Tema: beli dihur (mustela putorius furo)

[Jasmina]

maja01 dobrodosla na tem forumu
meni je trenutno zelja po dihurcku malo "zaledenela", ker imam ze dosti dela z dvema psoma.. mogoce pa kdaj v prihodnosti, ce bojo pogoji
hotela sem povedati da sta mi maja01 pa miša bile ful v veliko pomoc , ko sem se odločala za dihurcka, pa sta mi se tudi najbolj "tumasta" vprasanja odgovorili 
tako, da ce koga kaj zanima o njih naj kar vprasa, pa cetudi se vam zdi vprasanje ne vem kak noro.. mogoce znam celo jaz odgovoriti, saj sem se o njih ze kar nekaj naucila
maja01 in miša vidve pa kar lepita slikice, da malo popestrita ves ta tekst

[MIŠA]

jasmina,

  same komplimente deliš, mi je kar nerodno.

A to pomeni, da  si začasno prestavila nabavo dihurčka ?

Moja Lisa pa se je že veselila, da bosta " v žlahti " 

Naša gospodična:




Maja01,

saj tisto frakcijo  lahko kupiš v manjši količini in jo polek dihurčkov uporabiš tudi za Špelo. Sedaj pa res nebi smela imeti pomanjkanja prostora v zmrzovalnem smislu.  Jaz imam vreče mesa za pse kar zunaj na terasi, ko je tak mraz.

Lisa dobi tu pa tam kakšno govejo kost, ki jo potem do onemoglosti premetava, da se trese celo stanovanje, Zoro si zatiska ušesa, Zoya sili v svojo sobo, Betka pa se skrije pod računalniško mizo. Edino Miško ne sliši Lisinega premetavanja, ker je naglušen.

Sem imela včeraj nakupovalni dan, tako kot vsak petek. Našla sem nekaj prav dobrih mačjih konzerv za Liso, med drugim sem kupila tudi tiste, ki si mi jih svetovala od Miamor. Na žalost samo enega okusa, ribe, ker ostalo je vse s piščancem. Probala bom tudi od Iamsa, ker so paštete z okusom tune. Vzela sem tudi Bello-Bella. Pa še neka akcija je bila, tako, da sem nakupila zalogo za več kot mesec  dni. Bom videla, kako se bo obnašala.

Sicer pa po navadi pri hrani ni izbirčna, saj poje vse razen briketirane hrane.

Miša

[ursa]

 tejle vaši dihurčki so me prepročali da ga bom v prihodnoisti imela  kje ste jih pa vi dobili/kupli??


lp in poljubčkajte svoje majhne mrcine 

[MIŠA]

Urša,
prav imaš. Tile dihurčki, ko se ti enkrat vsedejo v srce in ti zlezejo pod kožo, se jih nikoli več ne znebiš. Moja Lisa počne take ibunge ko je spuščena iz kletke, da se ji do solz nasmejimo. Drugače pa je lepo socializirana, nežna in prijazna. In zadnje čase je ratala pravi pijanček:



Miša

[maja01]

Jasmina zivjo. Sem videla, da ste dobili novo pasjo clanico.

Ko ste ravno pri pijanskih fotkah, se ena nasa "afterparty" 



Pa se en Gulo za Nino 


m.

[MIŠA]

 , kuštni slikci.

Joj, kakšna nova moda krempeljčkov 

Naša bodoča mamica je prav važna zadnje čase:




Miša

[regalis]

Koliko pa je cena za tega dihurja?

[ninci]

Miša si jo parila?? Kdaj pa bodo mali??

Maja, Gulo je pa... ah nimam besed. Cuker pač

Lp nina

[maja01]

Nina, Gulo je zakon ... 
Sva imela pa predvcerajsnim naporno noc. Mali je v torek popoldan nehal jesti, nehal iztrebljati (oz. je ven prislo le nekaj majhnega, sluzastega in zelenega), ko sem mu izmerila TT, me je pa kar na rit vrglo. 40.2 ... Temperatura je kljub hlajenju in antibiotiku do pol enih (ponoci) zrastla na 40.8 in ko sem ze resno razmisljala o aspirinu (ta je pri zivalih mnogo bolj tvegan za uporabo, ima lep kupcek stranskih ucinkov), je koncno pricela padati... Tako smo nekje okrog 2h koncno zaspali, jaz sem si pa za vsak slucaj naravnala budilko za vsakih 45 minut... Vcerj je bil ok, brez povisane tt, tudi jedel in iztrebljal je ze normalno. zaenkrat cakam na analizo iztrebka.
Misa - sem rekla, da je slikca "afterparty"  S kom si pa parila?
m.

[MIŠA]

Regalis,
ta dihurček s slike nima cene. Pravzaprav je dihurčica 

Ninci,
 mi ne parimo. Mi se samo delamo, da hodimo na sexy vikende  . Sem lansko leto bila pametna in sem parila po nasvet nekega pametnega cepca, ki je delil nasvete vse povprek. In od našega parenja ni bilo nič.
Letos sem rekla, da bom poslušala starejše in izkušenejše od sebe, ki se s tem ukvarjajo že dolgo časa, ter po lastni pameti. Bomo videli, kako bo letos.

Maja01,
mi to po navadi počnemo s samčkom Z dihurjem, normalno, a ne ? 
Malo heca ne škodi. Izbrala sem lepega, mogočnega in atletskega samca, za katerega je znano, da daje lepe, močne in zdrave mladičke.
Vsekakor je za kakršnekoli napovedi še prezgodaj. Glede na lanskoletno slabo izkušnjo nočem nobenega špekuliranja v naprej. Čeprav moram priznati, da vneto iščem in zbiram imena za male zverinice, če jih bo kaj.

Lisa je dobila novo domovanje. Jaz sem ga opremila po svoje a se Lisa z mojim notranjim dizajnom ne strinja. ONA mora pospraviti po svoje:



Ima svoje argumente za in proti in mi to tudi jasno pove:



In gre pospravit po svoje:



Šele ko je pospravila po svoje mi je pripravljena dati  "petko":



Malo se še požgečkava:



Nato Lisa vsa utrujena od uspešnega pospravljanja zadovoljno zaspi:



Miša

[regalis]

Regalis,
ta dihurček s slike nima cene. Pravzaprav je dihurčica 

Ne saj nisem mislil,tvojega ;)nasplošno ti dihurčki koliko stanejo?Ali jih lahko tudi dobiš zastonj?

