Tema: Strah pred velikimi psi

[čara]

Tista situacija z dalmatinko-to včasih moja poskuša in mi vsakič dvigne pritisk s tem, jaz jo kar zgrabim pa nahrulim. Zato jo preventivno dajem na povodec in pravočasno preusmirjam pozornost, da ne straši drugih psov in vodnikov, če pa že zamudim, pa imam vsaj povodec v roki, in jo zadržim. To bi naj tud lastniki dalmatinke delali.

Pri takih psih-se umakni čem dlje, v krogu stran od njih, ker je tvojo mela za plen. Če se zapodi proti tebi in psic, pa svojo odpni in tadrugo psico trešči ali pa ji že prej kako palco, storž vržeš. Dobra opcija je tudi mentolov sprej in jo posprejaš. Pa odločno in zravnano stoj, roke narazen in z mirnim, odločnim glasom stran.

[melona]

Hm, čara, pri tej psici ni šlo samo za strašenje drugih psov, bi se kar fajn zmlatle, če je ne bi sodili.
Evo, danes je spet slabo. Že zjutraj mi je nahrulila dva malamuta, kar ni naredila že nekaj mesecev; to, da bi se drla na velike pse. Ko že mislim, da gre na boljše...
Zdaj sploh ne vem več, ali je boljše, če jo nagrajujem, ko je pridna, ali pa sploh ne (kot delam zadnji mesec) in ša predvsem ali naj jo skregam in kaznujem za izpad (stisk gobca) ali pač ignoriram.

Vsaj nasvet je dobrodošel.

[čara]

Hmmm no jaz delam nekako tako.

Če se moja iz ljbega mira dere na kakega psa in se zraven zaganja-jo odločno opmnim da se to ne dela. Kako to narediš je odvisno od psa do psa. Pri meni zadostuje, da se ustavim in rečem NE, se avtomatsko usede in utihne ter me pogleda in je besedna potrditev "Pridna" moja to razume. In gre potem lepo zraven mene v pozoru name ko greva mimo te situacije jo pa sprostim (okej, fraj) in lahko šnofira po svoje. Občasno uporabim za nagrado kak trik in priboljšek.

Če pa odgovarja psu, ki se repenč nanjoi-pa malo pustim, pol ji pa rečem "alo, dost je" in je mir. Al pa grema naprej, mimo, kakorkoli.

Ji pa ne pustim, da hruli na pse, ki so za ograjo, privezani na dvorišču. Tisto je pa NE.

Ja saj je vedno tako, narediš 1 korak naprej in potem 30 nazaj.  Pol skozi doslednost pa prideš do konstante, ki te zadovolji ali pa vsaj lahko shajaš s to stopnjo.

[TibiQ]

Če se ji večji pes ne približa oz. ne sili vanj, nima kaj tulit nanj in tu bi tudi jaz odločno zahtevala mir. Brez stiskanja za gobec, ampak bi jo kar cuknila (hitro, dovolj intenzivno in zraven odločen "mir")

[lilo]

Sem imela js tudi podoben primer in sem v šoli dobila dober nasvet.
Najprej torej poskušaš preusmerit pozornost, če ti ne rata, ko se začne repenčit zaliješ z vodo.
Slaba stran je, da se moreš sprehajati s plastenko, ampak men je po parih ponovitvah uspelo in se skoraj več ne razburja na pse.

[melona]

Zadnji teden je pa spet super. Sicer je pri nas od pred nekaj tednov tako, da se ovohava z vsemi psi v veliki večini le spuščena, razen, če to res ne gre (cesta, mesto), ker se obnaša veliiiiko bolje. Dere se na nobenga.

Hm, lilo, ne vem, tisti z vodo, saj dere se zelo redko, pa plastenko je treba zraven vlačit. No, če bi se stanje poslabšalo, pa bomo sprobali. 

[AndrejaŽ]

No, pa še moje mnenje... Imam psa, ki se je pred dvema mesecoma zaradi incidenta začel bati večjih psov. Moja reakcija na njegovo lajanje in zaganjanje je precej drugačna od do sedaj opisanih.

