
 Bi bilo nam vse to prihranjeno. Ampak se nismo-in vseeno smo se morali peljat k veterinarju in opravit to-dat znak za dokončen konec-čas nas je prehitel. In posledice so bile boleče. Zanj in za nas.
Zato,ko ni več upanja;ko ni več možnosti-takrat evtanazija. Ko se gre za starost,ponavadi možnosti kar same odpadajo.Zato preživi čim več časa s svojim prijateljem-in ko se boš prepričala da je čas...
Vedela po moje ne boš nikoli zagotovo-če pa boš,pa bo to tako kot je bilo pri Capiju.
In ne dovoli,da se to zgodi...



Nelly

  • Mali Pesjanar
  • **
    • Prispevkov: 1.066
    • Točke: 18
Odgovori #18 : 05 December 2007, 17:34:22
Dina,danes, tocno 2 leti nazaj sem se morala posloviti od svoje psicke :'( Bolezen jo je grizla ze prej ampak sem imela upanje (mogoce malo egoisticno pa vendar..). Tudi sama sem se sprasevala ali bom vedela kdaj je cas? Ce svojega psa poznas, preprosto ves. Vidis kdaj je pes zgubil tisti koscek dostojanstva v oceh in od kdaj naprej gre res samo se za mucenje. Bilo je zjutraj... pogledam jo in preprosto vem..danes je zadnji dan, ceprav sem se dan prej imela upanje, mogoce pa bo, ker je bila malo boljsa.  Klicem veterinarja, ki mi je sel toliko na roko, da je prisel domov, da jo nismo se zadnje trenutke obremenjevali z stresno voznjo - avtomobila nikoli ni marala. In imela sem prav... par ur kasneje je psicka jokala od bolecin (prej nikoli ni).. smo jih sicer zatrli z mocnimi tableti.. pa vendar... slo je tako dalec, da ni bilo druge.

Bila sem zraven, mi je bilo tezko, se zdajle me spreletijo mravljinci, ko se spomnim.. pa vendar sem takrat zbrala vse moci, ceprav se trenutek za tem totalno zlomila, da sem bila ob njej. To si je zasluzila in to sem ji bila dolzna. Neglede na vse.  Niti za trenutek nisem pomislila, kaj bo z mano, bom lahko prenesla...? Enostavno moras..ti imas potem cas, da se sestavis nazaj in se razumsko prepricas, da tako pac je... pes ima samo zadnje minutke, ki si jih zasluzi preziveti v lastnikovem narocju, kjer se pocuti varnega.

Psihicno pripraviti se pa ne mores nikoli cisto. Se zavedas, da druge pomoci ni, ves da je to edino prav, ves da se zival samo muci in je pac prisel njen cas, zivljenski krog je sklenjen. Ceprav imas v glavi vsa vprasanja resena in se zavedas dejstev te hudo zvije, ko pride tisti cas, sploh, ce ti je bila zival blizu. Si ocitas marsikaj... kaj ce bi, takrat, nekoc, nekje.. storil drugace.. ne tako zaupal vetom itd... pa ves, da to ni to. Tako pac je in z tem se je potrebno sprijazniti.

Zavzemam se zato, da ko izginejo iskrice v pasjih oceh, ko ne more vec opravljati stvari, ki jih je pocel z veseljem, ko res samo zivotari... pusti ga da gre... ne mu vzeti vsega dostojanstva. Upam, da bom vedno tako mocna..ceprav verjamem, da bo vedno tezje. Ampak vcasih je potrebno egoizem pustiti na strani in gledati v dobro malih nebogljenih pasjih dus. Ce te pa kaj potolazi.. danes priznam.. se mi zdi da je bilo meni v tistih trenutkih tezje kot njej.. ona je samo zaprla oci ter mirno zaspala   :'( :'( :'(

p.s Ti si iz zasavja, a ne? Dobis zs..samo da najdem malo casa.. nekaj glede veterinarjev na nasem koncu ter evtanazije >:(


