Sem se trudila prebrat stvari do konca predno kaj napišem, pa mi ni ravno uspelo.
Da delim svojo izkušnjo z vami.
Ene 2 leti in pol nazaj je poginil naš pes, ki ga je oče potem zakopal pod enim drevesom sredi polja, kjer se je naš pesjan zelo rad igral. Sem bila grozno potrta ene 2 dni, pa je bilo potem nekako dobro. Danes so vsi spomini nanj lepi, srečni. Nobene žalosti ni.
Manj kot 2 meseca nazaj sem se po 15 letih morala poslovit od svoje mačke. In ja, imam jo doma v žari, na polički. Skupaj z njeno slikco. Za nekatere sem verjetno nora in se ne znam ločit od živali in prebolet al' kaj že?
Da povem zakaj jo imam v žari:
Mačko sem našla kot otrok, v najhujši vročini, pod enim avtom, stara je bila cca. 3 mesece. Sem jo nesla domov in od takrat naprej je bila z mano. Ker sem edinka, je bila mačka tudi ena stalna družba. Pa sem imela dovolj prijateljev, ampak ni boljše stvari od živali, ki posluša in ne opleta z jezikom nazaj.
Z mano je bila ob najhujših momentih v mojem življenju. Ena stalna svetla točka. In jaz sem jo tudi "odnesla" iz tega življenja. Ko je bolezen napredovala do točke, ko ni bilo smiselno nadaljevati, sem jo nesla evtanazirat. Se poslovila od nje v ambulanti.
Kaj pa potem? Naj jo pustim tam, da jo vržejo med ostale? Da bo sežgana nekje in potem odvržena v smeti? A ni vredna več kot to? V 15 letih mi je dala toliko, me naučila ogromno in ne bi mogla živeti sama s sabo, če je ne bi spoštljivo pokopala. Fizično pokopat je ne morem, ker živim v najemniškem stanovanju. Zato sem jo dala kremirat.
Mi je bilo hudo ob smrti in sem tudi veliko prejokala. Sem pa tudi prebolela in ko se spomnim nanjo se spomnim vseh smešnih stvari, ki jih je počela, kako je odgovarjala nazaj,... Nobene žalosti ni. Vem, da je živela dobro življenje in vem, da ni izgubljena nekje v kupu smeti.
Pa za info: pri kremiranju živali ven ne pride pepel, ampak taki manjši koščki. No, vsaj sodeč po moji izkušnji in informacijah.