Strah je strah. To ni racionalna odločitev: glej, prihaja nemška doga, torej je čas, da se začnem dret na vse grlo in sekirat vodnika. Pomislite na stvari, ki se jih vi res bojite in kako odreagirate v trenutku strahu. Spomnim se, kako smo imeli team building v adrenalinskem parku. Pripeta z vrvjo sem zlezla na 10m visoko poličko, potem je bilo pa treba skočit v globino. V tistem trenutku ko sem pogledala dol me je postalo tako strah, da nisem več normalno razmišljala. Šef mi je zaklical naj skočim, ker ne bo nič, jaz sem ga pa vprašala če je nor (kar seveda ni nekaj kar bi uporabila v vsakdanjem pogovoru). No, na koncu sem vseeno skočila, pa ne zato ker bi tako zaupala šefu, ampak ker so se mi roke preveč tresle, da bi lahko zlezla po lestvi dol.

Zato jaz krivdo za lajež in razburjenje pripišem izključno sebi. Pes je privezan in za svojo varnost odvisen od mene, jaz pa sem ga spravila v situacijo, ki ga spravlja v stisko. Torej se umaknem stran od drugega psa, če je le-ta spuščen ga pa zablokiram s telesom in mu vržem par priboljškov. Običajno pa problematičnega psa vidim že iz daljave in se mu tako lahko umakneva na razdaljo na kateri je moj tako miren, da se zdi kot da ga sploh ni opazil, medtem pa mu dajem priboljške za mirnost in za fokus name. S tedni takega dela se je navadil, da mi lahko zaupa in tako se lahko sprehajava vedno bližje velikim psom. Cilj na sprehodu je, da moj pes nikoli ne čuti potrebe po tem, da bi strmel v drugega psa (hiter pogled je OK), kaj šele da bi ga nazijal.

Če se vrnem na moj primer s skokom v globino: kaj bi se zgodilo če bi najprej skočila z dveh metrov, potem 2,5m itd in na vsaki višini skakala tako dolgo, dokler ne bi strah izginil? Ja seveda, na koncu bi lahko brez problema skočila z 10m. Ampak potem to ne bi bil več adrenalinski park

Občasno se zgodi, da me kakšen pes kjub pozornosti preseneti in se zato moj razburi. Rezultat je povečana agitiranost za dan ali dva, saj se mu verjetno zdi, da mora biti bolj na preži, ker lahko vsak hip neznan pes vdre v njegov osebni prostor. Za ta čas povečam razdaljo od drugih psov, da se spet umiri.

Seveda sem opis poenostavila in izpustila precej podrobnosti. Če koga zanima več, si lahko o metodah dela prebere v knjigi Leslie McDevitt: Control Unleashed.

[TibiQ]

Ja, ampak eno je strah, drugo je pa objestnost. 

[melona]

No, pa še moje mnenje... Imam psa, ki se je pred dvema mesecoma zaradi incidenta začel bati večjih psov. Moja reakcija na njegovo lajanje in zaganjanje je precej drugačna od do sedaj opisanih.

Strah je strah. To ni racionalna odločitev: glej, prihaja nemška doga, torej je čas, da se začnem dret na vse grlo in sekirat vodnika. Pomislite na stvari, ki se jih vi res bojite in kako odreagirate v trenutku strahu. Spomnim se, kako smo imeli team building v adrenalinskem parku. Pripeta z vrvjo sem zlezla na 10m visoko poličko, potem je bilo pa treba skočit v globino. V tistem trenutku ko sem pogledala dol me je postalo tako strah, da nisem več normalno razmišljala. Šef mi je zaklical naj skočim, ker ne bo nič, jaz sem ga pa vprašala če je nor (kar seveda ni nekaj kar bi uporabila v vsakdanjem pogovoru). No, na koncu sem vseeno skočila, pa ne zato ker bi tako zaupala šefu, ampak ker so se mi roke preveč tresle, da bi lahko zlezla po lestvi dol.

Saj pes absolutno lahko pokaže, da ga je strah, samo je pa razlika, kako to pokaže. Absolutno se lahko umakne, mi da miritveni signal in jaz potem temu primerno ukrepam. To, da pa psa kar tako šavsne, ker mu je pač prišel za njegove pojme preblizu, pa se mi ne zdi rešitev. Pa ni mi OK, da se zaradi ene slabe izkušnje pes boji drugih še leta in leta. Mene je tudi kdaj kdo pošteno zmlatil, pa sem se izognila samo njemu, drugim pa ne. Ampak ja, to je pač človeški razum (oz. nerazum), ki ga psi nimajo.
Nič ni narobe, če se trudiš psa prevzgojit, ker meni se ne zdi normalno, če se celo življenje nečesa ali nekoga boji in se odziva z agresijo.

