Izvor: Amerika
FCI klasifikacija: 8. Skupina, 2. Sekcija, št. Standarda 167
Splošni vtis: Spada med srednje pse, telo ima le nekoliko daljše kot višje, nežna majhna in lepo oblikovana glava z zelo dolgimi ušesi, oči so velike in toplega izraza, elegantno se giba, telo mu prekriva dolga in bogata dlaka.
Značaj: Temperamenten, igriv, vesele narave, navezan na svojo družino, nežen do otrok. Zelo je inteligenten in učljiv. Laja zelo malo.
Glava: Inteligenten, mehak in proseč pogled. Oči so okrogle in morajo biti temno rjave do črne – čim temnejše tem bolje. Ušesa morajo biti v liniji z spodnjo stranjo oči in so zelo dolga. Stop mora biti izrazit, dolžina gobca mora prestavljati polovico dolžine od konca smrčka do konca lobanje. Barva nosu mora biti v harmoniji z barvo očesnega obroča. Zobje so močni in trdni, ne premajhni, ugriz je škarjast.
Telo: Vrat je relativno dolg, linija hrbta rahlo padajoča in se konča z repom, ki mora biti v liniji hrbta. Prsa so globoka, njihova najnižja točka ne sme biti višje od komolca prednjih nog. Telo mora biti le rahlo daljše kot je visoko.
Noge: Prednje tvorijo z rameni kot 90 stopinj, sta paralelni, ravni z močnimi kostmi in mišičasti. Stopala so močna, okrogla, ne smejo biti obrnjena ne navznoter ne navzven. Zadnje noge oz. zadnji del telesa ima relativno velike in močne kolke, koti so lepo zaokroženi in mišičasti. Ko pogledamo zadnji nogi morajo biti paralelni tako v mirujočem stanju, kot v teku. Kosti so močne, z zmernimi koti.
Koža in dlaka: Dlaka je zelo dolga z bogato podlanko, na otip svilnata in ravna. Glede na barvo dlake jih delimo na tri osnovne skupine in sicer ČRNI (črni, modri in oboji v kombinaciji z ožigi), ENOBARVNI OSTALIH BARV (ASCOB – od svetlo beige do čokoladne in vse v kombinaciji z ožigi) ter VEČBARVNI (črno beli, rdeče beli, čokoladno beli in vsi prav tako lahko v kombinaciji z ožigi).
Telesna višina: samci od 36 – 39 cm, samice od 34 – 37 cm
Idealna telesna teža: velja isto za samce in samice in sicer od 11 – 13 kg
Življenska doba: 10 – 15 let

ZGODOVINA:

Beseda španjel je omenjena že v 14. stoletju. Prvotno so bili španjeli deljeni na vodne in kopenske (land) španjele, pač glede na to, kje so opravljali svoje naloge pri lovu. Nadalje so se kopenski delili glede na velikost. Koker je bil manjši tip španjela in je ostal do danes najmanjši v športni skupini.
Na začetku je imel koker veliko imen, dokler le ti niso bili uradno potrjeni. Samo ime naj bi izhajalo iz angleške besede woodcook, kar pomeni divji petelin, saj se je prvotno uporabljal predvsem za lov na divjega petelina. Angleški koker španjel je bil uradno priznan kot pasma leta 1892.
Pasma ameriški koker španjel pa je nastala v Ameriki konec 19. stoletja iz Angleških koker španjelov, kar pove že njeno ime. Prve rezstave kokrov so bile v Ameriki okrog leta 1880. Samo poimenovanje španjel v Ameriki zasledimo nekje okrog leta 1620, kar naj bi bilo povezano z priplutjem ladje Mayflower. Ta ladja naj bi takrat pripeljala dva psa in sicer mastifa in španjela. Vendar ne moremo reči, da so današnji ameriški koker španjeli potomci tega »prišleka«, ker ne obstaja dovolj podatkov. Iz prvotne delitve na kopenske in vodne španjele, se je razvilo kar nekaj vrst španjelov, kot jih poznamo danes (špringer španjel, angleški koker španjel, …), razlikovali pa so se predvsem po velikosti. Termin »koker« naj bi se povezoval z manjšim tipom španjelov. Registracijo pasme koker najdemo leta 1879. Prvi znani koker, ki se omenja pri priznavanju pasme se je imenoval OBO – iz psarne Mr. James Farrow-a. Prvi registrirani koker se je imenoval Capitain, prvi registrirani koker črne barve z ožigi pa je bil Jockey. Kot pasma pa je bil angleški koker španjel priznan l. 1892, ameriški koker španjel pa šele leta 1925, kmalu po nastanku Cocker Spaniel Field Trial Club. American Spanial Club je bil ustanovljen leta 1881.
Uradna ločitev pasme angleški in ameriški koker španjel je bila 1935. The American Kennel Club je priznal ločitev pasme Septembra 1946, registracija pasme pa je bila Januarja 1947.
Ameriški koker španjel je manjši kot njegov sorodnik Angleški koker španjel. Razlikujeta se v velikosti, tipu, barvnih kombinacijah, skladnosti telesa, namena vzreje. Genetski material ameriškega koker španjela vsebuje gene različnih manjši španjelov.
Od časa nastanka ameriškega koker španjela se je njegova popularnost dvignila čez vse meje in okrog leta 1960 je prestopil tudi meje Amerike in dosegel svojo »prvotno domovino« Anglijo. Leta 1968 ga je priznal tudi Angleški kinološki klub.
Glede na priljubljenost te pasme v tujini, je v Sloveniji ameriških koker španjelov zelo malo.

