Od Temišvarja do Bukarešte

Nekaj dni pred odhodom še nisva bila točno prepričana kam nas bo pot odnesla tokrat. Pa pade ideja “Ej,kaj pa misliš na Romunijo?”, “Ja sliši se dobro”, na hitro malo pogooglam in po pravici povedano ne najdem veliko zapisov, ki bi mi bili v pomoč pri načrtovanju poti. Tako označim na google maps nekaj najbolj atraktivnih znamenitosti, spakiramo in … via Romunija.

Blatno jezero?
1. dan
Naš prvi postanek je v Temišvarju (Timisoara), parkiramo na parkirišču ob bazenskem kompleksu, ki je v neposredni bližini parka in reke in se peš odpravimo v sam center. Do centra je dobrih 5 minut hoje. Ravno na dan našega obiska v centru poteka prireditev za praznik vina, s koncertom in številnimi stojnicami. Krasno! za ogled mesta si večje gužve na mestnih ulicah res ne bi mogli želeti.
Hitro opaziva, da imajo Romuni očiten rešpekt do našega črnega 40-kilskega oslička in se pred njo vestno umikajo levo in desno, zato imamo tudi v gužvi prosto pot 🙂

Po sprehodu na hitro pripravimo obrok in se odpravimo naprej. Naše prenočišče poiščemo na Park4Night, nekaj kilometrov ven iz mesta. Ko prispemo na lokacijo je zunaj že trda tema, pozdravi nas le jasno nočno nebo in plejada zvezdic.

2.dan
Zbudimo se v prekrasno jutro na popolnoma osamljeni lokaciji, na pašnikih kjer smo parkirani ni pastirja in ovc, v bližini pa ni opaziti tudi nobenega samosprehajalca, tako se naši kosmatinci lahko prosto sprehodijo in dobro pretegnejo tace med raziskovanjem okolice. Seveda noben sprehod ni popoln brez mrhovine in ovčjih bobkov.

Naša naslednja lokacija, mesto Sibiu in ogled muzeja na prostem Astra.
Parkiramo nasproti vhoda v muzej, kjer v prekrasnem gozdu sprehodimo pasjo druščino. Gozd je bil v času našega obiska res v krasnih jesenskih barvah – vzdušje malo pokvarijo le opozorilne table, da je to območje medveda.

Po sprehodu se kužki odpravijo k počitku mi pa na ogled muzeja.
Vstopnina v muzej znaša , vstop psom žal ni dovoljen. Glede na to, da je vse na prostem in gre večinoma za prikaz arhitekture Romunije, verjamem da psi ob ogledu ne bi bili moteči, a tako kot Slovenija najbrž tudi Romunija potrebuje še kakšnih 10+ let, da bo bolj prijazna do štirinožnih obiskovalcev.

Območje muzeja je res ogromno, kar nas je precej presenetilo. Na ogled so številni mlini, orodje, stroji in njihove tipične hiše. Če si želiš zadevo vsaj približno ogledati, si rezervirajte vsaj 3 ure.

Po zaključku v Astri pogledava na mapo in izbereva naslednjo točko, pravljična hiška Castelul de Lut Valea Zanelor. Pot nas vodi po ozkih vijugastih cestah, kjer smo veseli samo, da ni nobenega prometa nasproti. Vzdušje pravljičnosti pa stopnjuje še dim in ogenj, valeč se z njiv, ki so jih kmetje pravkar požgali.

Hiški res do popolnega pravljičnega vzdušja manjka le še nekaj palčkov 😀 Zgradil jo je par iz Bukarešte, ki se je želel odmakniti iz mestnega vrveža in je prišel na idejo o gradnji hiške/hotela nekje na samem, sezidani iz popolnoma naravnih materialov. Hiška je na pogled res pravljična, notranjost še ni urejena in tudi del okolice so v času našega obiska še urejali. Za ogled in fotkanje se plača simbolična vstopnina. Celotna hiša je zgrajena iz slame, blata in lesa.

S camperjem lahko na parkirišču pred hiško tudi prespite 😉 Mi smo sicer pot nadaljevali, in tokrat prespali na poti proti mestu Medias, saj je naša naslednja postojanka Alma Vii.