Zato jaz krivdo za lajež in razburjenje pripišem izključno sebi. Pes je privezan in za svojo varnost odvisen od mene, jaz pa sem ga spravila v situacijo, ki ga spravlja v stisko. Torej se umaknem stran od drugega psa, če je le-ta spuščen ga pa zablokiram s telesom in mu vržem par priboljškov. Običajno pa problematičnega psa vidim že iz daljave in se mu tako lahko umakneva na razdaljo na kateri je moj tako miren, da se zdi kot da ga sploh ni opazil, medtem pa mu dajem priboljške za mirnost in za fokus name. S tedni takega dela se je navadil, da mi lahko zaupa in tako se lahko sprehajava vedno bližje velikim psom. Cilj na sprehodu je, da moj pes nikoli ne čuti potrebe po tem, da bi strmel v drugega psa (hiter pogled je OK), kaj šele da bi ga nazijal.

Če se vrnem na moj primer s skokom v globino: kaj bi se zgodilo če bi najprej skočila z dveh metrov, potem 2,5m itd in na vsaki višini skakala tako dolgo, dokler ne bi strah izginil? Ja seveda, na koncu bi lahko brez problema skočila z 10m. Ampak potem to ne bi bil več adrenalinski park

Absulotno se strinjam. Itak, da je 70% na vodniku. Zato pa lahko s pomočjo strokovnjakov najprej izoblikuješ svoje vedenje, potem pa se vedenje psa avtomatko samo spremeni. 

Pač ne bi bil adrenalinski park, če pomaga, pač ni adrenalinski park. 

Naj povem, da sva dans na sprehodu srečali nekega moškega z Airdale terierko. Moja najprej nekaj zarenči nanjo, moški pa mi takoj reče, če lahko prime povodec. Dovolim in potem smo šli skupaj na sprehod, metoda CM, da psa hodita tesno drug ob drugem. Sprva ju je mel on, potem pa mi jepredal povodec, ko je moja postala umirjena. In po dobri minutki se moja ni premaknila niti za centimeter več, prej pa je odskočila, če se ji je airtetiekra približala.

Če je slučajno ta moški na forumu - iskreno se mu še enkrat zahvaljujem za njegov čas in trud, pa predvsem znanje in dobroto. Tega ne doživiš vsak dan.

[TibiQ]

Mene je tudi kdaj kdo pošteno zmlatil, pa sem se izognila samo njemu, drugim pa ne. Ampak ja, to je pač človeški razum (oz. nerazum), ki ga psi nimajo.

Strahovi oz. fobije imajo včasih navidez neracionalne osnove, ampak ne glede na to obstajajo in verjetno če bi se potrudili, bi odkrili tudi vzroke. Včasih je to tako težko, da se pač ni smiselno potrudit odkrit vzrok in delat na tem, ampak preprosto na odpravi ali omilitvi simptomov.

Ko si dala ravno primer z ljudmi. Poglej. Jaz sem se 30 let vozila skozi tunele in avtopralnice brez kakršnegakoli strahu in slabih izkušenj, pred par leti pa me je v nekaterih (ne vseh in dolžina,... sploh ni bla važna) tunelih in avtopralnici začela grabit panika v obliki občutka dušenja. Ni me bilo strah da bi se mi kaj zgodilo,.. samo dušiti me je začelo. Tuneli niso tako hudi, avtopralnicam skozi katere se pelješ v avtu, pa se od takrat rajši izogibam. 

Drugače se pa strinjam, da je sam vodnik dostikrat večji problem, oz. povečuje problem pri psu. Sploh ni nujno da navidez naredi nekaj drugače kot kdorkoli drug, psi čutijo že najmanjše napetosti,... Sama pri svoji psici doživljam take odzive npr. na treningih vedno, ko sem s čim obremenjena, pa včasih se niti ne zavedam, da sem obremenjena, dokler mi psica ne pokaže tega z nezainteresiranostjo. Če se uspem takrat spravit v red, delava naprej normalno, če ne, je bolje da zaključiva.

Tale moški o katerem pišeš pa.. ja, res lepa gesta 

[melona]

Strahovi oz. fobije imajo včasih navidez neracionalne osnove, ampak ne glede na to obstajajo in verjetno če bi se potrudili, bi odkrili tudi vzroke. Včasih je to tako težko, da se pač ni smiselno potrudit odkrit vzrok in delat na tem, ampak preprosto na odpravi ali omilitvi simptomov.