[maja01]

nasplošno ti dihurčki koliko stanejo?Ali jih lahko tudi dobiš zastonj?

odvisno kje. V trgovinah so cene med 30 in 50 kSIT. Vecina jih je cepljenih proti steklini in 1x pasji kugi in nesocializiranih. Pri rejcih so cene razlicne, povecini okrog 20 kSIT in vecinoma so zivali necepljene, ravno tako je socializacija odvisna od lastnika. Sem ter tja se prodaja kaksen starejsi dihur (tu se moras zavedati, da vecina teh zivali ni imela primerne socializacije, se pa z malo truda da iz njih "narediti" povsem ljubke in prijazne zverinice) - cene so med 20 in 30 kSIT, vecinoma so pocepljeni, kaksen tudi kastriran. V zavetiscih (avstrija) se zivalce prodajajo po pribl. 100 eurov, s tem, da so VSE, ki se oddajajo socializirane, cepljene (brez cepljenja in cipa jih itak ne mores pripeljat v slo), veterinarsko pregledane in ce so dovolj stare tudi ze kastrirane. To velja za zivali iz zavetisca, se jih pa kar nekaj odda prek njega - tu so potem pogoji drugacni, odvisno od lastnika zivali.
Zastonj bos dihurja (ali kaksno drugo zival), tezko dobil.
Je pa fino pred nakupom vedeti o dihurjih se kaj vec kot le ceno . Ce razmisljas o dihurcku, si vabljen na ogled mojih zverin. Pa vprasaj cim vec stvari, ne glede na to, kako neumna se ti zdijo vprasanja.
lp, m.

+1 točka

[ursa]

a dihurčki smrdijo?

[Tosy]

Beri, beri...

( http://zverinice.com/dihurcki/faq.htm )

Ali dihurji smrdijo?
Kot vsaka vrsta živali imajo svoj vonj. Pravzaprav je kar malo specifičen, po mošusu. Moja mama pa pravi, da dišijo po medu.

Vonj nekastriranih živali, predvsem samcev v obdobju gonitve, je veliko bolj izrazit. Omilimo ga lahko tudi z rednim menjavanjem "posteljnine", rednim čiščenjem kletke in ne prepogostim kopanjem. Prepogosto kopanje ima namreč ravno nasprotni učinek od želenega, saj voda (še bolj pa razni šamponi) spere olja na koži, ki jih le-ta izloča in jo izsuši, zato žleze začno proizvajati in izločati še večjo količino teh olj. Kopanja se zato lotimo le, kadar je res nujno potrebno (po" izkopavanju" lončnic, nabiranju prahu pod kakšno omaro, valjanju v neverjetnih stvareh, npr. odpadnem olju, barvah, ...).

Veliko vlogo pri vonju ima tudi prehrana. Dihurji hranjeni z nekvalitetno hrano imajo močnejši vonj, predvsem smrdijo njihovi iztrebki, ki jih je tudi znatno več (hrane zaradi neprimerne sestave ne prebavijo dobro). Pri izbiri hrane tudi pazimo, da ne vsebuje (preveč) rib, ki vonj iztrebkov še poudarijo.

Precejšnja razlika v vonju je tudi med živalmi, ki so v stanovanju in tistimi, ki prebivajo v zunanjih kletkah. Pregovorni dihurski "izpuh" pa ni tako grozno smrdljiva zadeva. Ponavadi se zgodi med pretepom, kadar se žival zelo ustraši, v manjših količinah pa tudi ob preveliki stimulaciji (npr. od ugodja pri cartanju). Vse skupaj ima toliko vonja kot človeški "izpušni plini".

[MIŠA]

Glede cen dihurčkov imam jaz popolnoma drugačne izkušnje. Tja od 10 pa do 250 eurov.

Na Madžarskem, npr. v Budimpešti so v lični trgovinici prodajali dihurčka za 110 eurov.

V Italiji se dobijo dihurčki od 10 pa tja do 50 eurov. Enkrat letno je tudi sejem malih živali v okviru pasje razstave v Gradisci, kjer te dihurčke prodajajo rejci malih živali.

Pri nas v Avstriji, v Lipnici imajo občasno tudi dihurčke na paleti pa še enega nisem videla dražjega od 50 eurov.

Druga pesem je na Hrvaškem kjer so cene zasoljene tja do 1000 kun, najpogostejša cena je med 500 in 800 kun.

Pri nas v Sloveniji sem zasledila cene v trgovinah tja do vrtoglavih 60.000 sit. Jaz sem mojo Liso vzela od rejca, ki je takrat imel zadnje leglo in sem zanjo plačala 10 ali 11.000 sit. ( se ne spomnim točno ). V slovenskih trgovinah se dihurčki prodajajo za normalno ceno med 25 in 45.000 sit.

V veliki večini nobeden od teh dihurčkov ni predpisano cepljen, razglisten, socializiran in se prodajajo brez ustrezne dokumentacije.

Občasno se da dobiti dihurčke tudi zastonj, vendar so to po večini živalce, ki so psihično nestabilne, dvomljivega porekla in se oddajajo predvsem zato, ker lastniki niso znali rokovati s tovrstno žverco. Se pa strinjam z Majo01, da je to bolj izjema kot pravilo.

Če bo ostal kakšen dihurček iz mojega legla viška, potem se bom morala resno poglobiti v to kakšno ceno bom nastavila.

Glede samega vonja dihurjev bi tudi dodala svoja opažanja. NE, dihurčki ne smrdijo !!! Tako kot vsaka žival, ki oddaja svoj vonj, ga imajo tudi dihurčki. Ta vonj pa ni smrdljiv ampak je odraz notranjega počutja in zdravstvenega stanja dihurčka. Sama živalca ne smrdi in če je pravilno socializirana tudi ne uporablja smrdljivega vonja za obrambo. Glede na to, koliko psov imam v stanovanju, moram priznati, da se mi zdi, da psi oddajajo več vonja kadar so mokri, kot dihurka. Drugače pa je tako, kot je rekla Maja. Sam dihur nima pretiranega vonja, le njegov sekret zna biti včasih precej moteč.

Naj povem eno dihursko zanimivost. Ko se samička goni preko sekreta sporoča samcem, da je godna. Takrat ne pomaga nobena kvalitetna hrana in čiščenje sekreta.

Lisa je bila prav vztrajna pri tem početju. Ona je markirala, jaz sem vztrajno brisala kupčke in lužice. Na koncu sva se šli, katera bo hitrejša, ona v kakanju ali jaz v pobiranju kakcev. Moram priznati, da je Lisa zmagala. Jaz pa imam  pobiranje kakcev za nekaj časa dovolj.

Drugače pa je dihur ena izmed najčistejših malih živali, zato tudi pazi, da je vedno čist in urejen in če smo lastniki dovolj vztrajni in dosledni pri čiščenju kletke, potem naključni obiskovalci niti ne zaznajo, da imamo v hiši smrdljivca za ljubljenčka. Vsaj pri nas je tako.

Miša

+1 točka

[ninci]

Maja eno vprašanje. Na nekaterih tvojih slikah, med tem ko sem se slinila ob Gulotu , sem videla, da imaš dihurčke tudi zunaj spuščene. Se toliko navežejo nate? Imaš kaj posebaj zagrajeno tudi zunaj ali načeloma taki "sprehodi" ne predstavljao problema?

