Po vseh teh statistikah, ki jih berem proti S/K bi morala jaz doma imet rakaste, debele, agresivne, inkontinentne, hormonsko zjeb**e pse, z obolenjem žlez, s hudimi reakcijami na cepiva, pa kaj jaz vem kakšne še. No, pa jih nimam, pa so vsi 4je S/K in vseh 8 mačk je tudi S/K. Pri dveh psih je bil poseg opravljen pred enim letom starosti, pri dveh pa ko sta bila že odrasla. Mački so bili vsi S/K pred prvo gonitvijo.
Večina ameriških študij bazira na negativnih učinkih prezgodnje S/K, ki se jo poslužujejo američani, ki S/K pse pri parih tednih starosti. Ja, v tem primeru se absolutno strinjam, da je to prezgodaj in je bolje, da se počaka s posegom, če je možno, da se pes vsaj malo bolj razvije, ter da ima tako zgodaj opravljen poseg lahko nekaj negativnih učinkov. Ampak v državi, kot je Amerika, kjer je tako ogromno število nezaželjenih živali, da si mi sploh predstavljati ne znamo, je tako zgodnja S/K en izmed glavnih orožij proti vedno večjemu problemu prevelikega števila nezaželjenih živali. Ljudem enostavno ne moraš zaupati, da bodo svojo posvojeno žival res S/K v dorečenem roku in da ta žival ne bo čez nekaj mesecev producirala še več novih nezaželjenih živali, zato je edino odgovorno, da se S/K žival, tudi majhne mladiče, pred oddajo v nov dom. V zadnjem času je začelo s S/K nekajtedenskih mladičev tudi nekaj naših zavetišč, ter društev in v tem primeru je zgodnja S/K še vedno manjše zlo, kot dopustiti možnost produciranja novih legel mešančkov. V tem primeru tako zgodnjo S/K podpiram. Če pa pes pride v roke odgovornemu lastniku, ki bo pazil, da njegov samec ne bo zaplodil kakšnga legla in se njegova psica ne bo sparila s kakšnim psom (razen v primeru, da gre za načrtno, rodovniško vzrejo z vizijo izboljšanja pasme), potem pa ni panike, če se počaka nekaj mesecev/let in se opravi S/K kasneje oz. se posega sploh ne opravi. Ampak roko na srce, takih ljudi je izredno malo, kar je vidno predvsem v vedno prepolnih zavetiščih in polnih rokah dela prostovoljcev, ki se trudijo izboljšati situacijo pri nas (in po svetu).
Moji psi nimajo nobenih problemov povezanih s S/K. Trije so že v seniorskih letih, en ima pa okoli 4 leta. Dva sta S/K praktično celo življenje in zdravstvenih težav (razen alergije na pšenico, ki s S/K ni povezana) nimata nobenih. Razen vsakoletnih cepljenj, alergijskega testa, ene poškodbe in ene maščobne bule, v 8 letih nista bila pri veterinarju.
Mnogo ljudi se ne odloči za S/K, ker so nekje slišali, da se jim bo pes polenil in zredil. Da se pes zredi je VEDNO kriv izključno in samo lastnik (razen v redkih primerih, kjer je debelost posledica bolezni). Tole so trije izmed naših psov:
Kastriran pri 2-3h letih starosti.
Sterilizirana pri 6 mesecih starosti.
Sterilizirana pri 4-5h letih starosti.
Predebeli? Hm, bi rekla, da so v boljši formi, kot marsikateri nepoštiman pes.
Nobenemu od naših in od vseh S/K psov, ki jih poznam se ni spremenil karakter niti za milimeter. Samci so se spremenili v toliko, da so jih nehali hormoni razganjat in niso več delali problemov povezanih z gonečimi psicami, kar je bilo še pri vsakem en velik plus. Prav tako so postali nezanimivi drugim samcem, kar jih je obvarovalo pred marsikaterim napadom. Sem prebrala, da naj bi psice, ki so bile pred S agresivne do drugih psic po S postale še bolj, kar je smešno glede na to, da imam psico, ki je pred S bila res zelo pasja do drugih psic, zdajle ima pa v svoji sobi dve odrasli psici, ki sta pri nas začasno in se razumejo brez problemov, pa tudi nasplošno se je njen odnos do drugih psov precej izboljšal, ampak tega ne pripisujem sterilizaciji pač pa vzgoji.
Prav tako sem konstantno obkrožena s S/K psi, v zavetišču, doma s svojimi psi, ter našimi začasniki, tudi obkroža me zelo malo ljudi, ki svojih psov nimajo poštimanih tako, da nekaj izkušenj na tem področju pa že imam, bi rekla. In se ne spomnim niti enega primera, da bi imel kak S/K pes, ki ga poznam kakršnekoli zdravstvene probleme povezane s S/K, v bistvu jih imajo zdaj manj. Poznam pa ogromno nepoštimanih psov z raznimi raki na seskih, piometro (od kolegice psica je skoraj poginila zaradi zaprtega tipa piometre), težavami z navideznimi brejostmi, raki na prostati in ostalimi težavami s prostato, itd. Prav tako v zavetišča pride ogromno psov s takimi problemi, ampak tega internetni teoretiki ne vidijo na žalost.
S/K je ODLOČITEV POSAMEZNIKA. Prav neumno je brati, da ti vzreditelj noče dat psa samo zato, ker je tvoja osebna preferenca imeti psa S/K. Odpovedati se krasnemu lastniku, ki se bo s psom aktivno ukvarjal samo zato, ker hoče imeti S/K psa??? Žalostno.
Mene resno zanima koliko je dejanske resnice v teh statistikah proti S/K, koliko teh bolezni je dejansko povezanih s S/K, kdaj točno je bil vsak pes iz teh statistik S/K, kakšno je bilo splošno zdravje psa, kakšne zdravstvene predispozicije so imeli te psi in koliko psov, ki niso S/K oboli za točno istimi boleznimi. Mi je zanimivo, da v vseh teh letih spoznavanja neštetih S/K psov še nisem zasledila vseh teh zdravstvenih problemov, res. Dejstvo je, da smo z overbreedingom uničili marsikatero pasmo, ter pse nasplošno, med psi je toliko kroničnih bolezni, dednih bolezni, raznoraznih težav z okostjem, nešteto različnih rakov in mnogo drugih zdravstvenih težav, katere imajo večinoma po naši krivdi. Bi rekla, da imamo precej drugih težav za poštimat v zvezi s psi, zato ne vem zakaj je treba delati tako anti S/K propagando po forumih, sploh v naši državi, kjer 90% lastnikov psov ni sposobnih imeti nepoštimanega psa doma. Se dela s tem več škode, kot koristi.
V glavnem jaz zase vem, da bodo vsi moji psi tudi v prihodnje S/K, pa naj bodo posvojenčki iz zavetišča ali pa psi z vrhunskim rodovnikom. Pa ne zato, ker bi bila nek butec, ki ni sposoben imeti doma nepoštimanega psa, ampak je to pač moja osebna preferenca. Pri vsaki možnosti so plusi in minusi, vsak se sam odloči kaj je najbolje za njegovega psa in zanj, dejstvo pa ostaja, da bi moral VSAK S/K svojega psa vkolikor ni sposoben preprečiti produciranja nezaželjenih mladičev, torej bi morala biti večina psov S/K.