Saj jaz v bistvu poznam vzrok - da jo je napadla NO, ni pa to zame ravno opravišilo. Češ: "Napadel jo je pes, zato je itak normalno, da se tako odziva. Kaj bi pa sploh radi?"
čez dva tedna imamo prvi obisk Alfakana.  Poročam še takrat.

Tisti moški je pa profi, res, rečem.  Pa prijaznost, s kakšno mirnostjo je mojo psico v par sekundkah spravil v red. Se vidijo izkušnje in znjanje. Sem še zdaj čist happy, da obstajajo taki ljudje. 

[melona]

Strahovi oz. fobije imajo včasih navidez neracionalne osnove, ampak ne glede na to obstajajo in verjetno če bi se potrudili, bi odkrili tudi vzroke. Včasih je to tako težko, da se pač ni smiselno potrudit odkrit vzrok in delat na tem, ampak preprosto na odpravi ali omilitvi simptomov.

Ko si dala ravno primer z ljudmi. Poglej. Jaz sem se 30 let vozila skozi tunele in avtopralnice brez kakršnegakoli strahu in slabih izkušenj, pred par leti pa me je v nekaterih (ne vseh in dolžina,... sploh ni bla važna) tunelih in avtopralnici začela grabit panika v obliki občutka dušenja. Ni me bilo strah da bi se mi kaj zgodilo,.. samo dušiti me je začelo. Tuneli niso tako hudi, avtopralnicam skozi katere se pelješ v avtu, pa se od takrat rajši izogibam.  

Drugače se pa strinjam, da je sam vodnik dostikrat večji problem, oz. povečuje problem pri psu. Sploh ni nujno da navidez naredi nekaj drugače kot kdorkoli drug, psi čutijo že najmanjše napetosti,... Sama pri svoji psici doživljam take odzive npr. na treningih vedno, ko sem s čim obremenjena, pa včasih se niti ne zavedam, da sem obremenjena, dokler mi psica ne pokaže tega z nezainteresiranostjo. Če se uspem takrat spravit v red, delava naprej normalno, če ne, je bolje da zaključiva.

Tale moški o katerem pišeš pa.. ja, res lepa gesta 

S stvarmi ni isto. Če mene strese elektrika, se bom lahko da bala vseh štekerjev, če me z elektriko strese človek, se bom prav tako lahko da bala vsega z elektriko, ne pa tudi vseh ljudi.  Ker stvari z istim namenom so enake, imajo enake "funkcije" in na vsaki se lahko enako poškoduješ. Tudi, če se pes boji petard, se bo vstrašil vsake, ne pa samo tiste, ki jo vrže človek, ki mu je strah npr. povzročil (če vrže petardo pred psa, samo primer, ker ponavadi se psi sami od sebe bojijo pokanja) Upam, da je vsaj malo razumno, kar sem napisala. 
Vsi psi pa se drugače obnašajo, imajo drugačne kretnje, odzive, vonj... Tako da je kr razlika.

[AndrejaŽ]

Saj pes absolutno lahko pokaže, da ga je strah, samo je pa razlika, kako to pokaže. Absolutno se lahko umakne, mi da miritveni signal in jaz potem temu primerno ukrepam. To, da pa psa kar tako šavsne, ker mu je pač prišel za njegove pojme preblizu, pa se mi ne zdi rešitev. Pa ni mi OK, da se zaradi ene slabe izkušnje pes boji drugih še leta in leta. Mene je tudi kdaj kdo pošteno zmlatil, pa sem se izognila samo njemu, drugim pa ne. Ampak ja, to je pač človeški razum (oz. nerazum), ki ga psi nimajo.
Nič ni narobe, če se trudiš psa prevzgojit, ker meni se ne zdi normalno, če se celo življenje nečesa ali nekoga boji in se odziva z agresijo.

Hm, očitno se ni razumelo iz mojega pisanja... saj na ta način ga prevzgajam oz. spreminjam njegovo vedenje. Daleč od tega, da bi se mi zdelo sprejemljivo. In se spreminja, to niso samo pobožne želje za nekoč v prihodnosti. Samo da v mojem primeru mu ne razlagam, da tako vedenje ni dopustno, ampak mu razlagam da ni za to nobene potrebe. Bolj kot psihoterapija in manj kot pridiga, ki jo slišiš od staršev ker se nisi lepo vedel v šoli (saj ne, da me ne prime, da bi mu jih kdaj napela  ).

