Dajte no, kakšna eminenca neki, sploh pa ne siva - sive eminence ponavadi delujejo skrito iz ozadja, las pa tudi še nimam sivih

....Ste me pa pripravili do tega, da sem šla malo pogledat temo za nazaj (ne, 36 +/-par strani nazaj tudi ni bilo nič mojega kar bi prepisala). In tema je prav zanimiva, gre malo levo, malo desno, malo gor, veliko dol, in če odštejemo osebno obračunavanje ( ki ga prav ta tema nenavadno goreče poraja) in ostale obvezne pleve, ostane kar precej koristnega in zanimivega.
In ja, obstajajo različne poti do cilja. To pišem že ves čas. Ne prideš pa po vseh poteh do istega cilja. Tudi so ene poti bolj varne, druge manj, ene so bolj strme, druge bolj zavite. Izbereš tisto, ki ti ustreza. Do tukaj je vse ok. Neha pa biti ok, ko se zapičiš v eno izrazito strmo in neprijetno pot, ker jo neprestano reklamirajo na TV. Ker te pač prevzame tip, ki spretno driča po meliščih in skače prek prepadov. Nič ne de, če si kdaj strga hlače, glavno da je atrakcija. In samo to nekaj velja. Začneš zanikati obstoj drugih, varnejših in prijetnejših poti. Tisti, ki te opozarjajo, da obstaja tudi kakšna boljša pot ti začno najedat živce. Ker ni argumentov, je treba poseči na osebni nivo. Tako to gre...
In še enkrat: za živali so metode s pozitivno motivacijo definitivno najboljše, kar se vidi tako po rezultatih ki jih je moč na ta način doseči kot tudi po počutju živali. Ni pa nujno, da s temi metodami tudi dejansko dobimo najboljše rezultate - če njihovim vodnikom ne ustrezajo.
PS: naša kinologija je kjer je zaradi dela nas vseh. In po rezultatih sodeč delamo dobro. Saj so rezultati edino merilo, mar ne? Tudi izobraževanje strokovnega kadra niti ni tako zelo bogo, kot bi ga radi prikazali tisti, ki niso naredili še a ma nič.
BTW; za Nemce ne rečem, ampak kaj za vraga se je lahko naučil od Francozov?