Če sem se jaz kaj naučila je to, da ni dobro delati s psom v rokavicah. Že od začetka ga je treba izpostavljati raznim "stresorjem", seveda v mejah normale (ne boš šel z dvomesečnim mladičem v zabaviščni park, ko dozori, si pa to lahko privoščiš). Moj je bil tudi na začetku strašno plašen, ker je bil v leglu ves čas v hiši in na njihovem dvorišču, 'zunanjega' (nepoznanega) sveta pa ni videl, tujih ljudi ni spoznal. Ko smo šli po njega, se me je tako bal, da se je zavlekel pod podstavek za rože. V tem primeru plašnost ni izvirala iz tega, ker bi imeli leglo skoz zaprto na istem mestu, v kletki ali kaj podobnega, ampak preprosto zato, ker so jih imeli preveč radi, da bi jih izpostavljali raznim virom stresa. Ampak temu jaz pravim naivna ljubezen, ne prava ljubezen do psov.
V novem domu se je presenetljivo dobro aklimatiziral, večjih težav ni bilo. Vse dokler nisva na sprehodu srečala kakšnih tujcev (sploh taki z brado so bili groza in trepet) ali drugih psov. En čas se je vselej skrival med mojimi nogami (priznam, to počne še zdaj včasih, če ni popolnoma siguren v situacijo, je pa malo nadležno, ko to naredi komu drugemu
). Ampak jaz ga nisem preveč ujčkala, nisem ga dvigovala s tal, pustila sem, da se sam sooči s situacijo, pa čeprav med mojimi nogami, kjer se je počutil bolj varno in zaščiteno. Ko ga je kdo želel pobožati, sem vedno dovolila. Tudi večjim psom sem dovolila, da so se približali. Seveda se je vsakemu podredil in to podrejanje je potem trajalo nekako do petega leta starosti. Sedaj si mlajše pse že zna podrediti, ampak nikoli agresivno, večkrat se pa v igri tudi sam podredi mlajšim in manjšim psom, še posebej, če zazna, da jih je strah.
Strašno se je bal tudi enega mostu, katerega tla so kar nestabilna in se premikajo, ko hodiš po njem. Morala sem ga prav učiti, da se je sprijaznil. Še zdaj ima ušesa povlečena nazaj, ampak gre pa brez upiranja. Vozila sem ga na razne kraje, šla v bližnji stanovanjski blok, da se je navadil na več stopnic, se vozila z dvigalom ....
Rezultat vsega tega je, da se ne boji ljudi (ni pa na drugi strani nikoli vsiljiv), s psi se odlično razume, ker se je naučil primerne komunikacije in povsod ga lahko vlačim povsod s sabo.
Kar sem hotela povedati je to, da se mi individualno šolanje ne zdi smiselno, ker se plašnost pri psu ne bo odpravila. Jaz bi rajši delala na tem, da se pes socializira in spozna čim več drugih psov (mogoče lahko na forumu spoznaš koga iz vaše okolice, ki ima prijaznega psa), najprej individualno, potem pa v skupini več psov, na kakšnih tekmah, razstavah, kjer je ogromno psov ipd. Ko bi bil malo bolj stabilen pa v pasjo šolo. Do takrat bi pa doma vadila poslušnost. In na sprehodih.
P.S.: Iz katere psarne pa prihaja kuža?