Seveda bi se pes lahko umaknil, če ga je strah, ampak najina psa sta (tako vsaj sklepam po tvojih opisih) že prepričana, da je napad najboljša obramba. Za mojega se zdi, da mu kdaj umik sploh ne pride na pamet kot opcija dokler mu ga jaz ne nakažem... in potem se sprosti. Ah, kdo bi si mislil, lahko se tudi umaknem! To je eden od ciljev, da bo znal vedno izbrati umik če bo to potrebno.

No, to je le ena od poti in vsekakor ne edina, ki deluje. Je pa tista, ki se meni zdi najbolj varna, ker ni nobenega zatiranja agresije in se mi zato zdi manj možnosti, da bi se pes lepo vedel le navzven, v sebi pa bi še vedno čutil strah, ki bi lahko v nepravem trenutku izbruhnil v agresijo.

[TibiQ]

Melona, mislim da nisi razumela.

1. meni se s temi "stvarmi" ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi me ob njih kar naenkrat morala začet grabit panika.
2. se ne strinjam, da v tem kontekstu je razlika med stvarmi in živimi bitji -  tudi štekarji imajo npr. lahko različne oblike,...
3. imaš otroke, ki se iz neznanih razlogov bojijo moških z brki, pa pse, ki se bojijo velikih ljudi močnejše postave,.......

.. govorila sem o tem, da strahov ne gre jemat posplošeno in tudi reakcije so zelo različne, čisto odvisno od posameznega živega bitja. Torej če se ti ne bojiš vseh, zato ker te je nekdo nekoč pošteno zmlatil, se boš mogoče bala ljudi, ki so po obnašanju podobni temu človeku.. ali pa tudi ne, vsekakor je pogosto, da se posiljene ženske bojijo moških nasploh, oz. imajo težave v odnosu z njimi, da so otroci pijancev občutljivi tudi na nekoga, ki se 1x letno napije na kakšnem žuru,.......... in pa čisto prirojena reaktivnost.. psi z močnim lovskim nagonom bodo prej reagirali na premikanje nekega bitja ali predmeta, kot tisti, ki ga nimajo,... ali psi z manjšo zmožnostjo samokontrole, bodo spet prej reagirali na neko situacijo, kot drugi.

Torej to, da se ti ne bojiš nikogar drugega, kot tistega, ki te je premlatil in se ti ne zdi normalno, da bi se nekdo pa bal potem vseh takih, nima nobene veze, ker je dejstvo, da smo živa bitja različna - imaš tudi take, ki se pa ne bojijo v takih primerih tisth, ki so jih poškodovali...... 

In nikjer nisem napisala nič o tem, da naj tako vedenje kar dopustimo. Seveda je treba delat na tem, da se ga odpravi, ampak fajn se je tega lotit na pravi način. 

[melona]

Hm, očitno se ni razumelo iz mojega pisanja... saj na ta način ga prevzgajam oz. spreminjam njegovo vedenje. Daleč od tega, da bi se mi zdelo sprejemljivo. In se spreminja, to niso samo pobožne želje za nekoč v prihodnosti. Samo da v mojem primeru mu ne razlagam, da tako vedenje ni dopustno, ampak mu razlagam da ni za to nobene potrebe. Bolj kot psihoterapija in manj kot pridiga, ki jo slišiš od staršev ker se nisi lepo vedel v šoli (saj ne, da me ne prime, da bi mu jih kdaj napela  ).

Seveda bi se pes lahko umaknil, če ga je strah, ampak najina psa sta (tako vsaj sklepam po tvojih opisih) že prepričana, da je napad najboljša obramba. Za mojega se zdi, da mu kdaj umik sploh ne pride na pamet kot opcija dokler mu ga jaz ne nakažem... in potem se sprosti. Ah, kdo bi si mislil, lahko se tudi umaknem! To je eden od ciljev, da bo znal vedno izbrati umik če bo to potrebno.

No, to je le ena od poti in vsekakor ne edina, ki deluje. Je pa tista, ki se meni zdi najbolj varna, ker ni nobenega zatiranja agresije in se mi zato zdi manj možnosti, da bi se pes lepo vedel le navzven, v sebi pa bi še vedno čutil strah, ki bi lahko v nepravem trenutku izbruhnil v agresijo.