3. dan
Alma Vii, starodavna vasica z graščino na gričku, ki naj bi bila prvič omenjena že okoli leta 1200. Kričeče fasade vasice močno izstopajo iz okolja. Že na parkiršču nas počaka en samosprehajalec, ki si želi čohanja in naše pozornosti – Fanta ni bila vesela obiska.

Pot nadaljujemo v smeri proti Segešvarju po lokalni cestah, kjer srečamo številne vprege in spoznamo pravo revno podeželje Romunije. V mestu Bierten se popolnoma nenačrtovano ustavimo, parkiramo ob mestnem trgu, in se sprehodimo do ogromne trdnjavske cerkve Bierten, ki je del UNESCOve kulturne dediščine. Bierten so ustanovili transilvanski Sasi, ki še vedno vsako leto prihajajo nazaj na praznovanje svoje kulturne dediščine.

Osnova cerkve vsebuje zakonski zapor, kamor so za 14 dni zaprli pare, ki so se želeli razvezati in so tako preverili, ali želijo zvezo resnično končati. V tem času so si delili eno posteljo, eno skodelico in eno žlico. V treh stoletjih se je po zakonskem zaporu razvezal le en par. Podatka o tem, koliko parov se je v zakonskem zaporu pobilo, nismo našli 😛
Na stojnici nakupimo spominke in že hitimo naprej.

Segešvar (Sighisoara) je naša naslednja destinacija. Mesto, ki so ga v 12. stoletju zgradili saški kolonisti. Odločimo se za parkiranje na nasprotni strani reke Tarnava Mare ob Lidlu in se peš odpravimo v sam center.

Dobro ohranjen stari del mesta, s pisanimi hišami in rojstno hišo Vlada III. Drakule je priljubljena turistična točka. Stari del mesta spada po UNESCO-vo zaščito. Samo mesto obdaja 9 stolpov (kovinarski, mesarski, krojaški, čevljarski, krznarski, kovaški, vrvarski, strojarski in stolpna ura). Zaradi slabega in hladnega vremena, tokrat turistov ni veliko, tako se lahko v miru sprehodimo po ulicah in si ogledamo znamenite barvne hiške.

4.dan
Prespali smo v camperstopu Alpina Ranch, kjer dopolnimo naše zaloge vode in se bolj “na komot” stuširamo. Po 5ih dneh na poti, pošten tuš res paše! Ugotovimo, da imamo do gradu Bran le dobrih 10km hoje, če bi bil vstop na grad psom dovoljen in ne bi imeli s seboj mladička, bi se najverjetneje odločili za pohod do samega gradu in nazaj. Tako nam ne preostane drugega, kot da se do gradu zapeljemo. Grad Bran je res lep, a hkrati najbolj turistično oblegan. Že sam prihod v Bran nakazuje na to, da gre za zelo turistično vasico/mesto, ki dejansko živi od turizma. Tudi vstopnina na grad je tukaj res že turistična in nič kaj romunska. Psi so dovoljeni na grajskem vrtu, a jim vstop v sam grad ni dovoljen. S seboj vzamemo le našega mladiča, ki navdušeno raziskuje grajski vrt in pozdravlja turiste.
Če si želiš na gradu ogledati sobo z mučilnimi napravami, je potrebno plačati še dodatno vstopnino za sobo. Mi se odločimo, da nas mučilne naprave ne zanimajo dovolj (gorenjci pač 😛 ) in si ogledamo le grajske sobane in prebiramo zapisano o slavnem Vladu Drakula.

Od Brana se usmerimo proti gradcu Peleš, ki je po naše Coca Cola town. Očitno je Coca cola zakupila celo mesto za svoj oglasni prostor. Njeni napisi so na avtobusnih postajališčih, coca cole zastave visijo na uličnih svetilkah in vseh lokalih ob cesti. Ob samem dvorcu naletimo na gužvo. Že dobiti parking za našega Ferdota je bila misija nemogoče, odločimo se da odpeljemo dalje v smeri proti Bukarešti.