Lp nina

[T.M.T]

Maja a te kdaj kdo čudno gleda,ker jih imaš na povodcu .So pa ful simpatični

[maja01]

Cau.
Sprehodi z dihurcki so nadvse svojevrstna zadeva, ja ... Tako zaradi ljudi - cisto vsak, ki pride mimo se "vtakne" v to kaj je na drugem koncu strikca. In potem slisis vseh vrst komentarjev. Sem slisala ze, da gre za kuno, podlasico, vidro, veverico, rakuna, macko, podgano, celo hrcka in enkrat krizanca med veverico in vidro (pojma nimam, kako si je tisti, ki je to rekel, zamislil). Da je dihur, ve le malo ljudi. In tudi ko povem, nekateri kar ne verjamejo. In potem razlagam - o hrani, o vonju, .... Ko imam ze vsega dovolj vcasih prijavim kaksno traparijo (ker res te cisto vsak ustavi in komentira in potem imas enkrat dovolj). Npr. sem ze rekla, da imam ne vem kaksnega exoticnega jazbecarja, pa bahamsko podgano. Enkrat sem nekomu celo razlozila, da je to bradata agama (kar je sicer kuscar), da izvira iz aljaske in da ima take zobe, ker se v naravi prehranjuje z lisaji, ki jih strga z drevesa ... In ljudje verjamejo. No, vecini potem tudi povem katera in kaksna zival je to v resnici.
Druga stvar zaradi katere so ti sprehodi zanimivi, so pa dihurji sami. Vecina jih ima sprehode rada (nekaterih pa ven ne spravis pod nobenim pogojem - npr. mojo Tidro zunaj od strahu skoraj kap zadane in pac z njo ne hodim nikamor), niso pa to taki sprehodi kot s psom. Zelo malo dihurckov lepo hodi poleg. Navadno je tako, da gres ti pac tja, kamor gre dihur. In se ustavis pri vsaki zanimivi luknji, veckrat zamenjas smer, ... Redko kdaj vzamem ven vec kot enega, najvec pa po dva. Gre namrec vsak v svojo smer ....
Dihurcka pripravit do tega da bi naokrog tekal spuscen in prisel na klic je tezko. Je namrec prevec zanimivih stvari, ki jih je treba prevohat. Jaz sem jih imela brez povodca spuscene le na vrtu (in potem tekala za njimi in jim preprecila, da niso zlezli kam kamor ni bilo treba) ali pa na odprtem travniku, kjer ni nobenega gozda oz. grmovja v blizini. Navadno pa naredim tako (kadr gremo na travnik), da ima dihurcek sicer oprsnico in strikec, ki pa ga vlece za sabo. Ce vzamem dva, sta pripeta eden na drugega.
Razlog zakaj jih ni priporocljivo kar tako spuscat (v urbanem okolju sploh ne) je tudi, da so izredno gibcni in se lahko spravijo v skoraj vsako luknjo (npr. odtocni kanal - papa dihur), zlezejo pod pokrov (parkiranega) avtomobila ali pa skozi ograjo k sosedm. Pa seveda spusceni psi ... Vecini psov se ob dihurckih pac prebudi lovski nagon (mala zivalca, ki hitro tece) in taka srecanja so lahko usodna. Vecina dihurjev bi se sicer verjetno pogumno branila (z zobmi), ampak psi so navadno velik tezji, mocnejsi in imajo vecji gobec. En sam ugriz ali udarec s taco je lahko usoden. Jaz moje vedno primem kadar se nam pribliza kaksen neznan pes. In jih, razen Speli pac (in se eni psici, ki jo je lastnica drzala) tudi ne predstavljam drugim psom. Je brezveze in skoda tvegati.

Kar se tice vonja - pa ze vse pise. Se strinjam z Miso, ce za dihurcka in cistoco primerno skrbimo (in ce se zival ne goni), vonja skorajda ni. Sploh nekdo, ki je itak navajen na vonj zivali (psa, macke), ne "pogrunta", da je poleg se kaj drugega.
m.

[ursa]

kje pa so rejci teh dihurčkov? ali so tudi v SLO? jaz bom mogoče vzela enega  ......jaz tako danes zavpijem mami mi bomo mel pa dihurčka!!!!  ona pa....ja zdej bomo pa še dihurčka mel...pa ji je blo malo ušeč...potem je pa preci vprašala če kej smrdijo...pa sm rekla da dišijo op meduuuu 

[MIŠA]

Urša,

lepo, da se zanimaš za dihurčke. Upam, da si o njih veliko prebrala, da si seznanjena, da dihurček ni za vsakega človeka in da ti je jasno, kaj vse dihurčki potrebujejo za dokaj normalno življenje v ujetništvu.

Sama imam dihurčke že dolga leta in z obžalovanjem moram priznati, da še vedno ne vem vsega o njih. V zadnjem času sem se veliko ukvarjala z sestavo podrobnega opisa  dihurčkov in njihovem življenju. Spodaj bom naredila c/p, da si boste lahko prebrali nekaj o teh ljubkih žvercah. Vendar predstavitev še zdavnaj ni končana, zato imejte v vidu, da bodo sledili popravki.
 Včeraj sem si v Munchenski knjigarni kupila tudi knjigo o njihovem življenju. Na žalost sem jo dobila samo v nemščini in jo moram še prevesti. Mogoče bi za pomoč prosila kakšnega forumaša, ki odlično obvlada nemščino 



Mustela poturios furo je znanstveno ime za udomačenega dihurčka.


Prve dihurčke so udomačili pred približno 5000 leti v starem Egiptu ter jih uporabljali za lov na kunce.
 Najverjetneje so jih uporabljali tudi za iztrebljanje  malih glodalcev. Zelo dobrodošli so bili na ladjah in v konjušnicah, kjer so bili zelo uspešni v lovljenju miši in podgan. Ponekod v konjušnicah in hlevih jih za tovrstno nadlogo uporabljajo še danes, saj so veliko hitrejši in spretnejši kot domače mačke.
Kot udomačeni ljubljenčki so vrh svoje priljubljenosti doživeli okrog leta 1875, ko jih je kraljica Viktorija rada podarjala pomembnim dvornim obiskovalcem.

Udomačenega belega dihurja ( mustela putorius furo ) prištevamo med zveri iz družine kun. Sem spadajo tudi hermelin ali velika podlasica ( mustela erminea ), snežna podlasica ( mustela nivalis ),  norka ali nerc ( mustela lutreola ), ameriški vison ali mink ( mustela vison ), evropski divji dihur ( mustela putorius ), tigrasti dihur ( vormela peregusna ), kuna zlatica ( martes martes ), kuna belica ( martes fiona ), žeruh ali rosomah ( gulo gulo ), jazbec ( meles meles ), vidra ( lutra lutra ), stepski dihur ( mustela eversmanni ).

Udomačenega belega dihurja - vretico, ne najdemo v naravi. Kot udomačena žival je dihurček izgubil večino svojih naravnih divjih instinktov in sposobnosti, zato danes kot vrsta niso sposobni preživeti v divjini. Tisti primerki, ki po nesreči uidejo v divjino najverjetneje dolgo ne preživijo. Rejci so jih vzrejali za potrebe krznarske industrije in potrebe lova na kunce in male glodalce. Za potrebe lova na kunce so lovci dihurčkom natikali posebaj zanje izdelane nagobčnike, da se je dihurček po opravljeni nalogi vrnil h gospodarju. Če je dihur brez nagobčnika v rovu dosegel svoj plen se ga je brez usmiljenja lotil. Ko se je do konca nažrl svojega ulovljenega plena je v rovu tudi zaspal.Gospodar pa je žvižgal v prazno.
 

