No, pri nas imamo dva psa in lahko rečem, da je eden pač labradorec, drugi TŠ. Pa vseeno se pozna razlika, ampak ne takšna, kot v vaših primerih. Lord je družinski kuža, ki živi zunaj, dobesedno ravno ne, celotne zime ima prebivališče v spodnjem prostoru, poleti in pomladi pa ima zunaj velik, prostoren box z vsem potrebnim....ampak vseeno ni enako, kot pri Tosy, kjer lahko sama občutim, da jo imam verjetno 3x raje. Pa ne vzemite to v zlem smislu, ampak tukaj se pač pozna, da sem odkar je pri nas z njo preživela ogromno časa, del dneva je najin in samo najin. Življenje psa zunaj in psa znotraj se nepojemljivo razlikuje. Čeprav sva z Lordom na dan skupaj 2 uri najmanj vseeno ni večino dneva ob meni, ne leži poleg mene, ko tukaj tipkam, me nikoli ne potolaži, nikoli ne razume tako dobro kot Tosca. Ja, res, Lord me zna osrečiti, ampak ne na tak način kot Tosca. Ona pokaže kako navazeni smo sploh lahko. Tega res ni mogoče opisati z besedami. Ja, rekli boste, da delam krivico,ampak tako je. Lordu posvetim ogromno pozornosti, ampak vseeno se vidi, da ni tako imenovan "moj" pes. Tosy pa jemoja in jaz sem njena. Žal, s tem sem se sprijaznila pred kar nekaj časa in zdaj to razumem. Bolje, kot, da bi tukaj lagala v obraz in govorila, kako sta do (po domače) glihe enaka in imam oba enako rada...Lorda imam že res rada iz srca, ampak če ga primerjam s Tosy je ta ljubezen le desetina od stote možne, morda celo tisočere. Tosy imam res rajši. Tudi od večine ljudi. Od po grobem vseh ljudi. Ona je šele res pokazala kaj je bistvo življenja in zakaj je slednje tako vredno in tako pomembno. Zdaj res uživam z njo vsak dan, kot ga le morem. Še prehotro lahko pride čas, ko se bo morala ena od naju posloviti - nisem pesimist, ampak žal je to resnica. Tako, da je pri meni razlika, pa če še tako zanikam.
LP, Tosy