5. dan
Bukarešta. Na začetku je res nisva imela v planu, a ker je vreme slabo in tudi napoved za naslednje dni ni preveč obetavna, nas to odvrne od končnega cilja, Črnega morja in Delte Donave, tako ostanemo pri raziskovanju mest.
Parkiramo na varovanem parkirišču v samem središču mesta, do katerega se je naš Ferdo le stežka stisnil skozi vse “lepo” parkirane avtomobile in ozke ulice.
Na parkirišču lahko ostanete tudi čez noč in spoznavate nočno življenje romunskega glavnega mesta. Mi smo bolj pristaši narave, tako je to za nas le kratek postanek.
Sprehodimo se v sam stari del mesta in na Happy Cow pokukamo, če imajo kaj za pod zob tudi za vegane. Super, le 10 minut hoje nas loči do našega kosila. Naročimo veggieburgerje za s seboj, in prijazno povemo, da potrebujemo take-away, ker imamo na ulici tudi pse. Tetka želi biti ustrežljiva, zunaj je cca. 5 stopinj in rahlo rosi, zato nas prijazno povabi, da počakamo v njeni okrepčevalnici, kar skupaj s kužki. A ko vidi, da imamo s seboj kar 3, ki niso ravno majhni, se prijazno opraviči in prosi če raje počakamo zunaj. Ha, se mi je zdelo da je bilo preveč dobro, da bi bilo res.

Kljub temu, da smo bili prepričani, da nas od kosila loči le 10 minut, si gospa vzame čas, očitno smo v tem dnevu njeni edini gostje in za pripravo 4ih burgerjev, pomfrija in solate porabi skoraj pol ure. Čakanja na ulici so v tem trenutku siti tako psi, kot mi, ki nam pošteno kruli po želodcih.
No ja, čakanje se je izplačalo, obrok je bil res okusen in cca. 30% cenejši kot v centru Ljubljane, vsi štirje se najemo, psi od samega čakanja in ovohavanja Bukareških ulic popadajo po svojih ležiščih in mi lahko v miru nadaljujemo pot.
Kam pa sedaj ?

6.dan
Od Bukarešte se usmerimo nazaj proti zahodu. Naša prva postaja je barvasti gozd Padurea Colorata. Gozd, ki so ga oblasti želele posekati, a ga je lokalni umetnik zaščitil tako, da je debla pobarval z različnimi barvami in iz tega naredil turistično atrakcijo. V gozdu opravimo sprehod in kosmatinci pretegnejo tačke s tekom med drevesi. Med barvastimi debli prebiva tudi štirinožni kosmatinec, ki ga nahranimo, prečohamo in mu zaželimo milo zimo. V bližini ni nobene civilizacije zato upamo, da ima nekje dobro zatočišče in ga tudi v hladnih mesecih obišče kak turist.

Obrnemo nazaj proti Ramnicu Valcea in se ob reki Olt skozi neskončni kanjon, posut z deli na cesti, vrnemo nazaj v Sibiu, ki je bil naš cilj že 2. dan. Tokrat se odločimo še za ogled samega centra mesta. Ta je precej podoben samemu Temišvarju s prekrasnim velikim trgom, ki je prav tako lepo urejen in čist.

Spet v popolni temi iščemo lokacijo, ki nam jo je ponudil Park4Night in zaradi dežja v peteklih dneh, skoraj obstanemo v blatu, sredi ničesar.

7. dan
Zbudimo se pod prekrasno steno Rapa Rosie nad mestom Sebeš. Rapa Rosie je prekrasna rdeča skalnata stena, samo območje pa je zaščiteno. V stenah se pasejo koze, ovce in gnezdijo ptice. Na travnikih pod steno smo tokrat sami, mislim pa si, da je lokacija v toplih poletnih mesecih nabito polna, s camperji in ostalimi obiskovalci. Opravimo dolg sprehod in se povzpnemo bližje steni.
Zaradi res spolzkega in blatnega terena bi se naš povratek izpod Rapa Rosie lahko končal tudi drugače, a ker se počasi daleč pride se res po poooolžje vračamo nazaj do glavne ceste.

Ker smo prvi dan v Temišvarju zaradi prireditve imeli gužvo se odločimo, da bomo na poti domov opravili še en kratek postanek, kjer bomo opravili še zadnji sprehod na romunskih tleh in nakupili še nekaj spominkov.

Romunija je na nas pustila res lep vtis, prečudovita narava, urejena in čista mesta, zaradi katerih izgubiš vse predsodke in stereotipne misli o ciganih. Teh smo na naši poti videli res malo.