Res je, ko so bili naši pesjanarji mali, smo ves čas tu gor viseli, zdaj pa kar ne več in škoda, da je to tako, a najbrž je vse skupaj tudi posledica FB. Naš Bruno je zdaj že lepo v letih, saj težko verjamem, a pozimi jih bo štel že 7. Včeraj smo naključno srečali tudi Atuma, s katerim sta bila velika prijatelja, pa zdaj nista več, saj je bilo malo renčanja. Kadar le morem, Brunota odpeljem na Vrhe nad Trbovljami, kjer ima lastnik koče luštnega novofundlandca z imenom Boy, star pa je šele leto in pol. Z Brunotom se dobro razumeta in tako se lahko v miru v naravi vsaj malo zlaufata. Nekako se trudim, da bi vseeno tudi naš Bruno imel malo stika s svojo pasmo. Do kdaj bo ta idila trajala, ne vem, ampak pri Brunotu večinoma nikdar v sedmih letih nisem zasledila kakšne agresije. Še vedno je tako, da prtljažnika avta ne smem pustiti odprtega, če nočem njega v njem. Točno ve, kdaj greva na sprehod in kdaj sem se prišla samo malo crkljat k njemu (najbrž presodi po obleki in čevljih). Po skoraj sedmih letih lahko zaključim, da je to moj najboljši pes, kar sem jih imela v življenju, najbolj pameten in ubogljiv. Je že res, da sem nemškega ovčarja morda kdaj kaj hitreje naučila, a Bruno tistega, kar ga naučim, ne pozabi nikoli. Še vedno posedava na klopci, ki je po toliko letih dobila naziv "Brunotova klopca". Na morje ga ne vlačim več za cel dopust, za kakšen dan pa še, da se malo naplava, zato raje uredim, da ga kdo od poznanih hodi hranit in česat, sprehaja se pa kar sam okrog hiše (imamo zagrajeno). Drugače pa greva vsak dan en krog po Zagorju, še večkrat gre z njim moj mož, ob vikendih pa takole po hribčkih. Bruno je precej težak, trenutno sem prepričana, da ima čez 80 kg, tako, da prav dolgih tur ne zmore, sploh zdaj, ko je zanj prevroče. Pozimi pa je kot "tramvaj", ko je hladno ima energije za izvoz, takrat so možni dolgi sprehodi po hribčkih in dolinah. Jaz samo upam, da bo z nami še leta in leta. Drugače pa mi je Marjana enkrat rekla, da ko imaš enkrat njufa, je njuf potem za vedno. Ja, zdaj lahko rečem, da nimam več nobene želje po kakšni drugi pasmi, ker je ta svetovna! Ko pridem domov, pa prilepim še kakšno slikico; Šnufi, daj, tudi ti nam privošči kakšno, da vidim, kakšen fant je zdaj Janko! Pozdravček in upam, da se javijo še ostali iz stare "zasedbe". Gabi