ZNAČAJ:
Lahko bi rekli, da je ameriški koker španjel definicija za ljubečega, »veselega«, lojalnega, igrivega, zaupljivega, prilagodljivega družabnika. Je dobesedno zaljubljen v svojo družino in dom, ter krasen družabnik tako odraslim kot otrokom. Ti psi so resnično hišni ljubljenčki v pravem pomeni besede in se za druge namene ne morejo in ne smejo kupiti. Predvsem so naši spremljevalci v vseh dnevnih aktivnostih in želijo biti udeleženi pri vseh dejavnostih družine, kateri pripadajo. Včasih se že skoraj preveč »počlovečijo«.
Ameriški koker španjel je družaben pes, zelo navezan na svojo družino. Neprestano je v gibanju, zelo aktiven, temperamentnega in zelo veselega karakterja. Do otrok in ljudi nasploh zelo nežen, nikoli agresiven, do tujcev včasih malo nezaupljiv, vendar ne dlje kot nekaj trenutkov, nato jih vzame za svoje. To je idealen pes za tiste, ki kupijo otroku psa, ker si ga pač želi in ga želijo naučiti odgovornosti do nekega živega bitja, saj je izredno nežen in ljubeč do otrok. Prav nikoli ni nerazpoložen za igro z njimi. Slaba lastnost je ta, da je nasploh preveč zaupljiv do ljudi in gre z vsakim, ki ga le malo ogovori ali ima v roki hrano. Seveda je tako, če pes nima slabih izkušenj z ljudmi. Je tudi nekoliko zamerljiv. Če ga kregamo, ker je nekaj napačnega storil, bo nekaj minut »kuhal mulo« in ne bo takoj prišel na naš klic, temveč bo gledal stran in se delal, da nas ne sliši. A ker ima ljudi zelo rad, tudi to kmalu pozabi in že kmalu veselo priteče k nam.
Do drugih psov je zelo prijazen, vsakemu se podredi – ponavadi se kar uleže prednje, nikogar ne izziva niti ne laja na druge pse. Zato se pri nas še ni zgodilo, da bi kakšen pes pokazal agresijo nanj ali drugačno nestrpno vedenje. Vsak ga lepo sprejme, povoha se z njimi in veselo maha z repom. Ko smo lansko leto pripeljali domov našega drugega psa – samca Cane corsa Kinga, je bil prve dni sicer nekoliko ljubosumen, če smo ga božali oz. se ukvarjali z njim, že po dveh dneh pa sta skupaj zaspala, tik drug ob drugem. Sedaj, ko je »prišlek« že trikrat večji od njega, ga ima še vedno rad, se z njim igra in ga zna tudi umiriti, če je treba. Ostal je prvi pes v družini in se temu primerno ne glede na svojo velikost tudi obnaša. King pa se stisne k njemu, kadar le lahko, čeprav mu sedaj Vali služi bolj za vzglavnik.
Kar se tiče čuječnosti, pa moramo priznati, da je – vsaj naš »povsem nečuječ« in glede na ostale predstavnike pasme, ki jih poznamo naš ni velika izjema. Ko – vsaj naš ameriški koker španjel – zaspi, pa naj bo to čez dan ali ponoči, ga tudi močnejši šumi in zvočni dražljaji ne prebudijo. Ne laja niti, če kdo pozvoni pri vratih, kaj šele, da bi lajal na prišleke. Ta pes niti slučajno ni in ne more biti čuvaj. Tega od njega ne smemo zahtevati. Je pa sedaj, ko imamo še pravega čuvaja pri hiši postal malo bolj »pogumen« in včasih celo malo zalaja – seveda v varni bližini svojega velikega prijatelja.