Dina

  • *
    • Prispevkov: 3.458
    • Točke: 0
Odgovori #19 : 05 December 2007, 18:01:36
zavedam se, da prihaja čas. čas, ki mi bo vzel nekaj, kar mi pomeni vse na svetu-več kot kateri koli prijatelj, včasih več kot družina...ko razmišljam o tem in ga gledam, ne morem spraviti iz sebe niti besedice, le solze mi v curkih lijejo po licih...in ga gledam. in se mi smili...slabi vidi, ne sliši...ima bolj malo zob, malo težje hodi...se ga naj oklepam, in izmozgam iz njega še zadnje dihe, ali ga pustim, da odide zdaj? NO imajo pokončnje uhlje, moj NO ima samo še en pokončen uhelj, drugi se je nekako povesil...sumim, da mu je odpovedal kakšen živec, oz mu bodo še kakšni drugi. To, da si ne priznam, da prihaja čas je le zaradi tega, ker je po srcu še vedno otrok. gledam ga in jočem, on pa mi prinese igračko in me butne-hej poigraj se z mano. jaz pa zopet in še bolj jočem, hja, igral bi se, pa že hodiš težko in potem se samo čohava in crkljava. še vedno steče in skoči v zrak ko me vidi, pa vendar se zavedam, da težko in da to naredi le zato, da bi razveselil mene...

...sledi svojim sanjam


*sara*

  • *
    • Prispevkov: 1.916
    • Točke: 7
Odgovori #20 : 05 December 2007, 18:16:23
Draga Dina, pred letom in mesecem dni sem bila v enaki situaciji kot ti. Evtanazija da ali ne.  Oskar je bil odličen, samosvoj in trmast, a vseeno bolj navezan na svojo familijo kot na karkoli drugega. A v njegovem 15 letu se je začelo počasno zgubljanje energije (tako kot je opisala že nyssa), poležavanje, ni mu bilo več toliko do igre, vsem je naslanjal glavo v naročje.
Najhujši je bil zadnji teden. Domači so me pripravljali na to, da je pač pes star, da mu je potrebno pomagak, ker trpi..a nisem hotela razumeti, preprosto si nisem pustila dopovedati da bo živalca, ki me je spremlala od mojega začetkamorala na ono stran mavrice. 
Najbolj grozno mi je bilo, ko ni več mogel ustajati. Ko sem tako nekoč prišla k njemum sem se samo vsedla zraven njega, pogledala v njegove očke, ki so bile polne rjavih lis, ni bilo več tistega sijaja...takrat sem se samo jokala in jokala in ga tiščala k sebi...in ko sem se umaknila, odločena da sedaj pa grem je ustal in se zvlekel do mene...to je bil najbolj grozen trenutek...ko sem spet začelaa deževat...
Čez 2 dni ga je nono zjutraj peljal k veterinarju..niso mi povedali, ker  nevem kaj bi bilo sicer. Bila sem grozovito jezna in prepričana da živim med samimi zlobneži ki so mi vzeli tisto kar mi je največ pomenilo..čez nekaj dni, ko se malo "strezniš" pa vidiš kako je bilo šele njemu težko, ko je šel na njivo in ga podzavestno, kot toliko let poprej poklical naj gre za njim...in ga ni bilo.
Vem da so se prav odločili, saj je v zadnjih dneh samo še trpel. In to tudi zaradi mene, ki nisem pustila da bi ga tega trpljenja rešila...

...Hey babe, take a walk on the wild side...
...http://goldenhandling.webs.com...


Dina

  • *
    • Prispevkov: 3.458
    • Točke: 0
Odgovori #21 : 05 December 2007, 18:23:52
Ko sem sama spregledala da se moj lubček zelo hitro in vidno stara in peša, sem si kupila Dino, ker nebi prenesla dneva brez psa. V resnici nisem vedela, da je slovo tako blizu in sem se sprenevedala, da bomo pač imeli par let dva psa. In imamo dva psa, že nekaj mesecev, vendar sem uvidela, da jih ne bomo imeli dolgo...  :'( Najhuje je, ko pomislim, da ga bom peljala sama...in še vedno ne vem ali bom sposobna z njim vstopiti v veterinarsko ambulanto, ali ga bom odpeljala nekam...

