Ninci, to ni isto, gledate 2 različni stvari. To, kar dela Nina je sled, ki temelji na poškodbi tal, za človekom ostane sicer tudi individualni vonj, ki pa je s časom šibkejši. Pes sledi z nizkim nosom, v enakomernem tempu in na sledi nakazuje predmete predpisane velikosti. Na sledi mora pes natančno izdelovati kljuke. Sled se konča s predmetom. Klasična IPO ali FH sled v bistvu.
Mantrailing pa je sledenje individualnemu človeškemu vonju, ki se zadržuje višje, zato psi tu sledijo z visokim nosom. Sledijo vonju človeka, ki bolj ko ne plava v zraku. Ta vonj je tudi bolj podvržen vremenskim vplivom in s tem manj obstojen. Psi lahko sekajo ovinke in sledijo vonju, ki ga prinaša veter, lahko si skrajšajo pot. Na koncu sledi je človek in nagrada je pri človeku. To je sledenje bloodhoundov, ki jih vidite v filmih, ko zasledujejo pobegle zapornike.
Pri nas mora biti policijski pes sposoben slediti na oba načina.
Pri nas praktično nepoznano, ponekod po Evropi pa zelo dobro, pa je še sledenje po tlakovanih površinah, t.i. Hard Surface Tracking. Sploh Nizozemci so specialisti za nosno delo, od tega, da znajo skladiščiti vonj s kraja zločina več let, do tega, da imajo pse, ki lahko na podlagi tega preko identifikacije vonja povežejo osebo s krajem zločina tudi po preteku več let.