Displazija kolkov je zelo pogosta bolezen, predvsem pri hitro rastočih psih velikih pasem. Bolezen je dedno pogojena anomalija kolčnega sklepa. Gre za pojav, ko se kolčna ponvica (acetabulum) in stegnenična glavica (caput femoris) ne prilegata po velikosti in obliki ali pa zaradi ohlapnih vezi glavica stegnenice uhaja iz sklepa. Temu sledijo dodatni degenerativni procesi v kolčnem sklepu (odpadanje hrustanca, kostni izrastki, neravne površine sklepa). Displazija kolkov je dedna, v kolikšni meri je dedno pogojena pa je lahko različno od primera do primera in lahko variira od 25% – 85%. Displazija, ki je popolnoma genetsko pogojena ima faktor 1, displazija, ki ni genetsko pogojena in je nastala zaradi česa drugega (npr. zlom noge) pa ima faktor 0. V fazi rasti na skelet vplivajo številni zunanji dejavniki, ki lahko negativno vplivajo na razvoj displazije.

Nepravilna prehrana v obdobju rasti:
Mladiča moramo hraniti izključno z visoko kvalitetno mesno hrano, vendar moramo biti pozorni, da mladiča ne hranimo ne preveč, ne premalo. Posebno pozorni moramo biti, da se ne zredi, saj prevelika telesna teža obremenjuje kolke. Zdrav pes ima otipljiva rebra – njegovo telo je mišičasto in lepo oblikovano.

Pretirana telesna obremenitev:
Mladega psa ne smemo preobremenjevati s telesno aktivnostjo. Hoja po stopnicah, prekomerno skakanje, tek s starejšimi in bolj aktivnimi psi, tek ob kolesu ipd. sploh ni priporočljivo. Za predebele odraščujoče pse je to sploh nevarno, ker je pritisk na kolke zaradi prekomerne teže toliko večji.

Spalne površine:
Sicer ni dokazano, pa vendar ni priporočljivo, da mladi psički, ki še pijejo materino mleko, ležijo na časopisnem papirju ali kakšni drugi spolzki površini. To ne pomeni, da časopisni papir povzroča displazijo, le slabo situacijo še poslabša. Za mladiče so priporočljive odeje in brisače, oziroma takšno blago, katerega se z lahkoto oprimejo in jim na njem ne drsi.

Znaki kolčne displazije
Mladič ima med tekom zadnje noge tesno skupaj in teče podobno kot zajec. Po telesnih aktivnostih se pes težje dvigne na zadnje noge, usede in hodi po pobočju ali stopnicah. Ko pes stoji, zadnje noge niso čisto vzporedne, temveč so pri gležnjih bolj skupaj. V medeničnem predelu je pes bolj koščen, zaradi premalo razvitih mišic. Še en očiten znak je, da pes ne more zadnjih nog iztegniti popolnoma nazaj. Mladi psi namreč radi spijo tako, da imajo zadnje noge iztegnjene nazaj, kot žaba. Pri težjih primerih displazije se pes med hojo ali tekom nagiba naprej, da bi težo prenesel na prednje noge. Izgleda kot da bi pes hodil po prstih ali pa zelo lahkotno na zadnje noge. Mlad pes z displazijo tudi zelo nerad skače ali se postavlja na zadnje noge.

Znaki se ponavadi pojavijo med 5. in 8. mesecem starosti, vendar nekateri psi ne kažejo nobenih znakov displazije dokler popolnoma ne odrastejo ali pa so že v zrelih letih.

Starejši pes bo rajši sedel kot stal, težje vstajal, tekel z zadnjimi nogami bolj skupaj in težje premagoval daljše nedeljske sprehode. Pomembno je, da vemo, da ima lahko tudi na prvi pogled zdrav pes displazijo. Če 4-letni pes ne kaže nobenih znakov displazije, to še ne pomeni, da je nima.

Kako se bolezen razvija?
V zgodnji fazi se kolčna displazija kaže z majhno oteklino, brez toplih in bolečih tkiv med gibanjem, ki bi izzvali šepanje. V resnejših stopnjah bolezni napreduje splošna šibkost zadnjih udov, kar vodi v paralizo mišic in izgubo senzorične percepcije zadnjih nog.
Zadnji stadij se kaže v degenerativnih spremembah spodnjih spinalnih živcev, ki oživčujejo mišice sfinktra , črevesja in sečnega mehurja, s posledično izgubo kontrole nad peristaltiko in uriniranjem. To povzroči nizko kvaliteto življenja živali in takrat se lastniki največkrat odločijo za evtanazijo.