...sledi svojim sanjam


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #22 : 05 December 2007, 21:08:45
Jaz imam pa nekako dvojna merila. Če je pes bolan in ima neko brezupno diagnozo se za evtanazijo odločim mogoče celo malce prezgodaj, preden pes zares oslabi in preden je treba začeti s kakšno bolj močno protibolečinsko terapijo. Če pa psu ni nič ampak je samo star, slabo sliši, slabo vidi, mu mnajkajo zobje, postaja tenek in švohnat - take pa pustim zelo dolgo. Praktično dokler se lahko za silo pramikajo brez nekih vidnih bolečin in vsaj za silo jedo. Voljo do življenja itak taki nikoli ne izgubijo. Se zgodi da evtanazija niti ni potrebna - kar enkrat jih zmanjka med spanjem ali pa jim na hitro odpove srce.


Dina

  • *
    • Prispevkov: 3.458
    • Točke: 0
Odgovori #23 : 05 December 2007, 21:58:15
Lanabela, se strinjam s tabo glede starosti, samo a ni še huje, da ga pustiš-če vidiš da mu gre s časom le še na slabše? da ga pustiš in ga potem en dan najdeš mrtvega in vidiš, da je moralo biti dovolj hudo, da je revež umrl?

...sledi svojim sanjam


Satin

  • *
    • Prispevkov: 3.248
    • Točke: 9
  • When wilderness calls...
Odgovori #24 : 06 December 2007, 07:53:13
Jaz imam nekako tako kot Lanabela dvojna merila, dokler bom videla tisto življensko moč v njegovih očeh, tisti poseben lesk se bom borila skupaj z njim in z njim še bolj intezivno preživela zadnje dni, ko bom opazila da lesk izginja in da ga ni več bom vedela da je prišel čas slovesa in ne glede na to kako mi bo hudo, kako se mi bo trgalo srce ga na njegovi zadnji poti ne bom pustila samega. V primeru težje bolezni in hudih bolečin, ki pa bi postajale še hujše bi se le ta pot končala prej. Vendar pa v vsakem primeru bom tam ko si bova rekla zbogom :'( Čeprav seveda upam da bova še zelo zelo dolgo skupaj.

Lastniki ki dobro poznamo svoje pse vemo kdaj je prišel čas slovesa, vemo kdaj so njegove očke postale prazne :'(, je pa res da na vse skupaj nisi nikoli 100% pripravljen na sve skupaj, navkljub vsem razmišljanjem in pogovorom na to temo, navkljub temu da veš da je tako bolje zanj, enostavno na smrt najdražjih ne moreš biti čisto pripravljen, saj z njimi odhaja del tebe. Je pa takrat imeti še nekoga ob sebi, da ti pomaga čez tisto najhujše.


Yo

  • *
    • Prispevkov: 1.920
    • Točke: 0
Odgovori #25 : 06 December 2007, 09:19:11
Moja zadnja izkušnja z evtanazijo je bila po dolgotrajni in neozdravljivi bolezni Thora. Po letu in pol neuspešnega zdravljenja in vseh muk, ki so to spremljale, sem se dolgo odločala, kaj narediti. Odločila sem se tisti trenutek, ko sem sama sebi upala priznati, da pes ne zmore več. Njegove oči so postale motne, prazne, nehal se je boriti.
Odpeljala sem ga k dr. Tozonovi, ki se je zadnje trenutke borila zanj. Poklicala je še nekaj veterinarjev, ker je želela slišati več mnenj. Pa ni bilo več ničesar vzpodbudnega. Zelo sem ji hvaležna za podporo, ki mi jo je nudila v tistih hudih trenutkih. Thora ni mučila z dvigovanjem na mizo, dovolila je, da sem se v ambulanti usedla na tla in ga vzela v naročje. Ker je vedela, da oba po vseh hudih izkušnjah zaupava samo njej, je ostale prosila, naj zapustijo ambulanto. Thoru je dala pomirjevalo in tako je zaspal v mojem naročju. Potem je dobil še tisto zadnjo injekcijo. Dr. Tozonova mi je potem rekla, naj si vzamem toliko časa, kot ga potrebujem, da se poslovim od Thora in odšla iz ambulante... Za njen človeški pristop sem ji iz srca hvaležna še danes.


