Tema: Komunikacija

[_Tyra_]

Zadnje čase prebiram ogromno knjig o psih, o njihovem načinu razmišljanja, načinu komunikacije z nami in z ostalimi psi.

In ravno pri tej komunikaciji sem se zadržala kar nekaj časa.

Zelo zanimiva mi je komunikacija med samimi psi, njihova telesna mimika, ki sporoča ostalim psom, pa tudi nam vodnikom, kako se pes počuti. Eden izmed behavioristov (na žalost se ne spomnim imena), je opisal 45 različnih razpoloženj, ki so jih psi med preučevanjem pokazali z mimiko, ter samo tri razpoloženja, ki so bila pokazana z glasom.

Psi med seboj odlično komunicirajo, pokažejo kaj jim je všeč in kaj jim ni na ''tisoč in en način'', z nošenjem repa, z ušesi, telesom, s pogledom,... Ljudje smo jim pravo nasprotje. Porabimo kar nekaj besed, da sporočimo kako se počutimo, kaj nam je všeč in kaj nas moti. Tukaj se začnejo komunikacijski problemi. Ko ljudje srečamo človeka, ki ga nismo videli že nekaj časa in smo odkrito veseli, hitro stopimo proti njemu, mu pomahamo, se zaderemo njegovo ime. Ko je ta naš prijatelj dovolj blizu nas, stopimo direktno proti njemu, ga objamemo/potrepljamo, vmes ga gledamo v oči in se smehljamo. Naši šrtirinožni prijatelji komunicirajo na popolnoma drugačen način. Takšen pristop bi v njihovem ''jeziku'' pomenil direktno grožnjo. Prijateljsko razpoložen pes, bi prišel do drugega, počasi, umirjeno, brez lajanja, ne bi mu pristopil direktno s pogledom v oči, ampak s strani, celotna telesna drža bi bila bolj umirjena.

V eni izmed knjig piše, da je razumevanje vedenja našega psa ključ do uspeha. Razumevanja se moramo naučiti. Avtorica predlaga nekakšen dnevnik, kjer bi si zapisovali vedenje našega psa. Predlaga proučevanje posameznega dela telesa posebej – npr. samo oči, rep, ušesa.   

Sama sem začela spremljati Tyrino vedenje, kako se obnaša, ko je sproščena doma v stanovanju, ko je spoščena na sprehodu, med delom, ob srečanju z drugim psom/psi, ljudmi. Zanima me, ali tudi ostali spremljate vedenje vašega psa?


+1

[Nika]

Sama to delam cisto nezavedno- recimo temu priuceno vedenje. Zaradi njenih obcasnih "problemov" z odpoklicem in uhajanjem, ter predvsem z agresivnostjo jo moram imeti se posebej pod nadzorom. In lahko recem, da sem si v 7 letih prisla gor, kake volje je, kdaj ima namen savsnit, kdaj hoce iti malo po svoje.. In moram imeti pod nadzorom cisto vsak del njenega telesa. Stalno.
V hisi je pa niti ne spremljam toliko, ker niti nimam kaj spremljati. Vecino casa pac spi

Se pa res le trikrat glasovno izraza: ko bevska na obiske ali le na nakljucne sprehajalce mimo nase hise; ko nekaj hoce (hrano, igraco) in pa ko besno bevska na nekoga, ki ga hoce savsniti.

+1

[_Tyra_]

Se strinjam, da nas večina to počne nezavedno. Ampak ali se je kdo toliko poglobil v psa, ne mislim samo svojega, da ne pride do njega direktno, ampak počasi, brez direktnega gledanja v oči, da se ne sklanja nad njim, in da sam sebe toliko skontrolira, da ne izvaja dorektnega pritiska nad psom (zavedno ali pa nezavedno)?

Zase vem, da sem se neznanim psom približala počasi, ampak vedno direktno v psa, nikoli pa ne s strani. Zdaj recimo to upoštevam.

[Nika]

Nikoli nisem sama rinila v psa. Sem pocepnila, ga prijazno poklicala in cakala, da se je sam priblizal meni. Sem pa zdaj ugotovila, da sem ga res vedno gledala v oci.
Pri malo vecjih, z energijo nabitih psih pa tega nisem delala. Se je itak sam zabil v mene, skakal in takrat sem pa bila malo sklonjena, da sem ga cohala. Ce bi takrat na tleh cepela, bi po vsej verjetnosti telebnila kolikor sem dolga in siroka
Pa mogoce se pri teh poznanih sosedovih psih, ko priletijo do tebe ko se sprehajas in ga le malo pocohljas po glavi pa gres dalje.

Pa se tole bi dodala. Enkrat me je v pasji soli en NO savsnil, ker sem ga pobozala po glavi. Instruktor mi je razlozil, da s tem izkazujem dominanco nad psom.. No, od takrat naprej pse vedno prvo bozam pod vratom.

[Lanabela]

Opazujte svoje in tuje pse. Ko boste približno razumeli, kaj določen gib ali položaj pomeni - recimo temu besede, poskusite razumeti cel stavek. Pes lahko posamezne  "besede" kombinira tako, da imajo vse skupaj čisto drugačen pomen, kot vsak posebej. Recimo: dve psici se rangirata, tekmujeta katera je psihično močnejša. Pri tem uporabljata praktično vse, kar premoreta v predalčku kjer piše agresija oz zastraševanje: buljenje, kazanje zob, renčanje, napihovanje... vendar se v resnici ne nameravata stepsti. to si povesta tako, da  med vso to grozilno šaro vpleteta tudi kakšen pomiritveni signal.
ali: en pes liže drugega po gobcu. poskusite ločiti, kdaj je to lizanje  znak naklonjenosti, kdaj  pa je to pomiritveni signal oz kazanje podrejenosti.....