Danes udomačeno vretico ali belega dihurja gojijo še redki ljubitelji malih živali. Kot domači ljubljenček je prijeten in ob pravilni socializaciji nežen ljubljenček otrok in ostale družine. Kot hišni ljubljenček je najbolj razširjen v Ameriki, Angliji, na Češkem in Poljskem ter Slovaškem, v Rusiji in Italiji. Zadnje čase je postal popularen tudi v Avstriji in na Hrvaškem ter v manjš meri tudi pri nas v Sloveniji.


Glavne značilnosti udomačenega dihurja so:

So nadvse socialna in inteligentna bitja. Zelo radi se igrajo predvsem z manjšimi stvarmi ter raziskujejo in plezajo v višino. Radi so v človeški bližini. Zelo vztrajen lastnik jih lahko nauči, da se odzovejo na svoje ime ali žvižg, hodijo na povodcu ali prinašajo manjše predmete.

Dihurčki v naravi večinoma dneva prespijo, približno 15 - 20 ur na dan. V svojem spancu tako otrpnejo, da se zdi, kot da so mrtvi. V ujetništvu svoj življenski bioritem znajo  prilagoditi gospodarjevemu.

Značilno za normalno razvite in zdrave samce je, da so enkrat večji in težji od samičk. Brez repa zrastejo v dolžino od 35 - 46 cm, dolžina repa pa je od 12 - 17 cm. Teža se giblje med 600 - 1500 g, čeprav samčki neredko dosežejo v ujetništvu tudi do 2 kg.

Barvna lestvica je od črnorjave z okrastorumeno podlanko do popolnoma bele barve z črnimi očmi in albino barve, kjer je dlaka brezpigmentna podlanka pa belorumene barve, oči pa so rdeče. V naravi so še tigrasti in črni. Poznani so tudi primerki harlekinske barve ter silver in panda barve. Izredno redki so angora dihurčki. Oči so majhne, okrogle in temne barve, razen albinčkov, ki imajo oči rdeče zaradi vidnih kapilar. Tudi ušesa so majhna in okrogla ter lepo nasajena, kar jim daje dobročuden in prijazen videz.

Dihurčki imajo svojevrstno značilno gibanje. Premikajo se lahko zelo hitro, kadar hodijo so v hrbtni gubi skrčeni in rahlo poskakujejo. Hodijo s celim podplatom in imajo na sprednjih in zadnjih nožicah pet prstkov. Njihovo hidrodinamično valjasto telo jim omogoča zelo dobro gibanje v vodi kakor tudi dobro prilagajanje življenskim razmeram v rovih. Slovijo kot zelo dobri plavalci in lovci na ribe ter žabe, ki so njihova poglavitna prehrana v naravi.

Zmotno velja prepričanje, da dihurji slabo vidijo. To so zveri in v naravi morajo loviti hrano za svoje preživetje ter pravočasno opaziti  naravnega sovražnika, za kar pa potrebujejo dokaj dober vid.Zelo dobro imajo razvit sluh in voh.

Število in oblika zob sta značilna za vsako vrsto sesalcev. Dihurji imajo zversko zobovje. Podočniki so dolgi, špičasti in ostri, da lahko plen zgrabijo in ga dolgo držijo, če se le ta otepa. Meljaki so ostri in koničasti, prilagojeni za grizebje mesa. Odrasli dihur ima 34 stalnih zob.

Samice so po navadi godne za paritev od marca do maja. Dolžina dnevne svetlobe in toplote uravnava naravni cikel gonečega dihurčka. Breje so 6 tednov ali 42 dni. Skotijo v povprečju od 5 do 8 mladičev, včasih tudi 10 in več. Mladi dihurčki pridejo na svet v belo odlakani. Spregledajo v starosti enega meseca oz med 30 in 32 dnevom. Počasi spreminjajo barvo in so do prve jeseni že popolnoma temne barve. Po navadi se od mamice odstavijo okrog 6 tedna. Če ga bomo zadržali kot hišnega ljubljenčka  pa je to nujno potrebno. V kasnejšem obdobju jih mama dihurka že uči osnov lova, napada in grizenja, kar je za bodoče lastnike lahko zelo neprijetna izkušnja. Njihova življenska doba v naravi je med 6 - 8 let, v ujetništvu pa od 8 - 10 let.

Za divje dihurje je značilen njihov smradni vonj, ki ga proizvajajo in kopičijo v smradnih žlezah, ki so nameščene pod repom. Udomačena vretica ima zaradi skrbne in selektivne vzreje v preteklosti te smradne žleze zakrnjene. V naravi dihurji z njimi označujejo svoj revir, ki je lahko velik celo nekaj kvadratnih kilometrov. Označujejo ga z izločki iz analnih žlez. Te uporablja tudi za obrambo pred naravnimi sovražniki. Izloček lahko proizvedejo zelo na hitro, če se počutijo ogrožene, vzburjene ali zaskrbljene. Podobno kot skunk lahko dihur obrizga napadalca na daljavo.

Divji dihurji gredo pozimi na takoimenovano zimsko spanje. Kadar temperature padejo pod minus se zakopljejo cca 1.5 m globoko v rov pod zemljo, telesna temperatura jim pade ter upočasni se delovanje metabolizma. To pomeni, da se dihanje in srčni utrip znižata na minimum.

Spomladi, ko prilezejo na plano začnejo samčki zalezovati godne samičke, ki jim svoj ljubezenski klic sporočajo preko svojega sekreta, ki ima zelo izrazit vonj. Samec zelo dolgo zalezuje samico in ovohava njen sekret, ki mu pove, kateri dan je samička najbolj godna. Ko je samica pripravljena na paritev se ji približa in jo na dokaj grob način pripravlja na združitev. Z zobmi jo zgrabi za tilnik ter jo stresa in meče na levo in desno stran svoje glave tako dolgo, da se samica popolnoma umiri. Zvleče jo v brlog in ko samica popolnoma otrpne je pripravljena na paritev.

Prehrana dihurjev v naravi je zelo raznolika. Kot vse zveri se prehranjujejo dihurčki z mesom. Najljubše so jim podgane in miši, žabe, manjše ptice, plazilci, žuželke in deževniki. Ne branijo se niti ptičjih ali kurjih jajc.

Prehrana domače vretice je seveda nekoliko drugačna in prilagojena njihovemu načinu življenja. V vsakem primeru mora vsebovati veliko mesa in maščob. V posebaj specializiranih trgovinah se dobijo konzerve in briketi prilagojeni za dihurje. Na žalost v Sloveniji ni uvoznika zato je potrebno po tovrstnih nakupih v sosednje države, Italijo in Avstrijo.

Svoje dihurje že od nekdaj hranim z doma pripravljeno hrano in občasno tudi z mačjimi konzervami. Zelo radi imajo surovo meso, ribe, dober nadomestek so tudi ribje konzerve, vendar je prej potrebno odliti odvečno maščobo. Surova, kuhana ali pečena domača kurja jajca. Ne branijo se niti gosjih ali račjih jajc.
V poštev pridejo tudi briketi za dihurčke, vendar ob briketirani hrani obvezno potrebujejo  vsakodnevno večjo količino sveže vode. Nekateri dihurčki imajo radi mleko, predvsem kozje.
Dihurčki zaradi svojega kratkega prebavnega trakta zelo hitro presnavljajo. Zaužita hrana je v slabih štirih ura že izločena, zato morajo imeti dihurčki vedno na voljo zadostno količino hrane in vode.