Se podpisem pod to. 
Ja, res, vse bolj se mi zdi, da tudi moja kdaj pa kdaj sploh ne pomisli, da obstaja tudi umik. Ceprav se sedaj, ko se s tem problem ukvarjamo na polno, to kar pogosto zgodi. Vbistvu ona NIKOLI ne bi "napadla" (to je en savs) psa sama od sebe, samo, recimo, ce bi ta pridirkal do nje in bi se ga vstrasla.  Zdaj gre ze veckrat sama od sebe h kaksnemu (zaenkrat si se vedno zbira bolj mirne) in ce gre sama, potem ga zagotovo ne bo napadla. Ali p v neomembe vrednih malo primerih.

TibiQ - ja, potem se res nisva razumele...  No, upam da ni kakih zamer. 

[melona]

Se podpisem pod to. 
Ja, res, vse bolj se mi zdi, da tudi moja kdaj pa kdaj sploh ne pomisli, da obstaja tudi umik. Ceprav se sedaj, ko se s tem problem ukvarjamo na polno, to kar pogosto zgodi. Vbistvu ona NIKOLI ne bi "napadla" (to je en savs) psa sama od sebe, samo, recimo, ce bi ta pridirkal do nje in bi se ga vstrasla.   Zdaj gre ze veckrat sama od sebe h kaksnemu (zaenkrat si se vedno zbira bolj mirne) in ce gre sama, potem ga zagotovo ne bo napadla. Ali p v neomembe vrednih malo primerih.

TibiQ - ja, potem se res nisva razumele...  No, upam da ni kakih zamer. 

No, recimo tu je potem problem, ker je v parkih, na kaksnih drugih travnikih, kjer se pogosto sprehajava veliko spuscenih psov vseh oblik in velikosti, karakterjev. In sigurno bi sprehod potekal veliko bolj sprosceno, ce bi ona bolj zaupala vase in predvsem v druge pse, jaz pa v njo.

[čara]

Z delom se psu tudi dvigne samozavest. Tako, da skozi raznorazne vaje, trike, pasje športe, igro kjer zmaguje ona....bo zrastla samozavest in zaupanje vate, ti boš v njenih očeh bolj zanimiva in sposobna, zaupanja vredna....se pa ne pride do te točke čez noč.

[melona]

Na sprehodu smo meli en manjši incident;

Se sprehajava po travniku, moja je na vrvici, pa zaglda veliko psico. Že na petnajst metrov se je počasi plazla proti moji, z grebenom in totalno sfiksirana na mojo. Pa vprašam lastnico, če je huda. Da baje ni. Da samo prestraši pse, ker se rada zapodi vanje. Ne vem, zapodila se je v mojo, renčala, zato sem jo jaz zaustavila s telesom. Lastnica spet, da nič noče, da se bo po par sekundah že želela igrati. Moja se je je seveda vstrašla, zato je enkrat šavsnila proti njej, kar je psici spet dalo povod, da se je zagnala (vedno je zraven renčala), ampak sem jo jaz spet zaustavila.

Mislite, da bo sedaj spet slabše? Da smo sedaj spet šli pet, šest korakov navzdol?    Naj se delam, kot da se preprosto ni nič zgodilo? Ali kaj druga?
V teh primerih me je strah svojon kar spustiti, čeprav se lepše obnaša, ker v tem primeru, bi jo tuj psica po moje fajn zgizla, četudi zaradi enega šavsa.

[simi]

Na sprehodu smo meli en manjši incident;

Se sprehajava po travniku, moja je na vrvici, pa zaglda veliko psico. Že na petnajst metrov se je počasi plazla proti moji, z grebenom in totalno sfiksirana na mojo. Pa vprašam lastnico, če je huda. Da baje ni. Da samo prestraši pse, ker se rada zapodi vanje. Ne vem, zapodila se je v mojo, renčala, zato sem jo jaz zaustavila s telesom. Lastnica spet, da nič noče, da se bo po par sekundah že želela igrati. Moja se je je seveda vstrašla, zato je enkrat šavsnila proti njej, kar je psici spet dalo povod, da se je zagnala (vedno je zraven renčala), ampak sem jo jaz spet zaustavila.

Nekaj mi ni jasno. Vaša psica se boji velikih psov. In vi namesto, da bi lastnici psa, ki gre tako kot je šla do vaše psice, ne poveste, da naj jo priveže, dovolite, da vam nadleguje vašega psa. In kljub vsemu še vedno ne pošljete lastnice v tri pisane marjetice in ne brcnete psa, ampak pustite svoji psici, da se pač brani s tem, kar ima - šavsem. Kako že naj vaša psica vam zaupa, če je ne branite?

