Če smo čisto natačni, je temperament tisti, ki je prirojen (način čustvenega odzivanja predvsem), značaj je pa tisti, ki se izoblikuje v interakciji z okoljem. Značaj je tisto, kar narediš iz psa ali kar njegove izkušnje naredijo iz njega (ali človeka ali konja...) (preprosto rečeno gre za to, kako se obnaša). Recimo, da je značaj z izkušnjami obogaten temperament. Ampak jaz tudi nisem tako pesimistična, po mojem mnenju se da marsikaj odpraviti ali vsaj omiliti tudi če ne dobiš 8 tedenskega mladiča, je pa res, da potrebuješ za to več volje, truda, časa in znanja.
Ne vem, koliko generacij psov se najde za nazaj v evropskih rodovnikih (?), ampak sklepam, da premalo, da bi se v tem času dejansko spremenil njihov temperament. Iz tega sledi, da je verjetno "lažji značaj" bolj posledica neposrednega ukvarjanja z mladiči in njihova zgodnja socializacija kot pa tega, da so iz Evrope. Ker če hočeš spreminjati temperament, moraš nekaj generacij selekcionirati ravno za tisto, kar želiš dobiti (ne vem, zakaj dvomim v to, da so se šli tega, vsaj načrtno ne) in to se ne zgodi čez noč. Ampak ko selekcioniraš preveč ozko (npr. samo za eno lastnost), potem se spremembe definitivno pokažejo drugje (tudi na fizičnih lastnostih).
(V tem odstavku ničesar ne trdim, samo na glas razmišljam.)
Dejstvo pa je, da so mnoge pasme vsaj delno spremenile svoj prvoten temperament, tudi samojedi, ki jih omenjaš inca orchid. Sploh psi angleških linij, ki stremijo k čim večji (ogabni) odlakanosti, so bolj mirni, leni, lovskega nagona ni, niso več agilni (po nekaterih podatkih tudi hitreje umrejo, kar je čisto logično). Zame to več niso pravi samojedi.
Yo, ko pišeš, da nimajo "tisto nekaj", se to nanaša na vedenje, izgled ali oboje?
Kako je pa z rodovniki teh psov, rešenih iz ulice? Verjetno podobna situacija kot s tistimi, ki so odlovljeni?