Za domačo vretico je značilno, da se zelo hitro prilagodi domači prehrani in če ima vsakodnevni uravnoteženi obrok se bo razvijala v normalnega in zdravega dihurčka. Popolnoma neprimerno je dihurčka hraniti z človeškimi posladki ali mu vsiljevati hrano, ki jim je v njihovem naravnem okolju nedosegljiva.

Divji dihurji v naravi redko podležejo boleznim razen naravnim sovražnikom. Njihove edine tegobe so povezane z njihovim načinom življenja. Poleg garjavosti in bolh jih lahko napadejo tudi črvi, ki se jim naselijo v nosni votlini v času njihovega zimskega spanca pod zemljo. Ravno zaradi tega pazimo, da ne bo naš udomačeni dihurček kopal rovov v zemljo ali si dovolil raziskovanja v domačih lončkih naših rož.
Domača vretica  je izredno čista živalca. Kakšne posebne nege, česanja ali kopanja ne potrebuje. Pri dihurčkih ne poznamo klasičnega odpadanja dlake kot pri drugih domačih živalcah. Dihurčki obožujejo vodo. Če mu omogočimo dovolj veliko banjco z vodo v poletnih časih in občasno brisanje z vlažno krpo v zimskih časih, nam bo njegov kožušček sijal v vsej svoji veličini čez celo leto.Predvsem ni priporočljivo, da ob kopanju uporabljamo šampone. Če že moramo, uporabimo nevtralne šampone , voda naj bo mlačna, nikakor ne zelo topla ali vroča. Najprej dihurčka dobro namočimo, ga našamponiramo in kasneje zelo dobro speremo ves šampon. Narahlo ga obrišemo in sfrotiramo. Na koncu ga zavijemo v suho brisačko v kateri se bo z veseljem sam povaljal, da bo osušil kožušček. V nobenem primeru ne smemo uporabljati sušilnega fena, ne tistega za ljudi niti tistega prilagojenega za živali.

 Potrebna je redna  preventivna mera odstranjevanja notranjih zajedalcev z antiparazitskimi ampulami Beaphar -  Dignos proti črvom, ušem in bolham. Te ampule lahko uporabljamo tudi za domače zajčke, kunce, budre, miši in podgane. V ujetništvu so dovzetni tudi za človeške bolezni, predvsem prehlad in gripo. Zato je priporočljivo, da  se obolele osebe izogibajo stiku z njimi.

Posebno pozornost moramo posvetiti negi ustne votline in zobovja, ušeskom, v katerih se rade zaredijo garje in striženju krempeljčkov.
Za redno nego zobovja se priporoča goveje ali kurje kosti s katerimi si dihurček lahko brusi in čisti zoboje.
Ušesne votline je potrebno redno pregledovati. Če se dihurček praska za ušesi, drgne ali otresa z glavo je velika možnost, da so se zardeile ušesne garje. Zdravljenje je nujno saj lahko dihurček ob kronični obliki bolezni tudi ogluši.
Dihurček si v naravi obrusi krempeljčke z plezanjem po drevesih, ko zalezuje ptice na vejah ali išče jajca v gnezdih. V ujetništvu pa moramo zato poskrbeti lastniki. Priporočljivo je v kletko nastaviti kakšne močnejše drevesno debelce. Če ga imamo veliko spuščenega pa mu lahko namestimo mačjo plezalnico. Najsigurnejša varianta krajšanja krempeljčkov je striženje s kvalitetnimi škarjami. Dihurček, ki je že od majhnega vsakotedenskega rednega krajšanja krempeljčkov tega vajen, vam jih bo brez težav pustil negovati, tudi, ko odraste. Odraslemu dihurčku je potrebno kremplčke krajšati na 10 do 14 dni.

Edino in če potrebujete cepilno knjižico zaradi prehoda čez mejo ali premika živali znotraj EU, je potrebno dihurčka tudi ustrezno cepiti proti steklini. Nekateri priporočajo tudi cepljenje proti kugi. Zaradi tega, ker cepiva niso prilagojena tej vrsti živali lahko pride do neljubih alergičnih reakcij na cepivo, zaradi česar lahko dihurček brez hitrega veterinarskega ukrepanja in takojšnjega antidota, pogine. Zato osebno priporočam samo ceplenje proti steklini, ostalo le, če je zares nujno potrebno.

Za nekatere ljudi so dihurčki lahko krasni domači ljubljenčki in nikakor niso primerni za vsakega človeka. So vsekakor veliko bolj samostojni kot katera druga domača žival. Zaradi svoje majhnosti, ljudje zmotno mislijo, da ne potrebujejo veliko prostora ter jih stlačijo v premajhne kletke, terarije in akvarije, ki so za njih popolnoma neprimerni.Dihurčki so unikatne živalce z zelo specifičnimi potrebami. So zelo radovedna bitja in vedno v pogonu kadar so izpuščeni.
Če ste izbrali dihurčka za vašega hišnega ljubljenčka, potem svetujem, da jih nikoli ne držite v paru ali tropu. Edino samostojen dihurček se lahko dovolj naveže na gospodarja, da se mu bo  popolnoma pokoraval.


Zelo radi se igrajo in obožujejo majhne stvari. V veliko veselje jim je raziskovanje stanovanja, predalov in nedoseglivih poličk. Privlačijo jih svetleče stvari, piskajoče plastične ali plišaste igrače ter plastični tunelčki, ki jih nadomestijo tudi z  lastnikovimi nogavicami, vrečkami, torbicami in rokavi človeških oblačil.

Za nakup dihurčka se je potrebna premišljena odločitev. Najprej  je potrebno vedeti katero opremo potrebuje živalca  ob prihodu v novi dom. Še pred nakupom dihurčka moramo poskrbeti za transportno torbico ali plastični box, ki nam bo prišel prav tudi v kasnejšem obdobju, ko bomo dihurčka peljali k veterinarju, na obiske, dopust ali izlet. Priporočljivo je, da je transportna torbica opremljena z mehkejšo pralno brisačko ali dekico.
Za dihurjevo domovanje nujno potrebujemo večjo kletko, ki naj bo dovolj velika v dolžino in višino. Obvezno jo opremimo z majhno leseno, plastično ali kartonsko škatlico v kateri bo dihurček lahko spal. Zelo radi imajo viseče mreže ali spalne vreče, ki so obešene v kletki. Posodica za hrano naj bo nizka a dovolj težka, da je dihurček ne bo premetaval po kletki. Najboljše so tiste, ki se jih da pritrditi na rešetke. Vodo mu ponudimo z napajalnikom, ki naj bo obvezno namontiran z zunanje strani kletke.
Kot obvezno opremo potrebujemo še močnejše škarje za striženje krempeljčkov.
Dihurjevo domovanje postavite na prostor, kjer ni prepiha ter  prevelikih temperaturnih razlik. Kletko je potrebno vsaj dvakrat na dan čistiti, če želimo, da se stanovanje ne navleče vonja. Dihurček bo zadovoljen tudi, če ga boste imeli na balkonu ali terasi, če je le ta dovolj zaščitena pred vremenskimi vplivi. 

