Bom kar kopirala, ker je fajl prevelik za priponko.
KUGA
[/size]
Vrste kugeKuga je huda nalezljiva bolezen, ki prizadene različne dele telesa. Povzroča jo bakterija Yersinia pestis. Glede na prizadeti del telesa ločimo različne oblike te bolezni:
žlezno ali bubonsko kugo, pri kateri otečejo bezgavke, navadno v dimljah. Pojavi se po piku okužene podganje bolhe
pljučno kugo, ki prizadene pljuča in se prenaša s človeka na človeka; nastopi huda pljučnica
septično kugo, kjer bacili kuge preplavijo kri
kožno kugo, ki se pojavi ob gnojnih bolšjih pikih in opraskaninah.
Najobičajnejša oblika je manj nevarna bubonska kuga. V preteklosti se je izraz kuga uporabljal za vse hude nalezljive bolezni.
Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Bog!Pandemije kuge so bile tako strahotne, da so ljudje več kot tisoč let po cerkvah, samostanih in domovih ponavljali: »Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Bog!« Veliko ljudi je umrlo že kot dojenčkov. Če so dočakali 12 let so se šteli za odrasle. Žrtve so ponavadi umrle že nekaj ur po okužbi. Kuga je pustošila po svetu tri tisočletja in pol in puščala za sabo množično smrt, razdejanje in propad. In ko so se ljudje po črni smrti spet postavili na noge, ko so obnovili življenje in zabrisali sledove ter našli dovolj moči, da še enkrat začno vse znova, je kuga spet nenadoma izbruhnila z vso silo. Poznali so jo stari Egipčani, Babilonci, Kitajci, Grki, Rimljani, ves svet.
Primeri iz daljne zgodovineBolezen je bila tako strahotna, tako smrtonosna, da so pandemije kuge od najstarejših časov pripisovali vplivu demonov, kasneje pa jezi bogov. Smrt je bila strašna in smrti je bilo brez števila. V antičnem obdobju je ves znani kulturni svet štel le 25 do 30 milijonov ljudi. In v tem malem svetu je na primer leta 121 pred našim štetjem umrlo v afriški Nubiji 800.000 ljudi, okrog Kartagine 200.000, med rimskimi vojaki pa 30.000. Dve stoletji in pol pozneje (leta 164) je rimsko cesarstvo zajela epidemija kuge, ki je prišla z vzhoda. V Rimu je vsak dan umrlo več tisoč ljudi, bolezen pa se je razširila v vse rimske pokrajine, na naša mesta ob Jadranu, povsod kjer so živeli ljudje.
Kuga v BizancuPrva zapisana pandemija kuge se je pojavila v Konstantinoplu leta 531. Razširila se je po vsem cesarstvu in nato po Evropi. Znana je kot Justinijanova kuga ali Prokopijeva kuga (po Belizarjevem tajniku Prokopiju, ki je zapustil najboljši opis te epidemije). Po vsej verjetnosti je takrat razsajala bubonska in pljučna kuga. V Bizancu je vsak dan umrlo 5.000 do 10.000 ljudi. Kuga pa je trajala celih 50 let, vse do leta 580. V tem času je baje umrlo več kot pol bizantinskega prebivalstva, med našimi kraji pa je bil najbolj prizadet Zadar. Kronisti so zapisali, da so epidemije povzročile predvsem kužne ladje, ki so z Vzhoda priplule v carigrajsko pristanišče.
Po tej epidemiji v Evropi dvesto let ni bilo kuge, ponovno je izbruhnila v 8. stoletju in od takrat dalje so razsajale hude ali manj hude epidemije v vsakem stoletju.
Črna smrtNajstrašnejša epidemija vseh časov je bila kuga v 14. stol., znana z imenom črna smrt. Ime je dobila po črno-modrikasti barvi kože bolnikov, ki so imeli podkožne strdke krvi. Ni točno znano, kje se je epidemija začela. Predvidevajo, da so jo iz step Osrednje Azije prinesli Mongoli in Tatari, najprej pa je izbruhnila na Kitajskem. Bubonska kuga je kmalu mutirala v pljučno kugo, ki se je še hitreje širila z ljudi na ljudi preko zraka. Širila se je po Evropi prek Rusije in Bližnjega vzhoda ali po vodni poti z trgovskimi ladjami prek Sicilije. Med leti 1347 in 1352 je bil skoraj ves Zahod preplavljen s kugo in je za njo umrla več kot tretjina prebivalstva (približno 25 milijonov). Bogata in cvetoča italijanska mesta so izgubila ½ ali celo dve tretjini prebivalcev. Na svetu pa je umrlo zaradi kuge kar 50 milijonov prebivalcev. Leta 1348 se je epidemija razširila tudi v naših krajih, še posebej v Dalmaciji, Istri in Primorju. Za epidemijo so obtoževali Jude, ker so zaradi čistejšega načina življenja obolevali manj – sumili so jih zastrupljevanja vodnjakov.
