Urška,
ne vem, kako naj napišem, da nebo izgledalo, kot pranje umazanega perila.
Ko me je sharona prvič kontaktirala za mastinčico sem na osnovi svojih vprašanj in njenih pomanjklivih odgovorov zaključila, da premalo ve o tej pasmi. Pojma nisem imela kdo in kaj je.
Šele čez dobro leto dni me je sama ponovno kontaktirala in se pohvalila, da so zdaj tudi oni lastniki te pasme in mi zagotovila, da je v tem času veliko brala knjige in brskala po netu, ter, da sedaj o tej pasmi ve veliko več. Ker sem dvomila v njeno znanje, sem se ji ponudila, da ji pomagam in svetujem, vse v dobrobit pasme.
V tem času so se iz štajerskega konca preselili v Medvode, kar je bilo meni zelo blizu, zato smo se dogovorili za obisk.
Takrat sem jo prvič srečala v živo in njeno prvo mastinčico tudi. Pokazali so nam pesjake, predstavili pse in nas povabili v hišo, kjer je bila tudi mala mastinčica. Po enournem obisku sem odšla. Zdela se mi je oseba, ki veliko ve o svojih psih, skrbi za čistočo, saj je bilo resnično čisto. Psi so bili siti in veseli in niso lajali, razen ko smo jih zmotili pri ograji. Povedala sem ji veliko o mastinih, svetovala in ji zabičala, da naj ne dela napak pri vzgoji ter ji še v nadalje ponudila pomoč.
Dopisovali sva si preko mailov, včasih me je policala po mobiju in prišla se je registrirat tudi na stari štajerski forum, kjer sem takrat še aktivno sodelovala.
Potem se je zgodila beograjska razstava in dogodki, ki so privedli, da sem jim pripeljala drugo mastinčico. Da nisem delala usluge njej ampak mojemu srbskemu mastino kolegu priča podatek, da njej nisem za prevoz psa računala ničesar.
Šele ob predaji psa v Ljubljani sem jim javno in glasno povedala svoje mnenje. Na njo pa sem postala pozorna ob njeni izjavi, da bo dala drugi mastinčici ime po prvem preminulem psu, da ljudje nebi začeli ogovarjati. Takrat sem se tudi začela o njej malo več zanimati drugod, med drugim pri ljudeh, ki so že dolgo časa v kinologiji in šele takrat sem izvedela kdo in kaj so.
Takrat sem izvedela med drugim tudi druge stvari, ki so me zelo šokirale. Edino kar sem lahko storila je to, da sem se distancirala čim dlje od njih, med drugim tudi tako, da sem prenehala pisati na tistem forumu, kjer je bila med drugim aktivna tudi sharona. Naj povem, da je bila tam pod imenom tatanka. Škoda, da je tisti stari forum izbrisan, saj so kasneje ustanovili novega, na katerem pa se nisem želela preveč udejstvovati, saj se mi ni zdelo primerno se družiti s takšnimi ljudmi, ki se tam zbirajo.
Sama sem tudi dolgo registrirana na Anžetovem forumu, ampak gor ne pišem, samo berem ga. Ravno iz tega vzroka me velikokrat zabrišejo dol. Ko sem raziskovala o njej sem Anžeta naprosila, če me ponovno logira, da sem lahko brala. Kljub temu, da mi vaša scena v apbt ni poznana sem zelo pozno tudi sama skapirala, da tudi jaz osebno poznam vašo fleko. Vendar takrat je bilo že prepozno.
Kaj naj rečem ? Sedaj je prepozno, ker po toči zvoniti... Vse kar sem lahko storila je to, da sem z njo prekinila stike, prenehala pisati na tistem forumu, kjer je bila tudi ona, kar je botrovalo temu, da tam nisem več dobrodošla.
Mogoče je sharona zaslutila, da sem se o njej pozanimala, ker mi je proti koncu našega "druženja" pošiljala meile z vsebino, da se je spremenila, da bo z novim letom začela novo pot v kinologiji, da bodo dali vstran vse pse razen treh pasem in podobne oslarije. Žal, tega ne verjamem. Človek, ki nima redne službe in sam javno prizna, da živi na račun psov, se ne more kar tako na hitro spremeniti.
Ni mi žal, da sem tisto malo mastinčico pripeljala v Slovenijo. Žal mi je, da sem jo pripeljala v roke napačnih ljudi.
Miša