Ko je mali dihurček končno nameščen v novem domu poskrbite, da se ga bo v čimkrajšem času navadil, spoznal in osvojil. V začetku bodo verjetno poizkusi označevanja teritorija a se sčasoma tudi nauči, da se te zadeve opravlja v zato namenjenem prostoru, v kletki. V prostoru, kjer se zadržuje dihurček zavarujte vse kritične točke, ki bi lahko dihurčka poškodovale in umaknite vsa škodljiva sredstva iz njegovega dosega. Prostori kot so kuhinja in kopalnica niso primerni za dihurko raziskovanje brez vednosti in budnega nadzora lastnika. Ravno tako moramo posvetiti posebno pozornost poličkam in delovnim površinam na višini. Predvsem odsvetujem gibaje dihurčka po nezavarovanih balkonih in terasah. Posebno nevarnost predstavljajo tudi odprte okenske police. Udomačeni dihurčki namreč nimajo več tako razvitega čuta za nevarnost in globino kot ga imajo dihurčki v divjini. Čeprav udomačeni dihurček po navadi ne predstavlja večje nevarnosti za razne električne kable in žice je vseeno bolje, da preventivno poskrbimo za zaščito le teh.

Dihurčki tudi niso primerni kot družabniki v igri za družbo drugim manjšim hišnim ljubljenčkom, niti mačakam niti psom. Seveda se ga da navaditi na mirno sožitje z  drugimi sostanovalci a le pod budnim očesom lastnika.

Tako kot vsako živo bitje imajo tudi dihurčki čustva, le da nam jih pokažejo na izredno svojstven način. Edino človek, ki vsakodnevno živi v sožitju z dihurčkom bo znal razbrati kaj nam želi dihurček povedati s svojim obnašanjem. Z lahkoto pa bomo prepoznali če dihurček pokaže svoj nemir, zaskrbljenost, veselje ali razigranost. Najtežje pa je pri dihurčku razpoznati bolezenske znake.

Udomačenega dihurča je užitek gledati kako vedno znova izumlja nove vragolije, nam z veseljem razkazuje svoje na novo osvojene umetniške podvige in kako ves zadovoljen zaspi v našem naročju. A nikoli ne smemo pozabiti, da dihurček ni pes ali mačka, da je zver in kot takšnega ga moramo tudi obravnavati.

Upam, da vam bo napisano všeč. Naslednjič bom dodala še slikce, predvsem nekaterih barvnih variacij, ki so nam manj poznane. Predvsem popolnoma snežno belega dihurčka in harlekinskega dihurčka, ter redkega  angora dihurčka.

Miša

+1 točka

[ursa]

hvala Miša   

ja seveda sem seznanjena da dihurček ni za vsakega človeka in sem seznanjena z njihovimi boleznimi, značajem, prehrono itd. 

[scythe]

Kakor sem bila presenečena, da se lahko dihurčka sorazmerno preprosto kupi, sem bila tudi presenečena, ko sem našla naslednji oglas... http://www.bolha.com/oglas1375436
Res si nisem mislila, da je to tako zelo razširjena živalca. Ne me narobe razumet - so mi totalno simpatični in me čisto prevzeli. Vendar vem, da so zame (trenutno!) prezahtevni. Zato raje samo sanjarim, kako lepo bi bilo imeti dihurčka... 

[maja01]

tale dihurcek se prodaja ze nekaj casa ... Ta isti decko je lani uspel sproducirati leglo dihurckov (mislim vsaj, da je bilo eno) pri katerem so mu od 7 skotenih zivali poginile 4 ... Preostale tri je prodal. enega od mladickov je vzel en moj prijatelj in moram reci, da bolj preplasene (dobesedno) in nesocializirane zivali se nisem videla ... Mladicki so bili ze pri tem fantu popolnoma agresivni - ni si jih niti upal prijeti z golo roko, hranjeni pa so bili s pomijami.
Glede na Jakatovo vedenje, sklepa, da tudi ravnal ni z njimi najlepse. Jaka se namrec kljub ukvarjanu kar nekaj casa ni pustil prijeti. Ko mi je njegov lastnik razlagal kaksne tezave ima, mi ni bilo jasno, kako ga lahko boza in kaj za vraga misli s tem, da ge ne more prijeti. No, potem sem se prepricala na lastne oci - Jaka se je tako zelo bal, ko si ga skusal prijeti (si ga prijel), da je od strahu vrescal (dobesedno se je drl na ves glas) in se od strahu polulal ... Bilo je potrebno precej dobre volje in vztrajnosti, da je zdaj normlno socializirana zverca.
m.

[scythe]

Maja01 - sem nekako predvidevala oz. sumila, da ne gre za neko "dobro prodajo". Ob vsej poplavi oglasov na bolhi, ki dišijo po preprodajanju živali, kaj drugega skoraj da ni za pričakovati.       Da ne omenjamo kaj vse sem še našla.... 

[maja01]

Misa, cestitam za prispevek, vendar pa je v njem kar nekaj netocnosti.

1.dihurji nimajo hidrodinamicnega telesa, ampak je oblika prilagojena gibanju po rovih. Res da se (divji) dihurji hranijo z zabami, vendar za njimi ne plavajo in se ne potapljajo tako kot npr. vidre. Vecina dihurjev se vode (v smislu plavanja) izogiba. Tudi med domacimi dihurji (mustela putorius furo) je pravih ljubiteljev vode dokaj malo ...

2. dihurji slabo vidijo. To ne pomeni, da so "slepi kot krti", so pa zelo kratkovidni. Precej dobro razlocijo gibanje in nekaj malega barv - predvsem kontrastne barve (zato je priporocljivo tudi uporabljati igrace v kontrastnih barvah - npr. oranzno modra, crno bela, ....), njihov vid pa zelo pesa pri ostrinski globini, ocenjevanju razdalje. Pri lovu se zanasajo predvsem na voh, ki je njihovo najbolj razvito cutilo, pravzaprav imajo izjemen voh in na sluh, ki je tudi dokaj izostren.

3. divji dihurji si krepmlje brusijo s kopanjem in le malo s plezanjem po drevju, saj se tega izogibajo in tudi plezajo (predvsem zaradi prej omenjenega slabsega vida) bolj slabo. Vsekakor so po tej spretnosti dalec za vevericami, lahko bi celo rekli, da so nekoliko storasti ... (ni ravno pravi izraz, ampak se boljsega ta hip ne spomnim). Lovijo predvsem ptice (in praznijo njihova gnezda), ki gnezdijo na tleh ali v nizkem grmicevju.

4. dihucki so zelo druzabne zivali. Druzba cloveka (ali drugih domacih zivali) nikakor ne more nadomestiti druzbe dihurcka. Povsem zmotno je prepricanje, da se edino dihurcek, ki je sam naveze na cloveka. Sama imam 4 (ki so torej trop) in so povsem navezani name. Med seboj se igrajo, spijo skupaj, vsi pa so popolnoma socializirani in mene jemljejo kot vodjo kardela (isti stos kot pri psih).