[melona]

Nekaj mi ni jasno. Vaša psica se boji velikih psov. In vi namesto, da bi lastnici psa, ki gre tako kot je šla do vaše psice, ne poveste, da naj jo priveže, dovolite, da vam nadleguje vašega psa. In kljub vsemu še vedno ne pošljete lastnice v tri pisane marjetice in ne brcnete psa, ampak pustite svoji psici, da se pač brani s tem, kar ima - šavsem. Kako že naj vaša psica vam zaupa, če je ne branite?

Nektaerim ljudem je žal nemogoče dopovedat oz. jih naprosit, da svojega psa navežejo. Ker se jim zdi "butasto", da bi navezali svojega psa "samo" zato, da gremo vsi v miru mimo. Še potem, ko se je zgodilo, je samo stala tam, nekaj metrov od psice in mene pomirjala, češ, kako se bosta čez par sekundic že igrale. Jaz pa druga, kot da jo držim za ovratnico ne morem. Ji niti povodca iz rok nisem mogla izpulit in privezat psico, ker je stala nekaj metrov od mene.
Samo, kaj naj naredim v takih primerih? Svoje ne želim dvigovati, ne želim pa je tudi izpostavljati takim situacijam.
Kako do boljšega zaupanja; več stikov s psi ali manj, pa naj bodo zato tisti bolj izbrani (mirni psi) . Tu je pri meni res tema. 

[simi]

Nektaerim ljudem je žal nemogoče dopovedat oz. jih naprosit, da svojega psa navežejo. Ker se jim zdi "butasto", da bi navezali svojega psa "samo" zato, da gremo vsi v miru mimo. Še potem, ko se je zgodilo, je samo stala tam, nekaj metrov od psice in mene pomirjala, češ, kako se bosta čez par sekundic že igrale. Jaz pa druga, kot da jo držim za ovratnico ne morem. Ji niti povodca iz rok nisem mogla izpulit in privezat psico, ker je stala nekaj metrov od mene.
Samo, kaj naj naredim v takih primerih? Svoje ne želim dvigovati, ne želim pa je tudi izpostavljati takim situacijam.
Kako do boljšega zaupanja; več stikov s psi ali manj, pa naj bodo zato tisti bolj izbrani (mirni psi) . Tu je pri meni res tema. 

Za začetek je potrebno postopno navajanje na pse. Sploh pa na pse za katere se ve, da ne bodo reagirali.

Kaj lahko naredite v takem primeu - branite svojega psa s tem, da pač brcnete drugega psa, ali pa se zderete nanj. Nikakor pa ne pustite, da se mora psica branit sama.

[Lanabela]

Sicer ne vem, med kakšnimi bedaki živite, ampak meni se še ni zgodilo, da lastnik ne bi vsaj skušal prijeti svojega psa, če sem mu lepo povedala zakaj. Dve dodatni besedi ne vzameta veliko časa. Na dretje pa jih večina ne odreagira. Tudi spraševanje ali je pes hud ali ne, če ima naš pes težave, oni drugi pa leze v njegov prostor je nesmiselno.

[ŠEPPER]

Da opišem med kakšnimi bedaki nekateri živimo. Na srečo jih redko srečam, pa vseeno.

Greva zadnjič z mojim na Jošta on s svojim rottijem jaz z mojo argentinko in prt-jem. Vsi trije privezani.
Pride en whipet, ga vidim da lastnika ne upošteva, ga prosim da psa pokliče. Sledi standardni sej ne bo nič.
No pa je bilo, je skočil v tamalega. Jaz z eno roko obladujem Šajo da se ne spusti sodit in ščitit malega, moj drži svojega
iz istega razloga. Seveda da smo si na jasnem -  modela še kar ni blio zraven. Jih dobim narazen, mu lepo rečeva če ga lahko
ima drugič pripetega. In dogovor!
Ja no kdo ma tuki nevernega psa? Vajini so pač malo večji, jih morta met pripete! In še najboljša - sploh vaju pa nisem navejen
tukaj! Ker zdaj ma že vsak svoj hrib al kaj??
Skratka če ima človek psa še ne pomeni da kaj ve o psih al pa da se zna okol njih obnašat.

