No interes za šolanje psov je v zadnjih letih v velikem porastu. Zaenkrat sicer najbolj pri mali šoli (ko pa je za "real life"psa in njegovega lastnika najpomembnejša), pa tudi na drugih področjih. Od oka bi rekla, da v malo šolo pride vsaj petina pa raje več mladih psov iz urbanega okolja. In ta procent še narašča. Inštruktorji so različni, ampak v povprečju sploh ne slabi.
ena ki temelji na nasilju druga na lepi besedi
Tole vsekakor ne bo držalo, razlike so povsem drugje. Tudi pri "klasičnem" šolanju, karkoli že štejemo sem, se v veliki meri uporablja R+, lahko se dela skorajda brez uporabe sile, lahko se dela z vabo, lahko se tudi klika....vendar pes ostane podrejen, pasiven element - vodnik na bolj ali manj prijazen način pokaže psu, kaj od njega zahteva, če pes to naredi naj bi bil nagrajen, če ne sledi korekcija (ki niti ni nujno uporaba sile, sploh pa ne groba).
Pri kliker sistemu (ki se seveda lahko dela tudi brez klikerja) pa je pes v procesu šolanja aktiven element, ki se mu ne ukazuje, ampak sam skuša ugotoviti, kaj mora storiti, da bo prišel do nagrade (ki ni nujno hrana). Pes ni v podrejenem položaju, ampak ima ves čas občutek, da sam vodi igro.
To sta dva tako različna koncepta, da ne vidim, kako bi med obema lahko potekala kakšna "zlata" srednja pot. Po obeh konceptih se pride do željenega cilja. Po obeh se lahko doseže vrhunske rezultate, po obeh sistemih se da pse tudi rehabilitirati. Šole so lahko dobre ali slabe, ne glede na to, po katerem konceptu delajo. Po obeh sistemih, če delaš dobro, na koncu dobiš poslušne pse - je pa od metode odvisno, kakšen bo na koncu pes oziroma kakšen bo odnos med vodnikom in psom.
Meni osebno je drugi koncept bistveno bližji in ima toliko prednosti, da mi na kraj pameti ne pade, da bi šla kdaj nazaj na prvega. Ostali pa kakor komu drago.
In nevarne pse (po uradni definiciji) še vedno lahko prezgajajo tisti inštruktorji, ki se za to počutijo sposobne. Uradni program, ki ga izvaja samo eno društvo, pa je samo za nevarne pse po drugem ugrizu. (kar se mene tiče, bi bilo bistveno bolj smiselno poslati lastnika in psa na prevzgojo po prvem ugrizu, s čemer bi se zmanjšala možnost za ponovitev. V register pa naj bi šel po drugem ugrizu).
Na kraj pameti mi ne pride, da bi podcenjevala in v nič dajala naš edini uradno požegnani program, če bi ga tudi hotela ga ne morem, ker ga ne poznam. Uspešnost se bo pokazala šele po parih letih, ko bo jasno, koliko ponovnih ugrizov bodo zagrešili absolventi. Je pa enako trapasto v nič dajati vse ostale, ki se na razpis niso prijavili ali ki so oddali pomankljive prijave. To je ravno tako, kot da bi rekli, da so vse glasbene šole, kjer ne poučujejo tudi baleta zanič.