INTELIGENCA IN ZMOŽNOST UČENJA:
Psi te pasme so izjemno učljivi in so na lestvici zmožnosti učenja pri vrhu pasem. Vendar se ga za delo malo težje motivira, kajti neprestano opazuje okolico, ne uide mu prav nič, prav zato ga zmoti vsaka najmanjša motnja iz okolja. Pri večkratnem ponavljanju vaje se izredno hitro naveliča.
Ne prenesejo trde vzgoje in fizične prisile. Pri vzgoji je pomembna predvsem doslednost in mirni živci, saj ima ta pes izjemno visoko sposobnost pomnjenja. Primeren je tudi za neizkušenega lastnika, ki še nikoli ni imel psa.
Glede šolanja je zanje primerna pasja mala šola in tečaj osnovnega šolanja. Ne glede na to, da je zelo učljiv, pa kakšne ostale vrste šolanja ne pridejo ravno v poštev (so pa seveda tudi izjeme).
Ker so to zelo živahni in okretni psi, ki se jih je včasih uporabljajo za lov na divjega petelina, in spadajo tudi med ptičarje, bi se jih seveda lahko uporabljalo tudi za lov. Vendar so to prvobitno nalogo oz. značilnost že skoraj v celoti izgubili – njihov lovski nagon se jim sproži le, če zagledajo kakšno ptico. Njihova sedanja oblika in gostota dlake, ter nekupiran rep, pa so povsem neprimerne lastnosti za lov.
Pradvsem bi bili primerni za agility, vendar se jih ne uporablja veliko, saj jih dlaka pri tem nekoliko ovira. So pa izjemno temperamentni in hitro tečejo, ter so zelo gibčni..

PRIMEREN LASTNIK IN ŽIVLJENSKE RAZMERE:
Ameriški koker španjel je primeren za ljudi z veliko ljubezni do psov, za ljudi, ki si vzamejo čas, da ga ljubkujejo in se z njim ukvarjajo, ker je to zelo temperamenten pes. Ni pomembno ali so začetniki v kinologiji ali izkušeni kinologi. Primeren je predvsem za tiste, ki si bodo vzeli čas zanj, (čeprav lahko zelo dolgo zdrži sam), saj potrebuje nenehno bližino ljudi. Ne prenesejo agresivne vzgoje in agresivnih ljudi, z njimi moramo biti nežni in ne smemo pričakovati, da ga bomo spremenili v psa čuvaja. To je predvsem družni pes, pes za ljubkovanje. Ne potrebuje neke posebne bivalne pogoje. Niti ni potrebno, da imate hišo z vrtom, čeprav uživa v igri na trati. Dovolj je, da ima košarico za spanje (v večini primerov pa ti psi spijo na postelji pri gospodarju) in da je v bližini svojih lastnikov.
V primeru, da imamo doma hišo z vrtom, ameriški koker španjel niti ne potrebuje daljših sprehodov, saj si z igro in tekanjem sprosti odvečno energijo. Tudi v primeru, da nima na razpolago vrta ne potrebuje prav veliko gibanja. Dovolj so mu že nekajminutni sprehodi za opravljanje nujnih fizioloških potreb.