[čara]

Ja, najdejo se taki biseri.  K sreči reeees reeedlko (tok, tok)...zadnjič me je en na polno nahrulil, ker je moja psica nahrulila njegovega kvazimopsa...Ta kvazimops pa brez povodca in izziva vsakič iz daljave. No, besedno mu nisem ostala dolžna.

Naslednjič bom pa kar 113 klicala-ustrahovanje, kaj pa drugega in pes brez povodca. 

[melona]

Da opišem med kakšnimi bedaki nekateri živimo. Na srečo jih redko srečam, pa vseeno.

Greva zadnjič z mojim na Jošta on s svojim rottijem jaz z mojo argentinko in prt-jem. Vsi trije privezani.
Pride en whipet, ga vidim da lastnika ne upošteva, ga prosim da psa pokliče. Sledi standardni sej ne bo nič.
No pa je bilo, je skočil v tamalega. Jaz z eno roko obladujem Šajo da se ne spusti sodit in ščitit malega, moj drži svojega
iz istega razloga. Seveda da smo si na jasnem -  modela še kar ni blio zraven. Jih dobim narazen, mu lepo rečeva če ga lahko
ima drugič pripetega. In dogovor!
Ja no kdo ma tuki nevernega psa? Vajini so pač malo večji, jih morta met pripete! In še najboljša - sploh vaju pa nisem navejen
tukaj! Ker zdaj ma že vsak svoj hrib al kaj??
Skratka če ima človek psa še ne pomeni da kaj ve o psih al pa da se zna okol njih obnašat.

Joj, to pa mene tak dvigne, da ne morn ostat brez besed.

 

Sicer ne vem, med kakšnimi bedaki živite, ampak meni se še ni zgodilo, da lastnik ne bi vsaj skušal prijeti svojega psa, če sem mu lepo povedala zakaj. Dve dodatni besedi ne vzameta veliko časa. Na dretje pa jih večina ne odreagira. Tudi spraševanje ali je pes hud ali ne, če ima naš pes težave, oni drugi pa leze v njegov prostor je nesmiselno.

Jap, tut taki se najdejo. Sploh, če so starejši, pa si mislijo, eh kaj pa mlajši vejo(ste) . Jaz že svojega psa poznam.

[čara]

No in kako je?

Hehe zgleda se bom tudi jaz obrnila na pomoč Alfakanu-bolj zato, ker se jo doma razvadli in je postala naporna ostalim (pa tudi mojim ušesom), ki pa ji zato ustrežejo v vsem, posledično tudi mene malo manj uboga na sprehodih in sma se parkrat skregale. 

Ker kaj pa jaz vem, da bom domačim pamet solila, a ne...Oni majo tak komajo, js pa drugač...jah ko bi le bilo tako preprosto! Če bi pes znal ločit tako zelo dobro pravila enega in drugega, potem se pri meni ne bi slabšala!
sem si mogla dat duška

[melona]

Živijo, po dolgem času!

No, mi delamo na polno, sicer šele dva tedna, tako da ti realnih rezultatov ne morem podati. Je pa način dela super, čisto drugače sicer, kot sem si jaz sama predstavljala.

Mi imamo enak problem, ko jo damo "na dopust", na čuvanje, smo se tudi o tem pogovorili in dobila sem odgovor, da pes dobro ločuje, kje se kaj sme in kje se kaj ne sme, tako da bo na dopustu pač tako, ko pa pridemo nazaj domov, pa hitro preklopi in je vse po starem, čeprav jasno, da potrebuje nekaj časa.  Npr. potem pri nas doma poskuša skakat in ležat na kavču, kot je to lahko počela na "počitnicah", ampak hitro ugotovi, da je pač vse po starem.

Se bova še kaj javljali in sporočali napredek.

[čara]

Veš kaj me zanima. Če je ta njen odziv res iz strahu ali si izvedela kaj drugega?

[melona]

Ja, je iz strahu. Večje pse more začeti dojemati drugeče, kot jih je, da niso samo "slabi". Zato mi klikamo (nekdo mi je na začetku teme svetval, da naj ne klikam). In obvezno mora biti na povodcu, vsaj, če mi je drugi pes tuj. Ker tako ne vem, kako bo odreagiral, če ga ona šavsne itd. Na kako dolgem, popuščenem itd. pa se še učimo. Če dobi samo še eno tako izkušnjo, lahko vse skupaj po lepem odpišem, zato ni vredno reskirat.