Zgodovina: Za zbiranje goveda, predvsem bivolov, so že stari Sumerci, Perzijci, Feničani, Asirci in Egipčani, uporabljali velike pse, neke vrste molosov. Ker so težili k temu, da bi vzgojili velikega agresivnega, a hkrati delovnega psa, so jih križali predvsem z psmi iz osvojenih ozemelj. Tako so prišli do velikega, močnega psa s kratkim gobcem in močno čeljustjo, ki je bil sposoben poleg zbiranja črede tudi za velike bojne pohode in borbe v arenah z levi, sloni in tigri ter gladiatorji. Ena od legend govori, da so Perzijci pod vodstvom kralja Dareya s seboj na svoje bojne pohode jemali velike, debeloglave in napadalne pse, ki so trgali prestrašene Egipčane. V bitki pri Salamisu je del perzijskih čet ostal odrezan od glavnine. Molosi, takratni prebivalci so jih pobili in ostali so jim veliki debeloglavi psi, ki so jih križali s svojimi “psmi iz Epira”. Druga legenda govori, da je Aleksander veliki bil po materini strani potomec vladarske rase “Molosov”. Na svoje bojne pohode je hodil s svojimi velikimi psmi poznanimi pod imenom “psi iz Epira”. Ob osvojitvi Indije, mu je poraženi kralj daroval velikega mogočnega psa, ki naj bi bil križan s tigrom. Aleksander veliki je zbral okrog 150 primerkov teh psov in jih križal s svojimi “psi iz Epira”. Na ta način je nastalo mnogo borilnih pasem, ki jih poznamo še danes širom po svetu, med njimi so tudi današnji molosi. V tretji legendi je govora, da so mogočne napadalne pse z kratkim gobcem vzrejali Kelti. Pasma mastino napoletano ima dolgo zgodovino. Na žalost pa se je le malo zapisanega ohranilo do današnjih dni. Ker so mastine uporabljali predvsem v bojne namene so bili po končani drugi svetovni vojni, tik pred izumrtjem. Ostalo je samo 11 mastinov, ki je dalo potomce širom po svetu. Danes je pasma razširjena po vseh kontinentih. Matična domovina pasme mastino napoletano je Italija. Pasma se je stoletja nespremenjena, obdržala okrog obronkov Vezuva. Tam še danes nekateri uporabljajo pse predvsem za čuvanje živine, posestva in gospodarja ter njegove družine. Leta 1948 je bil sprejet standard s potrditvijo s strani FCI. Spada v 2.skupino, sekcijo 2.1, med tip molosov in mastifov. Kljub temu, da je to delovna pasma, ne potrebuje delovnega izpita. Mastini so prepoznavni predvsem po svoji karakteristični glavi in velikih gubah. Samci so veliki med 65 – 75 cm, samice med 60 in 68 cm plečne višine. Zaželjena teža je med 50 in 70 kg, vendar najdemo primerke tudi do 100 kg in čez. Še danes se psi uporabljajo kot delovni, obrambni in psi za čuvanje.

Živeti z mastini: Mastini imajo dolgo in bogato zgodovino, ki se je ne da strniti v kratek povzetek. Tisti, ki želi razumeti to starodavno pasmo, se mora najprej seznaniti z njegovo zgodovino. Sama vidim to pasmo popolnoma drugače, kot jo vidijo mnogi poznavalci, saj jo imam predvsem iz ljubezni do pasme in za svojo dušo. Mnogi poznavalci pasmo opišejo na kratko z besedami: da je to zelo inteligenten, odločen in pogumen pes. Zelo vdan enemu gospodarju in v nepravih rokah zna privreti na plan njegov borilni karakter, ki je v mnogih primerih lahko celo ubijalski. Sama sem ob spoznavanju zgodovine te pasme in življenju z njimi spoznala, da se v pasmi skriva še nekaj več, kot samo dober borbeni duh starodavnih molosov. V pasmi mastino napoletano je zbran skupek vseh mitov in legend. Zato se meni, ki živim z njimi, velikokrat zazdi, da se globoko v njemu skriva duh tigra. Njegovo obnašanje je obnašanje mačke. Njegove kretnje so bolj podobne mački kot psu. V njegovem karakterju se skriva mešanca tigra in psa, pomešan s krvjo starodavnih borbenih plemen, ki so jih na svojih bojnih pohodih neusmiljeno pokončali. Mastino me je v tem času očaral s svojo karizmo, dobrodušnostjo in prav posebnim karakterjem. Vsaki dan znova me opomni, da mu moram izkazovati spoštovanje, če želim, da bo on spoštoval mene.