5.kar se tice pa odstavljanja iz legla pa tako ves, da je moje mnenje (in mnenje vseh, ki jih poznam in ki se z dihurji dolgo ukvarjajo na tak ali drugacen nacin) popolnoma drugacno od tvojega. Ce je samica socializirana in za leglo poskrbljeno tako kot je potrebno (v smislu socializacije in oskrbe), potem naj bi mladicki ostali pri mami vsaj osem tednov. V tem casu, tako kot ostale zivali z materinim mlekom pridobivajo imunost (odstavljati - navajati na drugo hrano - se jih zacne sele pri 5h tednih), mladici se med seboj igrajo, mama pa jih seveda uci - vendar ne lova (domaci dihurji pac ne lovijo) ampak "primernega" obnasanja. Seveda je pa jasno, da ce samica ni navajena na clovesko roko, bo to prenesla tudi svoje mladice ... (to pa boli).

Kar se tice cepljenja. Dihurcke je priporocljivo cepiti proti pasji kugi, saj je okuzba neimuniziranih zivali, v vecini primerov (skoraj 100%) smrtna. Smrt zaradi pasje kuge je mucna - v zadnjih stadijih bolezen "udari" predvsem na nevroloski sitem. Seveda pa cepljenje proti pasji kugi predstavlja nevarnost - zaradi reakcij na cepivo. Te so lahko v obliki (takojsnjih - v roku max. parih ur) anafilakticnih reakcij, lahko pa v obliki sistemske oslabitve imunskega sistema, v najslabsih primerih tvegamo tudi okuzbo s pasjo kugo (zelo zelo redko). Cepiva prav za dihurje pri nas ni (in tudi drugje v evropi ne). Americani imajo registrirani dve cepivi proti pasji kugi, s katerima pa jaz osebno ne bi cepila svojih zivali, saj so anafilakticne reakcije precej pogoste - pojavijo se v 10ih odstotkih. Zame je to tveganje preveliko. V Evropi ze dolgo casa za vakciancijo dihurjev uporabljajo pasje cepivo, ki deluje, reakcije pa so redke (lani sem se malo bolj poglobila v zadevo in od vseh ljudi, ki sem jih vprasala, pa nekateri dihurje gojijo ze ohoho let, nihce se ni imel reakcije na cepivo). Priporocljiva je uporaba cim manj valentne vakcine (monovalnetno je nemogoce dobiti), cepi pa se s polovico doze za pse. Vecina ljudi mlade dihurcke cepi 2x, potem jih cepijo se enkrat ali 2x (na 3-4 leta). Po 7 letu jih navadno ne cepijo vec. Ce ima zival kakrsne koli zdravstvene tezave, je ne cepijo. Moji dihurcki so bili do sedaj proti pasji kugi cepljeni po 1x. Kune ne bom vec cepila, ostali trije pa bodo, ce bodo, cepljeni najprej cez leto ali dve. Bomo videli glede na zdravstveno stanje takrat in na titre.
Tako kot je napisala Misa, je proti steklini potrebno cepiti (in zival cipirati), ce z njo potujemo cez mejo. V tem primeru so cepljenja potrebna 1x letno (doloceno z zakonom). Od mojih so proti steklini (1x) cepljeni trije in jih ne bom vec cepila. Jih pac ne bom vozila cez mejo ... Cepivo proti steklini je namrec zelo obremenjujoce za njihovo zdravje ...

Morda se ena zanimivost v zvezi z angora (dolgodlakimi) dihurcki. Linija je popolarna predvsem na danskem, imajo pa ti dihurji kar nekaj zdravstvenih tezav. Njihov gobcek je bolj "sploscen", zato imajo tezave z dihali, zaradi procenta inbreedinga, pa se pojavljajo se druge zdravstvene tezave. Predvsem s srcem.

Pa se eno vprasanje - kaj so te Beaphar ampule - mislim, kaksna je ucinkovina?

aha, se nekaj - eno precej fino knjigo o dihurckih imajo v ljubljanskem Konzorciju. Tocnega naslova se ne spomnim, je pa bolj kvadratne oblike, mislim, da rjavkaste barve, naslovnica je oblikovana kot da je polepljena z "sticky" listki. (to opisujem zato, ke rimajo dve in ona druga je slabsa). Knjiga je v anglescini. mislim, pa da je se vedno najbolj popolna knjiga in zagotovo najbolj zabavno napisana Ferrets for Dummies. Vsakemu, ki razmislja o nakupu dihurcka, tako kot Misa, svetujem temeljit premislek, veliiiiiiiko branja in ce je le mogoce, da se z zivalco prej v zivo sreca. Kot sem ze omenila, vsak, ki o nakupu dihurja razmislja, je vabljen na obisk moje bande.
m.

+1 točka

[maja01]

Maja01 - sem nekako predvidevala oz. sumila, da ne gre za neko "dobro prodajo".

Za tega samcka sicer lastnik trdi (tako vsaj pise na bolhi), da ne grize. O cemer seveda ne morem soditi, ker te zivali nisem videla. Vsekakor bi vsem zacetnikom odsvetovala nakup te zivali oz. da ce ze, da jo gredo prej pogledat, po moznosti z nekom, ki se na dihurje spozna.
m.

[MIŠA]

Maja01, verjetno si spregledala, ko sem na začetku posta napisala da: Vendar predstavitev še zdavnaj ni končana, zato imejte v vidu, da bodo sledili popravki.

Drugače pa hvala za napisano, mi bo prišlo zelo prav v dokončnih zapisih, ki jih potrebujem za izdajo knjige o dihurjih. Če imaš še kaj pametnega na zalogi mi kar prihrani trud in napiši, da bom imela več različnih informacij, ki mi bodo pomagale do popolnejše predstavitve tem ljubkih žverc. Bom zelo vesela tvojih opazk, saj veš, več glav več ve. Zgoraj napisanega pa nisem sama raziskovala ampak sem povzela iz dognanj ljudi, ki se z njimi ukvarjajo že vrsto let, predvsem od nekega  starejšega američana, ki je noro zaljubljen v njih.

Še opazka o odstavljanju dihurčkov iz legla: v naravi se to zgodi pri 6 tednih, ne vidim vzroka, zakaj bi se moralo zgoditi v ujetništvu drugače oz. kasneje. Kako pa to vpliva na socializacijo dihurčkov, pa je lepo napisala tvoja sestra v prvem postu:

ker ima moja sestra ravno doma 4 udomačene dihurje bom jaz napisala kakšno besedo o njih
nimam pa ravno dobrih iskušenj z njimi ker me vsi grizejo samo kuna me takrat ko ima slab dan ostali me pa non stop ko sem pri maji na obisku...

Moji Lisi na kraj pameti ne pade, da bi kdaj koga ugriznila...no, razen mojega Bobija zelo rada naskakuje po nogah  verjetno zato, ker imajo včasih vonj kot dihurčki Tudi vse ostale obiskovalce je lepo sprejela. In imeti  doma trop dihurčkov ne pomeni imeti dihurja zase in za svojo dušo, ker, kot sem že omenila, dihurček da človeškemu lastniku veliko večji del samega sebe kot pa, če živi v tropu 

[maja01]

Misa, mislim, da ti mesas dva pojma. Eno je odstavljanje (weaning po anglesko), kar pomeni prehod na "trdo" hrano, drugo je pa odhod iz legla, ki se, logicno, zgodi malce kasneje. Uvajanje druge hrane (poleg materinega mleka) - seveda ob predpostavki, da ima mama dovolj mleka, da je zdrava in da se z maldici ukvarja - se zacne pri pribl. treh tednih. Verjetno ti je znano, da popoln prehod z mleka na ostalo hrano traja (naj bi trajal) kar nekaj casa. V naravi (govorim o evropskem dihurju - mustela putorius) so mladici popolnoma odstavljeni nekje pri 6ih tednih. Kar pomeni, da takrat ne sesajo vec pri mami. Vendar pa samica zanje skrbi nekje do tretjega meseca ...

