Ja, to se mi je zdelo zanimivo, da so se izrazili zelo podobno kot ti, ki govoriš iz osebne izkušnje s plašno psico. vem, da je nekaterim zavetiščarskim psom težko celo življenje, ker se recimo na mladičku poznajo kake nevrološke spremebe, če je bila mama v času nosečnosti na cesti/zlorabljena/nepravilno, premalo hranjena... Ni tako enostavno, sploh pa ne moremo vse pse v isti koš metati.
Recimo v eni oddaji ima CEsar na tapeti neko psico, katere greh je to, da skače na lastnico, ko gre ta po povodec za ven. Psica je border ali avstralec ali nek mix s temi pasmami. Prava ovčarka, ki bi delala, pa debela tako, da je bolj široka kot dolga. Ko vidiš, da lastnik nima pojma, da tak pes potrebuje toliko in toliko časa na dan vodene igre oz. dela, da se zadovolji tako psihično kot fizično. IN kaj, Cesar je blazno uspešen, ker psica kmalu zašteka, da se mora usesti, da dobi, kar hoče. Jasno, ni tupa. Še več, po mojem prav uživa, da lahko uporablja možgane. Okej, take situacije se da z malo informacijami za lastnika uspešno popraviti.
Potem pa vidiš primer plašnega velikega psa, kot neke dogice. Ki se blazno boji izi v prostore z svetlečimi tlemi/linolejem. IN Cesar bo to popravil, da da psa na kratek povodec, zajame zalet, se požene po stopnicah in uleti v tisti strašen prostor, ubogega psa pa za sabo vleče. Seveda tokrat uspe, ker je Cesar fizično močnejši in ker je pes toliko pod šokom. Zdaj, a bo to lastnica morala do konca življenja delati? Kot prvo vsak psa ne more vleči na silo. Kot drugo, ustvariš lahko še hujši strah.
Zdaj bi pa to isto situacijo prenesli v živalski vrt. Kot je znano, morajo skrbniki večino večjih sesalcev jih naučiti vsaj to, da se jih da veterinarsko oskrbeti in mirno sprehoditi iz enega ograjenega prostora v drugega. Pa vsemimo za primer plašnega slona. Razumna žival, ki se jih da tudi za cirkuse trikce naučiti. V Indiji so delovne živali. Jasno, niti pod razno ne dela za isto motivacijo kot psi, ampak vemo, da se jih da naučiti marsikaj. A ga bodo dači na ketno, vodnik pa bo zaštartal in stekel, upajoč, da bo slona povlekel za sabo? Seveda ne. Treba je najti nek način, neko motivacijo, da slon misli, da to prostovoljno dela. IN vemo, da je to vsa umetnost sodobne vzgoje psov,da ves čas mislijo, da imajo neko izbiro in da se vedno odločijo za tisto, kar mi v bistvu hočemo. Če pes misli, da nima izbire, bo mislil, da je prisiljen. In ne bo res delal z veseljem. Ko je stres prisoten, je učenje omejeno.
In niti enkrat Cesar nikjer ne uporabi ene same samcate nagrade. res strokovnost na vrhuncu.
In še nekaj, kaj pa če je agresivnost medicinsko pogojena, rescimo ker psa kaj kronično boli in ga lastniki grobo prijemajo?
Članek iz New Yorka timesa, z zelo primernim naslovom Pack of lies:
More important, aggression often has underlying medical causes that might not be readily apparent — hip dysplasia or some other hidden physical ailment that causes the dog to bite out of pain; hereditary forms of sudden rage that require a medical history and genealogy to diagnose; inadequate blood flow to the brain or a congenital brain malformation that produces aggression and can only be uncovered through a medical examination. Veterinary behaviorists, having found that many aggressive dogs suffer from low levels of serotonin, have had success in treating such dogs with fluoxetine (the drug better known as Prozac).
Properly treating aggression, phobias, anxiety and fears from the start can literally save time and money. Mr. Millan’s quick fix might make for good television and might even produce lasting results in some cases. But it flies in the face of what professional animal behaviorists — either trained and certified veterinarians or ethologists — have learned about normal and abnormal behavior in dogs.
http://www.nytimes.com/2006/08/31/opinion/31derr.html?pagewanted=1&_r=3