No, na kratko bom predstavila mojo Liziko, ki nas je "zapustila" 3. septembra 2005, zaradi erlihioze in borelioze. Naj povem, da naša kužika ni kazala nobenih znakov bolezni, razen da je bila malo otožno in glede na to, da je bila stara že 11 let... Ko smo izvedeli za njeno bolezen je bilo žal prepozno. :cry:
In raje bi se osredotočila na vesele misli na Lise...
Rodila se je 26.6.1994, k nam pa je pricapljala 13.10.1994. Strašno je zaudarjala po kozah saj mala reva spala pri njih. V moji sobi smo ji poleg postelje pripravili ležišče, ker je mami rekla da ni govora o tem, da bi pes spal na postelji! No, še isti večer sem se okoli pol enih zjutraj zbudila in zagledala mami, ki je stala ob moji postelji, na postelji pa je sedela...Lise (sem kar solzne oči dobila, ko sem se spomnila tega trenutka). Mami je rekla, da bi Lise menda rada spala na postelji...meni je bilo tako ali tako OK in tako je Lise spala 1. večer pri meni.... in vse druge večere do konca življenja. Sobne čistoče se ja popolnoma navadila v 10ih dneh, tako da s tem res nismo imeli problemov.
Bila je prava žverca...mislim bokser. Hiperaktivna z migajočo ritko, lupčkala je vse po vrsti, divjaška...
Do njenega 2. leta mi je kar nekaj živčkov požrla. Glede na to, da sem bila še osnovnošolka in nisem prebavljala, da me kdo zajebava... sem kar nekajkrat prišla domov s solznimi očmi. Enkrat sem jo celo v parku pustila, ker nisem mogla prenašati njene "zaj#!cije" (saj vem, bila sem neodgovorna in mislila sem, da vse vem). Ko je ati šel po njo je pa seveda takoj pritekla (saj, če bi jaz šla bi verjetno tudi). Vsakemu psu se je podredila dokler ni dozorela v krepko dvoletnico. Takrat se pa niti slučajno ni več pustila. Z vsemi se je razumela, tudi s samicami ampak samo, če so se ji podredile. Tako je bilo tudi s samci, drugače se je že vnel pretep. Ampak kaj hujšega ni bilo nikoli. NO ni preveč marala saj jo je napadlo kar 6! in to vsi samci. , pa do črnih, neznanih labradork ni bila preveč prijazna (spet slaba izkušnja v mladosti).
Drugače pa je oboževala vse živali. Z mačkam se je zelo rada igrala, samo le-te niso bile preveč navdušene. Podila jih ni, tudi za srno ni nikoli stekla. Ko jo je zagledala je seveda šla kakih 5m za njo ampak, ko sem jo poklicala je prišla takoj nazaj. 3x nam je prinesla ptičke domov. V prvih dveh primerih je šlo za mladička, ki sta verjetno padla z gnezda, v trejem pa za odraslega vrabca, ki ni mogel zleteti zaradi hudega naliva. Našla ga je na klopci, ga rahlo zgrabila in mi ga popolnoma nepoškodovanega prinesla v roke (doma sem ptiča sfenala in ga nato spustila nazaj). Rada je imela tudi konje, krave, koze...VSE. Da otrok sploh ne omenjam!
Jedla je vse...sadje, zelenjava sploh nista bila problem. Umirala je pa za sirom in čokolado. Saj vem, da čokolada ni zdrava ampak tiste njene očke... :oops: Oboževala je tudi kislo zelje in kumarice, da ne govorim o paradižnikovi solati.
Tudi na morju je vedno uživala. Sicer je bolj čofotala v vodi kot plavala. Do tam kjer je dosegla je še šlo, naprej pa si jo moral kar prepričevati, da je šla. Imela je tudi svojo blazino za v vodo. Gospodična se je gor ulegla in pol sem jo "vlekla" po morju dokler se ni naveličala. Takrat pa je skočila dol in odplavala na obalo.
Nora je bila tudi na žoge. Lopate, sesalnik, metla so jo strašno živcirali. Takrat je začela lajati in se zaganjati v reč.
Bom raje zaključla drugače tega ne bo nihče bral.
V glavnem...Lise je bila pravi bokser, imeli smo jo (in jo še imamo) zelo radi, prinesla nam je veliko veselja in vsega, vedno je bila ob meni, ob velikih in malih dogodkih, ob veselju in žalosti. Bila je moja najboljša prijateljica. Zelo jo pogrešam in hvaležna sem ji za vse kar nam je dala in kar nas je naučila. Za nič mi ni bilo žal, tudi če sem se kdaj mogla čemu odpovedati (nikoli nisem niti pomislila na to). zapustila nas je 3.9.2005, ob 19. uri. :cry:
Lise...vedno boš v naših srčkih in želim ti veliko veselja kjerkoli si že.
tvoja Laura
pa še slikice (4.2.2005)
ostale slikice:
http://lorry.moj-album.com/album/143066/