Psi se med seboj sporazumevajo skoraj izključno s telesno mimiko, nekaj malega z dotiki, pa renčanjem, bevskanjem in cviljenjem. Lajanje ni namenjeno komuniciranju z drugimi psi. to je prilagoditev psa na življenje s človekom - volkovi ne lajajo. Pri komuniciranju z ljudmi pa psi glas pridno uporabljajo, čeprav so med posamezniki izredno velike razlike. Nekateri psi premorejo presenetljivo velik repertoar zvokov, drugi skoraj ne lajajo.

[_Tyra_]

Popolnoma se strinam s predhodnico. Res je, psi kombinirajo signale med sabo, in skupek teh signalov ima lahko popolnoma drugačen pomen kot vsak signal posebej.

Pa še nekaj se mi zdi pomembno, ali psi pravilno razumejo našo telesno govorico.

Napisala sem primer, kjer je naše vedenje popolnoma nasprotno vedenju psa. 

Nekateri ste videli, da Tyra razume tudi mojo telesno govorico in se tudi odziva na neverbalna ''povelja''. Sicer ne pozna veliko znakov, nekaj jih pa vseeno zna -  poleg, levo okrog v osnovni položaj, desno v osnovni položaj, popravljanje osnovnega položaja, sedi, prostor, odpoklic, ter da se dvigne iz prostora.

Kako sem prišla do tega, ob učenju sem opazila, da Tyra bolj kot moj glas, spremlja mimiko mojega obraza, ter moje gibe. Opazovala sem njeno reakcijo na določene gibe, in sem povezala, da njej določen gib pomeni neko asociacijo. To sem potem povezala s povelji. Res pa je, da sem jo nekaj znakov tudi naučila sama.

Pri spoznavanju reakcij na določene gibe sem opazila tudi to, sa so se najini pogledi kateri gib pomeni sedi in kateri gib pomeni prostor razlikovali. Ne vem sicer zakaj, mogoče zato, ker sem jaz nedosledno uporabljala gibe (nenamerno nedosledno). Mogoče se motim, ampak zdi se mi, da so neverbalna povelja psom veliko bliže kot verbalna. Psi naravno opazujejo obrazno mimiko ter položaj telesa svojih pasjih kolegov. Razmišljam o tem, da bi to Tyrino opazovanje mene kot vodnice, uporabila pri poslušnosti.

Ima kdo kaj več izkušenj s tem?

Sama o tem neverbalnem komuniciranju razmišljam in berem kratek čas, in odkrito priznam, da se moram še veliko naučiti.

[Sammy]

Očitno ste brale Govorite po pasje ... Meni se zdi dobra knjiga, čeprav se nekateri elementi iz Inteligence psov ponavljajo (se vidi, da je isti avtor, za tiste, ki ne veste - Stanley Coren).

Menim, da se pes veliko bolj odziva na naša neverbalna sporočila, ki jih oddajamo zavedno ali nezavedno. Psi se recimo dosti lažje naučijo vaje "sedi", če si pri tem pomagamo z roko (jo dvignemo nad/za njegovo glavo, vendar spet - mirno), tako je tudi pri vaji "prostor", kjer pokažemo dol in s tem nakažemo prostor, kjer se mora uleči. Še en primer je, ko delamo vajo poleg in se nenadoma ustavimo, pes se mora usesti in to mu lahko nakažemo tako, da se naglo nagnemo nazaj.

V Ameriki obstajajo posebne oblike poslušnosti (rally obedience, ki se širi tudi v Sloveniji, vendar kolikor vem so tu dovoljeni tudi slušni signali; utility), pri katerih poveljujejo samo z govorico telesa. Utility je višja stopnja poslušnost (kot pri nas, vendar ima pač posebno ime)i, ki zajema vaje prinašanja, odlaganja, skoke, prepoznavanje predmetov itd.

Ta pasja sposobnost prepoznavati najmanjši človekov premik mi osebno pomaga takrat, ko so sosedovi zunaj, midva pa vadiva trike in ker ponavadi delava to precej glasno, s cviljenjem (mojim! - predvsem ob pohvali) in podobnimi stvarmi, sem si nekako morala izmisliti "tihi trening". Imam tudi poseben način pohvale oz. kako mu pokažem veselje ob pravilno izvedeni vaji brez glasu.

[_Tyra_]

He he... jaz nisem brala knjige govorite po pasje, berem pa veliko angleške literature - praktično vse kar lahko dobim. Na zadnje sem prebrala The Other End of the Leash in pa Exelerated Learning - v teh dveh je kar precej zanimivega napisanega. Sploh tale The Other End of The Leash ima super opisano neverbalno komunikacijo, ter razlike med pasjim obnašanjem in pa obnašanjem primatov. Eno izmed poglavij se celo imenuje Translating Primate to Canine .

Je pa res, da me je ta tematika začela zanimati, ko sem pričela s treningi Rally Obedienca, samo ne vem kdo je za to bolj zaslužen, sama disciplina ali super inštruktorica .

[Lanabela]

Kako natančno se pes nauči brati našo mimiko, če ima za to priložnost, kaže tudi primer moje dobre stare Lane, ki je popolnoma gluha - vendar sem jaz za to, da sem sploh opazila da je oglušela rabila več mesecev. razen tega, da je prej 100% odpoklic postal recimo 98% nič.

[Ivana]

Meni je bila všeč knjiga, ki govori o tem kako se psi učijo od Mary R. Burch in Jon S. Bailey : How dogs learn
Vzemite jo v roke in preberite (ne bo vam žal).

Lep pozdrav, Ivana