Pesjanko, po 19 letih si nas zapustil. Ni šlo več.. ne zate.. ne za nas. Bil si pravo malo zijalo, daleč stran od malih ljubkih kužkov. Telo maltija, karakter nore hijene. Pa kljub vsemu je nakako prazno, ni nikogar, ki me nebi spustil v hišo ko sredi noči prikolovratim domov, ni nikogar ki bi planil name, ker sem si dovolila sprehoditi mimo njega ko gospod spijo, nikogar, ki bi se pol ure skupaj drl brez razloga. Predvsem si bil pes, ki me je naučil da je strup res v majhnih flaškah. Pes, ki je imel železno srce, čeprav so te problemi s srcem spremljali praktično od rojstva, si kljub temu doživel starost o kateri ni nihče upal niti sanjati.
Pa vendar bil si..19 let...nekaj manjka.. nekaj je drugače. Naenkrat je preveč mirno. Rozinca te pogreša, ne stopi več v dnevno sobo, kjer je bil tvoj dnevni prestol. Še mački so nekam odsotni. Mi jasno tudi.
Žani, naj ti svečka gori večno...
