Poznam pa tudi take kavalirje, da jih je prav žalostno gledat..brez življenja, živahnosti, uboganje na nulo, ves čas držanje ob lastniku, nič igrivosti, nobenega nagona..Ne vem no, meni je vseeno prav, da včasih pokažejo v sebi hudička (pa če nam v tistem trenutku to prav nič ni smešno), se mi zdi da so oni bolj srečni in veseli, kot pa da samo caplajo za lastnikom..So pa ti (ki so tako 'lepo' vzgojeni) ponavadi tudi nagravžno zavaljeni in leni.
Saj mi je všeč, če pes uboga na prvo besedo, še vseeno pa mora imeti malo svobode..mora poznati igro, mora poznati nagrado, mora biti srečen ko se odziva na povelja.
Sicer sem malo zakomplicirala, hotela sem reči, da se da kavalirja tudi v nulo 'zatret'. Spremenit značaj, s tem pa izgubi tudi svoj sijaj v očkih.