Ta "poglej drek" trikec zveni sicer zelo zanimivo, ampak pri najinih sprehodih popolnoma neizvedljivo. Ker to kar on zvoha, jaz v življenju nebi vidla. Še ko v gobček da mi včasih ni jasno zakaj žveči listje, potem pa skapiram da je verjetno bil kakec zakopan v listju, on pa pač cel paketek požre.
Predvidevam da nima smisla, če on torej veliko veliko več kakcev najde, kot jaz.
Mogoče bo poleti lažje, ko ne bo toliko listja na tleh, ne vem.
Tisto s "pokaži" pa delam na tem, ja. Problem je, da smo na začetku naredili veliko napako in ga kregali za take izpade. Zdaj pa se skriva pred našim pogledom, ko kaj najde, če je le možno kar pobegne pred nami ko ima kaj v gobcu (tudi na domačem dvorišču, kjer radi kakajo sosedovi mački).
Poznamo enega super vzgojenega labradorca, ki so ga odvadli vse povprek žret samo s tem, da je bil prvi parkrat bolj strogo okregan. Zdaj pa vse pusti. No in mojmu se je zdelo, kar je šlo pri Maxiju, bo šlo tud pri našem Pakotu. Na žalost pa je rezultat ta, da Pakotu niti najmanj ni do tega, da bi to grdo navado opustil, torej je zdaj njegov glavni cilj, da ga pri temu ne zasačimo.
Sej že dalj časa poskušam to popravit, ampak hrana je pri njemu le hrana.
Zdaj se pospešeno trudim ugotovit, kaj bi bilo zanj več vredo kot najden kakec (ali kakršnakoli druga najdena hrana, ker ne dela razlik). Do zdaj še brez uspeha. Razen če gre za najdeno jabolko, tisto spusti za koščke šunke, zdaj celo že za žogico, če se dovolj hitro kotali