Karakter: Mastini so zelo zaščitniški do svojega gospodarja in njegove lastnine. Ob pravilni socializaciji so lahko veliki ljubitelji vseh živali in prav veselega karakterja. Znajo misliti s svojo glavo, vendar so preračunljivi. Nobene stvari ne bodo naredili, če prej ne izračunajo koliko bo šlo v njihovo korist. Ob dosledni in mehki vzgoji bodo ubogali na vsak gospodarjev ukaz. Sama oskrba mastina je zelo enostavna. Zaradi njihove značilne mehke, kratke žametne dlake ne zahteva posebne nege. Po večini imajo radi vodo in so zelo dobri plavalci. Verjetno tudi zaradi svoje teže, ki jo v vodi veliko lažje kontrolirajo. Sama oskrba s hrano je večinoma nezahtevna. V dobi odraščanja potrebujejo veliko več hrane, kot kasneje ko so že odrasli. Zelo radi jedo in niso preveč izbirčni. Seveda se najdejo tudi razvajene izjeme. Njihova hrana je pretežno sestavljena iz mesa, saj je to edino kar jih resnično nasiti. Zadovoljni pa bodo tudi z briketi, vendar ob briketirani hrani ne bodo nikoli dokončno razvili svojega mogočnega telesa do popolnosti. Mastini imajo fotografski spomin. Zelo radi imajo ustaljene navade, redne sprehode in iste teritorije. Čeprav neradi, se na spremembe zelo hitro privadijo. Zaradi svoje inteligence so zelo hitro učljivi, lahko vodljivi in obvladljivi, vendar kot sem že omenila, samo ob dosledni in mehki vzgoji. Na žalost zaradi svoje masivne pojave in velike teže niso primerni za vsako šolanje, čeprav so umsko zelo sposobni. Mastino vam bo v življenju vse oprostil, samo grdega ravnanj z njim, nikoli.

Zdravje: Preden se odločimo, da bomo s to pasmo delili svoje prijateljstvo moramo o njemu vedeti še nekaj zdravstvenih podatkov. Iz davne preteklosti so s seboj prinesli tudi bolezni. Podvrženi so predvsem boleznim srca in ožilja ( zaradi križanja pasem se je povečalo telo, notranji organi so ostali majhni). Njihova velika, kratka glava jim omogoča veliko močno čeljust, a je ostalo malo prostora za dihalne poti, zato so poznani po otežkočenem dihanju in glasnem smrčanju. Podvrženi so tudi očesnim problemom, predvsem je znan pojav tretje veke, obremenitev solznih kanalov in izpad očesne sluznice. Zaradi prevelike nagubanosti se pojavljajo razna glivična in druga vnetja kože, ki lahko preide v kronično stanje, če ga pravočasno ne zdravimo ali opravljamo pomanjkljivo higieno. V nekaterih literaturah je možno prebrati, da so podvrženi k torziji želodca. Osebno še nisem slišala, da bi kakšen mastino podlegel zaradi zasuka želodca, čeprav tudi to ni izključeno. Sem mnenja, da so preddispozicije za zasuk želodca genetsko pogojene in v veliki meri odvisne od načina prehranjevanja z briketirano hrano ter samim načinom življenja psa. In ne nazadnje je tu kolčna displazija. Zaradi hitre rasti kosti, hitrega pridobivanja teže in premajhne paritvene kontrole, se je med to pasmo zelo razširila kolčna displazija. Poleg tega, da je v veliki meri dedna je zelo pogojena s samim načinom in kvaliteto življenja mastina. Strokovnjaki svetujejo, da je pes do enega leta, dokler ni dokončana rast kosti, čim bolj na miru, brez dolgih in obremenjujočih sprehodov. Nikakor naj ne bi hodil po stopnicah, na sprehode v hrib ali navzdol, bil podvržen dolgim in utrujajočim sprehodom. Šele po enem letu, ko se zaključi rast bi lahko pričeli s postopnimi obremenitvami. Mastini so nagnjeni tudi k preveliki teži oz. debelosti. Zato je nujen zdrav način prehranjevanja. Kajti predebelega mastina bomo zelo težko shujšali. In verjemite mi, lačen mastino vam bo z velikim veseljem pokazal kako velik duh tigra se skriva v njem. Nagnjeni so tudi k ušesnim vnetjem. Na mojo veliko žalost imajo mastini še eno težavo – kratko življenjsko dobo. Kljub temu, da nekateri omenjajo, da je njihova življenjska doba med 10 – 12 let, jo zaradi zgoraj omenjenih zdravstvenih težav, dočakajo le redki. V veliki večini jim odpove srce ali podležejo različnim rakavim obolenjem. Pravijo, da je skoraj vsakemu mastinu po sedmem letu čas od boga podarjen.