Glede na to, da imas (in si imela tudi pri prvem dihurju pred xy leti) samo eno dihurcico, mislim, da zelo tezko govoris o tem, koliko se dihurcki, ki jih je vec, navezejo na cloveka in kako funkcionirajo v vecjem stevilu. Tistih nekaj tednov, ko si imela pri sebi vec dihurckov (ko si dobila Liso), pac ne more biti merodajnih. Moji dihurcki so vsi povsem navezani name in funkcionirajo povsem normalno (to lahko trdim, ker sem imela kar nekaj casa doma eno smao dihurcico in vem kaksna je razlika - ki je ni). Vsi trije, ki so prisli k meni naknadno, so imeli z ljudmi prej slabe kot dobre izkusnje, po nekaterih tvojih trditveh, se takega dihurja naj ne bi dalo prevzgojiti v "normalno" zival. No, naj ti zagotovim, da se zelo motis. Predvsem s Tidro je bilo veliko dela (bolecega), vendar se je izplacalo. Mene nihce od mojih dihurckov ne grize. Ko pride kdo na obisk - to sem napisala in povedala ze veckrat - pa vedno vsi priletijo pogledat kdo je in pri vsakem obiskovalcu poiskusijo kako dalec lahko grejo. Spela (moja sestra) se jih pac boji, ker ni navajena grobe dihurske igre - nihce od njih tudi pri tem "probavanju mej" ne ugrizne na vso moc. Seveda, nekoga, ki tega ni navajen, boli. Jaz ti pa lahko povem, da je dihurski ugriz "na polno", bistveno hjsi in biiiiistveno bolj bolec. Se vseeno pa to ne izgleda tocno tako, kot je bilo morda razbrati iz Spelinega posta - da bi jo ves cas obiska pri meni zasledoval trop podivjanih dihurjev in jo skusal raztrgati  Po parih minutah, se vsi umirijo in jih obiskovalci niti ne zanimajo vec. Jaz vsem svojim obiskovalcem to povem, jim povem kako se do dihurckov pristopi in mi je to kako zadeva pri nas funkcionira, povsem ok.

Torej, trop ali ne trop - jaz trdim in bom trdila (pa se zdalec nisem edina s takimi izkusnjami), da je bistveno bolje, da ima dihurcek druzbo drugega dihurcka. Se pa v necem delno strinjam s tabo - da je stevilo dihurjev v (eni) skupini omejeno. Strinjam se, da ne mores imeti npr. 17 dihurjev (v eni skupini) in jih vseh obvladovati - mislim, se vedno so lahko socializirani, ampak tukaj se pa razlika ze pozna. Stevilo dihurjev v posamezni skupini je odvisno od zivali, ki to skupino sestavljajo (pa seveda od financ, prostorskih in casovnih zmogljivosti lastnika). Moji stirje so zaenkrat zakljucena skupina in bi mednje lahko integrirala kvecjemu se enega dihurcka (ce bi to zelela, seveda), pa se to bi bilo odvisno od karakterja tega novinca kako dolgo bi proces trajal. Pac, z vsakim novim clanom, se mora na novo postaviti hierarhicni red. No, jaz ambicij po se kaksnem (zaenkrat) nimam, vsaj ne za stalno. Kar se tice stevila - dva sta zagotovo optimum, tako za zivali kot za lastnika (ce jih je vec, je pac dela vec in tudi stroski so seveda visji).

Zanimivo, da si se lotila pisanja knjige ... Sama si cesa takega ne bi upala, ker mislim, da se zdalec ne vem dovolj. Navadno se pisanja namrec lotavejo ljudje z dolgoletnimi izkusnjami zivljenja z dihurcki, ki o njih in vsem kar sodi zraven, vedo (in imajo izkusnje) bistveno vec kot jaz. Mislim, da sama referenc za pisanje knjige (se) nimam. Predvsem pa mislim, da se knjige pisejo iz lastnih izkusenj in s pomocjo lastnih ugotovitev in dognanj, ki so pa seveda lahko oprta na znanstvena dognanja drugih (na nekaterih podrocjih bolj strokovno podkovanih) ljudi. No, vsekakor ti zelim veliko uspeha na literarnem podrocju.
m.

p.s. se enkrat bi prosila, ce mi lahko prosim nanpises kaj je aktivna susbtanca v ampulah Beaphar, ki si jih omenila v svojem prejsnjem postu.

+1 točka

[ninci]

Se vseeno pa to ne izgleda tocno tako, kot je bilo morda razbrati iz Spelinega posta - da bi jo ves cas obiska pri meni zasledoval trop podivjanih dihurjev in jo skusal raztrgati  Grin

  si kar predstavljam Šelo kako lavfa pred vsemi štirimi zverinicami

Kako pa izgleda igra z dihurjem, če imamo enega samega. Ok če sta dva, se zamotita med sabo, kaj pa en sam? Maja videla sem na slikah, da imaš ogromno igračk, tunelčkov, vreč itd. za tvoje zverine pa se z igračkam oni igrajo sami ali jim je bolj zanimivo če se ti recimo kot z psi cufaš z njimi, jih dražiš, vlečeš... itd.

Lp nina

[MIŠA]

Maja01,

ko sem rekla,da bom napisala knjigico o dihurjih, nisem imela v mislih, da bodo veterinarji delali doktorske exspertize po mojih znanstvenih dognanjih, saj se nisem pripravljena plaziti po rovih in laziti po grmovju za novimi dognanji. Zadnje čase sem veliko po tujini in se ustavim v knjigarnah, kjer si ogledaujem ponudbo knjig v kinologiji, pa včasih pobrskam tudi za kakšno zversko tematiko. Cela evropa je polna majhnih ličnih knjižic v različnih jezikih o feretkih in njihovih lastnikih, v katerih ni napisanih nobenih znanstvenih dognanj o njih. Čisto preprosto o samem življenju z dihurčki, veliko barvnih slikic in nekaj malega teksta. Jaz bom za eno knjigico z slikcami in nekaj kratkih opisov o življenju z dihurčki razkirala cca 2-4 mio ( odvisno od vezave in velikosti ), strokovna dognanja in pisanje dihurskih doktoratov pa bom prepustila  našemu priznanemu profesorju Kryštufeku.

Drugače pa, kot sem rekla na samem začetku, moj zgornji post je samo en del tistega, kar imam v pripravi in se bo še popravljal in spreminjal kolikor mi bo čas dopuščal.

Seveda bom vesela tvojega mnenja in popravkov, če si mi pripravljena pomagati uresničiti mojo idejo v dobrobit dihurčkov v ujetništvu, ne pa v smislu metanja polen.

Miša