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #26 : 06 December 2007, 12:30:39
Tudi jaz sem globoko hvaležna vsem veterinarjem, ki so poleg človeškega pristopa pokazali tudi veliko spoštovanje do živali.Se mi je pa enako globoko zameril tisti en edini, ki je s psom ravnal kot z odpadkom. Čeprav takrat s strokovnega stališča ni naredil nobene napake.

Dina: pri zelo starih drugače kot da gre s časom samo še na slabše ne more biti. Sama na staranje in smrt gledam kot na nekaj čisto naravnega. Dokler zadeva poteka brez nekih opaznih bolečin ne vidim nobenega vzroka da bi se vmešavala. Volje do življenja tiste stare korenine ne izgubijo do konca. Ne zdi se mi potrebno da se vsako pasje življenje konča z iglo. Zame je to bolj izhod v sili, ko drugače ne gre več naprej.


Yo

  • *
    • Prispevkov: 1.920
    • Točke: 0
Odgovori #27 : 06 December 2007, 12:46:08
Tudi jaz sem globoko hvaležna vsem veterinarjem, ki so poleg človeškega pristopa pokazali tudi veliko spoštovanje do živali.Se mi je pa enako globoko zameril tisti en edini, ki je s psom ravnal kot z odpadkom. Čeprav takrat s strokovnega stališča ni naredil nobene napake.

Ja, takrat, ko je najhuje, ko je že dejstvo, da je to konec, ogromno pomeni, če veterinar razume tebe IN žival.Ker v takem primeru lahko kot lastnik živali stojiš dovolj močno ob strani, hkrati pa je žival mirnejša in je tako vse skupaj veliko bolj mirno, tudi neboleče.

Sem pa hotela prej še nekaj napisati, pa sem prej oddala post, ker so se mi spet ulile solze  :-[
Osebno menim, da če je bila neka žival del naše družine, del našega vsakdana in nam zaupala, da bi se morali kot razumni ljudje, ki se tega zavedamo, potruditi, da našega ljubljenčka na zadnji poti pospremimo. Ni lahko, zelo boleče je, pri meni je npr. pri prejšnji psički Shii mejilo že na blazno bolečino, skoraj blaznost. Pa sem se odločila, šla z njo, jo do zadnjega trenutka božala po njeni lepi glavici in se poslovila od nje. Vse to si je zaslužila, ker me je leta spremljala, čutila z mano in mi bila brezpogojno vdana. Solze so prišle na vrsto kasneje. Takrat pa sem preprosto MORALA biti z njo. Nikoli si ne bi odpustila, če bi jo takrat pustila samo...


ninanana

  • *
    • Prispevkov: 2
    • Točke: 0
Odgovori #28 : 02 Marec 2009, 17:21:12
...mene pa zanima ce kdo na gorenjskem to pride na dom nardit?... ne bi psicke mucli s prevozom do veterinarja pa k nikol ni marala tja hodit...prosim...?



deteljica

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 4.353
    • Točke: 35
Odgovori #29 : 03 Marec 2009, 08:00:42
...mene pa zanima ce kdo na gorenjskem to pride na dom nardit?... ne bi psicke mucli s prevozom do veterinarja pa k nikol ni marala tja hodit...prosim...?
bi rekla,da se da na vsaki privat kliniki zmenit za uspavanje na domu. Samo plačaš dnevnico in kilometrino. Če nočejo,pa pokličeš drugo kliniko, ali pa terence. Če hodijo za krave in prašiče pedenat na dom, pridejo tudi za to.
Najbolj elegantno bi bilo,da bi dobil človek neko uspavalo za v hrano za domov in bi ga dal kake pol ure pred prihodom veta, ki bi evtanaziral doma spečega psa.

Heraklit: "Psi lajajo samo na tiste, ki jih ne poznajo!