Obvezni pregledi za vzrejo: Velika škoda je, da nimajo povsod po svetu vzrejne komisije enotnega kriterija za podeljevanje vzrejnega dovoljenja pri mastino pasmi. Ta bi moral predvideti obvezno slikanje kolkov, pregled oči in srca, splošno zdravstveno sliko in karakterni test psa. To pa imajo le redke države, ostale, med njimi tudi Slovenija, imajo samo obvezno slikanje kolkov.

Vzreja v Sloveniji: V Sloveniji je že kar nekaj lastnikov te starodavne pasme. Na žalost smo med seboj preslabo povezani. Med cca 25 lastniki še živečih mastinov v Sloveniji so tudi tri psarne, ki so si začrtale svojo pot v vzreji. Nataša-Šetinc Dolar iz psarne “Carso del Dolar” je v vzreji mastinov v Sloveniji najdlje. Z njeno pomočjo se ji je pred letom dni pridružila še Sonja Železinger – Skok iz psarne ” Unique & Magnificent”. Sama sem psarno “FORT BONES” registrirala z namenom, da bi pasmo predstavila in približala ljudjem, ki bi jo razumeli. Izboljšala kakovost mastinov v Sloveniji in ji vrnila tisti delček slave, ki ji pripada. Predvsem pa poizkusila obuditi neke starodavne gene, ki so trenutno potlačeni v pasmi zaradi prevelike skomercializiranosti v matični državi Italiji.

Lastnik: Mastino ni pasma za vsakogar. Lastnik pasme mastino napoletano mora biti karakterno močna in stabilna osebnost, ki ima trdno zasidrana dužbena načela in visok začrtane življenske normative. Oseba, ki ne podleže trenutnim družbenim pritiskom ali negativnim interesom posameznika, ki so izven vsakih normalnih standardov civilizirane družbe. Edino oseba z močno voljo, tolerantnim karakterjem, nežno dušo in zrelimi nazori bo sposobna v mastinu prebuditi in obvladovati njegove karakteristične sposobnosti do potankosti. Ni pomembno ali ste bogati po materialni plati, pomembno je, da nosite v sebi bogastvo duha, kot ga skozi stoletja nosi v sebi mastino. Edino tako boste sposobni razumeti mite in legende, ki vam jih bo mastino z velikim veseljem demonstriral vsakodnevno v vaši dnevni sobi, če mu boste le dali dovolj možnosti za to. Psarna “Fort Bones” se v začetku prihodnjega leta podaja tudi v vzrediteljske vode. Če in kako nam bo uspevalo, vas bomo sproti obveščali na svojih spletnih straneh in straneh tega foruma. G.K.B. – Miša