Ojej, Katica, te prav dobro razumem - 10 ur v jaslih

Malo huda! Jaz sem končala vzgojiteljsko in med prakso smo bili dostikrat v jaslih, ma 10 ur - se mi zmeša!

Saj ne rečem, saj so lušne te male žabice, ampak (vsaj meni) je bilo veliiiko lažje delati s 4-letniki...
Pri meni je bilo tudi tako - sva povedala nekaj dni, preden smo ga šli iskat... In, čeprav so bili presenečeni (in malo v skrbeh, kako bova zmogla), so zdaj Ymonnovi oboževalci št. 1!!

Kar se pa drugačnosti tiče, smo pa pesjanarji zelooo "drugačni". Oz. pesjanarsko življenje je zelo drugačno - hočem reči, da se življenjski ritem zelo spremeni. Verjetno podobno kot ko dobiš otroka (pa ne mislite, da primerjam psa z otrokom!!!); za vsak trenutek moraš načrtovati, kje bo kuža, da bo imel hrano, vodo, zaposlitev, kamor greš, moraš preverjati, ali gre kuža lahko zraven, kdaj bo šel lulat, vse obiske moraš vsaj nekoliko predvideti (glede tega, kako dolgo boš ostal), počitnice se spremenijo... No, tole je bilo bolj s tehničnega vidika, predrugači se pa še marsikaj: na kužka se nepojmljivo navežeš, ne znaš si predstavljati življenja brez njega, zalotiš se, da na vlaku (npr.) 2 uri neznancu pripoveduješ pasje dogodivščine (

), ljudje te z vrvico v roki čisto drugače obravnavajo (še posebej stare tete, za katere sem bila prej pač samo smrklja, zdaj pa je ob meni oh-in-sploh-luškan-in-zlatkan-in-a-ga-lahko-pobožam kužek), pogovori z drugimi lastniki psov (še posebej majhnih) postanejo samoumevni, nikoli ti ni dolgčas, veliko več se giblješ, igraš, stiskaš in crkljaš... In ob koncu dneva, ko se izmučen od oh-še-stotega-brisanja-lužic (med katerim te mali nedolžno gleda) zavališ proti postelji, te ustavijo ogromne bambi učke in si ne moreš kaj, da ne bi še enkrat od smrčka do repa (zgrizenega repa, ki mu grozi, da bo odpadel od mahanja) totalno prečohal razvajenca. Oh, ti psi...

No, tole je bil en tak sentimentalen povzetek našega življenja z Ymonnčkom

Nekdo napada radiator - grem na pomoč!!