Psi reagirajo z agresijo iz mnogo različnih vzrokov – varovanje ozemlja, članov krdela, plena, samih sebe, znake agresije uporabljajo tudi v socialnih interakcijah. Najpogostejši vzrok za agresivno vedenje pri sodobnih psih pa je prav gotovo strah. Agresija je sicer le ena (vendar najbolj zaskrbljujoča) od štirih možnih reakcij na strah. Ostale tri so umik oz. beg, negibnost in nervozno vedenje (vohanje tal, praskanje, intenzivno pitje vode, živčna igra z igračo, ipd.)

Agresija je izraz, ki zajema mnogo različnih vedenj – renčanje, šavsanje, udarec z gobcem, kazanje zob, ipd. Prepoznavanje opozorilnih vedenj je ključnega pomena, da preprečimo najhujše – ugriz. Ravno tako, kot je pomembno prepoznati vedenje pa je ključnega pomena identificirati vzrok le-temu. To je namreč edini način, da vedenje učinkovito odpravimo.

Strah in z njim povezana vedenja, so najpogostejši razlog, da pasji lastniki poiščejo strokovno pomoč.
Najpogostejše vprašanje pa je “Zakaj?” oz. “Kaj sem naredil narobe?”

Osnovni razlogi za pojav strahu so trije – genetika, pomanjkanje socializacije in travmatična izkušnja.

Slabe vzrejne prakse so žal precej pogoste. V zadnjih letih, priljubljenost psov kot družinskih članov raste, z njo pa raste tudi ponudba. Mnogi vzreditelji oz. psarne ne dajejo poudarka kvaliteti, temveč kvantiteti.
S parjenjem plašnih ali nestabilnih staršev, se te lastnosti prenašajo ali celo potencirajo pri mladičih. Socializacija mladičkov se začne v leglu, največ pozornosti ji moramo posvetiti v prvem letu, vendar je pomembna tudi v kasnejšem življenju. Za učinkovito socializacijo ni dovolj, da mladička izpostavljamo novim situacijam in dražljajem, pomembno je, da so izkušnje postopne in pozitivne. Le-tako bomo vzgojili samozavestnega in radovednega psa. Neprijetne izkušnje so dejavnik na katerega imamo najmanj vpliva, saj so v veliki meri odvisne od okolja. V primeru, da se pes znajde v travmatičnih okoliščinah, je pomembno, da reagiramo čim bolj mirno, saj s svojo paniko dodatno potrjujemo njegov strah, in ga poizkusimo čim prej odstraniti v bolj mirno okolje.

Pojav strahu ni omejen s pasmo ali velikostjo psa – od shi tzuja do pit bull ali nemškega ovčarja. Vzroki za strah so mnogoteri – posamezna oseba, skupina ljudi (moški, otroci, ipd.), drugi psi, situacije, lokacije, strah pred novim, ipd. Kot sem že zapisala, so lahko tudi reakcije različne. Ne glede na dejavnike, je pomembno, da smo s psom potrpežljivi in ne reagiramo s silo ali agresijo. Pes, ki ga je strah, je v stanju stresa in naša jeza bo izkušnjo samo še poslabšala.

Odpravljanja strahu se lotimo v štirih korakih.

1. Povečanje fizične in mentalne zaposlitve psa. Zaposlen pes je srečen pes – dobesedno, saj aktivnost povečuje sproščanje endorfinov v možganih.

2. Postavljanje strukture in meja v domačem okolju ter pozitivnega odnosa s psom. Določena stopnja rutine je za psa koristna, saj zmanjša nivo nepredvidljivih (potencialno stresnih) dogodkov v njegovem življenju. Pomembno je le, da se procesa lotimo pozitivno, s ciljem, da psu uspeva, saj s tem gradimo njegovo samozavest.

3. Trening poslušnosti, trikov, premagovanja ovir, ipd. Sodelovanje psa z vodnikom krepi njuno vez, razvija pozornost (tudi v motečih okoljih) in gradi samozavest. Daje nam tudi izbor pozitivnih vedenj, s katerimi lahko v stresnih situacijah nadomestimo negativna vedenja.

4. Proti-pogojevanje in desenzitizacija. Postopno povezovanje stresorja (t.j. vzroka strahu) z pozitivno izkušnjo, npr. hrano.

Za konec ponovno poudarjam, da uporaba korekcij (zateznih ali bodečih ovratnic, električnih ovratnic, ipd.), fizičnih sankcij ali agresivnega vedenja nikakor ni primeren način reševanja problema, saj bodo le povečale strah in negotovost. Psu moramo pomagati, da se počuti varno in samozavestno. Saj veste, strah je votel, okrog ga pa nič ni. Pomagajmo to doumeti tudi našemu štirinožcu.

Brina Pungerčič – Pasja šola Šavs