Klinična slika
V obdobju do 6 mesecev po rojstvu so degenerativni procesi večinoma omejeni le na sklepni hrustanec, ki pa nima receptorjev za bolečino in živali ne čutijo bolečine. Klinični znaki se začnejo pojavljati po 6 mesecu rojstva, ko degenerativni procesi v kolčnem sklepu prizadanejo periost in sklepno kapsulo. Znaki varirajo od zmanjšane tolerance za gibanje do izrazitega šepanja. Displastinčne živali se težko gibajo, predvsem pri obremenitvah na zadnje noge (hoja po strmem terenu, stopnicah, vzpenjanje na zadnje noge, skoki). Še posebej je klinična slika izrazita zjutraj, ko živali še niso ogrete. Kljub vsemu pa po klinični sliki ni mogoče zanesljivo sklepati, da gre za kolčno displazijo, temveč je zato potreben kompleten ortopedski in rentgenološki pregled.

Diagnoza
Zanesljivo diagnozo se lahko potrdi samo z rentgenskim pregledom. Pri tem se moramo držati pravil, ki jih je sprejela mednarodna kinološka zveza. Pse slikamo v hrbtni legi (ventrodorzalna projekcija) z nogami iztegnjenimi nazaj. Za idealno pozicijo pri slikanju je potrebna sedacija psa, s katero dosežemo mišično relaksacijo in dosežemo realno skladnost kolčnega sklepa. Pred 4 tednom starosti je delni izpah že lahko prisoten, vendar je radiološko nedokazljiv. Po 4 tednu starosti pa delni izpah in retardiran razvoj kraniodorzalnega roba acetabuluma že lahko radiološko dokazujemo. Pri starosti 6 mesecev je je pravilnost radiološko diagnosticirane kolčne displazije pri psih 25%, pri 12 mesecih 75% in pri 24 mesecih 95%.

Slika psa z ocenjeno displazijo stopnje A.
Slika je last José de Vries-Buitenweg, Chiaro E Tondo

Slika psa z ocenjeno displazijo stopnje C.
Slika je last José de Vries-Buitenweg, Chiaro E Tondo

Ocenjevanje kolčne displazije:
A1 + A2 brez vidnih sprememb
B1 + B2 sumljivo na kolčno displazijo, prehodno stanje
C1 + C2 lahka stopnja kolčne displazije
D1 + D2 srednja stopnja kolčne displazije
E1 + E2 huda stopnja kolčne displazije

Opomba: Končna ocena se vedno ravna po slabšem kolku.

Zdravljenje
Zdravljenje je odvisno od stopnje displazije in starosti psa. V lažjih primerih se poslužujemo konzervativnega zdravljenja z analgetiki, kortikosteroidi in počitkom, kar omogoča nekaterim pacientom znosno življenje celo več let. Večinoma pa je za uspešno zdravljenje težjih primerov potrebno kirurško zdravljenje.

Pektinektomija (odstranitev mišice m.pectineus – s tem sprostimo kolčni sklep in zmanjšamo bolečino)

Osteotomija glavice stegnenice ( odstranitev glavice stegnenice – s tem dosežemo, da ni kostne povezave med medenico in stegnenico, živali tako nimajo bolečin, po utrditvi mišične mase na področju sklepa pa psom omogoča dokaj normalno gibanje).

Trojna osteotomija medenice (rotacija acebularnega dela medenice – poveča se objem stegnenične glavice, izboljša artikulacijo in ustavi sklepno degeneracijo).

Umetni kolki ( popolna zamenjava z umetnimi kolki – Poseg je zelo drag in redko potreben)

Preventiva
– Displazija je dedna, zato smo pri izbiri mladiča pozorni in zahtevamo od vzreditelja oceno kolčne displazije mame in očeta mladiča.
– Kupimo mladiča z rodovnikom: psi z ugotovljeno displazijo ne dobijo vzrejnega dovoljenja
– Psa hranimo z visoko kvalitetno hrano in pazimo na telesno težo psa (pomembno je ustrezno razmerje kalcija in fosforja v hrani. Primankljaj kalcija povzroči da se ta veže iz kosti, presežek pa poveča tvorbo kostne substance
– Ne pretiravamo s telesnimi aktivnostmi v obdobju rasti psa.

Viri :
– http://www.mojpes.com/forumbb/viewtopic.php?t=6920
– http://pugs.ultraevil.com/clanki/zdravje/index.php?page=displ
– http://www.skvpm-klub.si/pasme/zanimivo/velikisvicar1.html#5
– http://www.creativ.si/genealog/aikaKolDisplazija_KajJe.htm
– http://pesjanari.mojforum.si/pesjanari-post-232.html
– http://www.mojveterinar.com/arhiv/psi/displazija/Displazija1.htm

Avtor: Alenka (Bugz)