PREHRANA:
Pri prehrani moramo biti posebno pozorni, saj so to psi, ki nimajo mere, kar se tiče količine hrane. Pojedli bi vse, kar vidijo, jedli bi verjetno do onemoglosti, če bi le imeli priliko. Najtežje jih je odvaditi tega, da prosijo za hrano, kadar sami jemo. Zato je potrebno biti dosleden in mu omejevati priboljške. Prav tako je pomembno, da se mu ne daje preveč kalorične hrane. Količine hrane potrebne za njegov obstoj niso velike – na primer briketirane hrane poje na dan okrog 160 g (samec) oz. nekoliko manj samička. Kvalitetna hrana pa je pogoj, da ima pes lepo in kvalitetno dlako, ter da se izognemo morebitnim težavam s kožo. Zelo primerno je, da ima en dan v tednu post (mi se tega zaenkrat še ne poslužujemo).

HIBE IN MOREBITNE BOLEZNI:
Najhujša značajska napaka, ki jo lahko zasledimo pri ameriških koker španjelih je agresivnost oz. pretirana nezaupljivost do ljudi ali drugih psov. Te značajske lastnosti ameriški koker španjel ne sme imeti! Obstajajo določene linije teh psov, ki so kar neprijazni do ljudi in ostalih psov (vendar je to opaziti na srečo le pri nekaterih psih – vzreje iz tujih držav). Psi domače – slovenske vzreje oz. psi, ki so trenutno v Sloveniji na srečo te hibe nimajo. Velik problem je lahko tudi pri zobeh – krivi zobje. V tujini mnogim psom vstavijo v času razvoja zobni aparat, da se jim zobje poravnajo. Tega seveda ne moremo vedeti, ko vidimo potencialnega plemenjaka in če parimo s takšnim psom, bomo lahko imeli mladiče z nepravilnim zobovjem.
Pri ameriških koker španjelih kot tudi pri drugih psih, se dandanes pojavljajo dedne bolezni oči, kot eden glavnih zdravstvenih problemov. Te so na primer progresivna retinalna atrofija, očesne mrene, glavkom, retinalna displazija,… Pogosta so tudi vnetja ušes (ki pa niso dedna), ki hitro lahko prerastejo v kronična. Pri teh psih je prisotna tudi huda požrešnost, zato se lahko ob neprimerni oz. prekomerni hrani hitro zredijo, kar pa lahko vodi do resnejših zdravstvenih problemov.
Dočakajo starost od 10 do 15 let.

NEGA:
To so psi, ki zahtevajo relativno veliko nege z ozirom na druge, kratkodlake pse. Zato se morajo tega morebitni kupci te pasme psov še posebno zavedati. Potrebno si je vzeti kar nekaj časa, da psa ohranjamo v solidni kondiciji, vsaj kar se tiče njegove dlake.
Ameriški koker španjeli imajo bogat kožuh, z zelo dolgo dlako, ki jo je potrebno trimati in striči. Za ohranitev lepe in kvalitetne dlake, je potrebno kopanje vsaj vsakih 2-3 tedne. Dlako razčesavamo le ob sušenju, ko je še mokra, saj se v nasprotnem primeru lomi. Zato ni priporočljivo, da se dlaka razčesava kadar je suha in prašna oz. umazana. Da pa ohranimo lepo obliko dlake našega psa, ga je potrebno striči vsaj na dva meseca, sicer izgubi svojo pravilno obliko. Po hrbtu se jih trima. Po glavi, delu ušes in po vratu pa se ga striže z aparatom oz. pobrije.
Ti psi potrebujejo za nego kar nekaj preparatov in pripomočkov. Osnovni je seveda šampon za umivanje dlake, priporočljiv je tudi balzam, ki ga nanesemo na mokro dlako, da se le-ta lažje razčeše. Priporočljivo pa je tudi, da poleti dlako vsake toliko naoljimo s posebnim oljem v spreju, da se preveč ne izsuši. To so le najosnovnejši preparati, ki jih poleg pripomočkov za striženje in česanje skoraj nujno potrebujemo za njegovo nego.

Sklepna misel:
Zaradi odločitve za to pasmo, nam v treh letih od kar je pri nas Vali ni bilo nikoli žal. Vsak, ki se bo odločil za to pasmo, bo imel ljubečega pasjega prijatelja, ki ga bo imel brezpogojno rad v vseh okoliščinah in pogojih. Seveda to velja za večino predstavnikov te pasme, vendar je tako kot pri ljudeh tudi pri živalih, da obstajajo izjeme. Naš na srečo ni.

Tekst in foto: Januša Mravlje – Vali