Socialno-psihološke poslediceStalni spremljevalci velikih epidemij so bili strah, preplah, pomanjkanje pomoči, demoralizirajoč učinek in kolektivna histerija. Človek, ki ga je zadela kuga, je bil s socialnega gledišča tako rekoč izobčen, saj so takrat živeli po načelu »Vsak je sam sebi najbližji!«. Kuga je povzročala naraščanje kriminala in razpadanje reda. Veliko ljudi je umrlo že kot dojenčkov. Kdor je dočakal 12 let se je smatral za odraslega. Ropi in posilstva so bili nekaj povsem običajnega. Med epidemijo v Nürmbergu so moški posiljevali žene drugih, ženske pa moške. V teh dnevih smrti in takoj po epidemiji se je vsepovsod rojevalo nenavadno veliko nezakonskih otrok. In v tem času je bilo tudi nenavadno veliko porok. Ljudje so se kot poblazneli predajali spolnemu nagonu, tako da se je bolezen širila še hitreje. Blaznost je bila brezmejna, saj so se vsi zavedali, da so to njihovi poslednji užitki.
Politično-gospodarske poslediceV položaju, ko je bilo veliko mest opustošenih ali docela uničenih je v 14. stoletju na Zahodu prišlo do agrarne krize, posledice te pa je bil padec cen poljedeljskih pridelkov in podražitev obrtnih izdelkov. Pomanjkanje delovne sile je okrepilo položaj preživelih kmetov.
Tudi Cerkev je utrpela posledice, saj so umrle duhovnike nasledili neustrezni ljudje.
BičanjeMed epidemijo kuge je nastala nenavadna psihična epidemija flagelanstva. Ljudje so se začeli množično bičati. Velike skupine bičarjev so v procesijah hodile od mesta do mesta, se bičale in prepevale pobožne pesmi. Verjeli so, da bodo z bičanjem izprosili odpuščanje za svoje in tuje grehe, zato jih je cerkev sprva tolerirala, še več, bičanje je celo priporočala. Toda vse večje število bičarjev je kmalu postalo nevarno za Cerkev preprosti bičarji so uživali v ugledu, ki so ga imeli med ljudmi, in celo razglasili, da so nad klerom. Ponekod so zaplenili cerkve, kaznovali duhovnike in ropali cerkveno imetje. Navsezadnje jih je papež Klement VI. izobčil in ljudje so se jih začeli izogibati in jih preganjati iz mesta.
PlesKuga je vplivala tudi na to, da je v nekaterih krajih Evrope prišlo do množičnega plesa, kar je trajalo stoletja in več. To je bil tarantizem in nekateri so sklepali, da je ta blaznost povezana z ugrizom pajka tarantele. Kakor hitro so te ljudje zaslišali zvoke glasbe, so nemudoma začeli plesati. Plesali so ure in ure, do popolne onemoglosti, pri tem pa so jih spremljali muzikantje. Z leti se je razvila posebna glasbena oblika, ki se je udomačila v Italiji kot ljudski ples tarantela.
TerjakKuga je bila »splošno znana neznanka«. Bali so se je vsi, o njej tudi zdravniki niso prav nič vedeli, toda zdravil, razen molitve, ni bilo. Zdravniki so bili dolgo povsem brez moči. V rdečih haljah in maskah z dolgim kljunom, v katerem so bile zdravilne rastline, so hodili po mestih in »zdravili od daleč«. Poleg molitev je bilo na razpolago eno samo zdravilo, terjak. Terjak, »čudežni lek za vse bolezni«, je nastal v prvem stoletju našega štetja. Pripravljali so ga samo cesarski in drugi najuglednejši zdravniki. Najprej je vseboval 77, pozneje celo 100 sestavin. V njem je bil balzam, v njem so bile dišave, esence, krepčila, opij, kačji strup itd. To je bila ena od medicinskih blaznosti, ki je trajala vse do novejše dobe.
Ukrepi proti kugi in higienaPovprečna življenska doba je bila 35 let, ogromno smrti je bilo med dojenčki in otroci, ter ženskami v rodni dobi. Nosečnost in porod v srednjem veku sta bila zelo tvegana. Ljudje so se celo življenje borili proti bolham, ušem in glistam. Zdravstvo je bilo na zelo nizki stopnji. Cerkev je prepovedovala prelivanje krvi, zato se zdravniki niso mogli učiti na človeških telesih.
Osebna higiena v srednjem veku je bila na zelo nizki stopnji. Za umivanje so pogosto uporabljali alkohol z raznimi zeliščnimi dodatki: pod pazduho so se umivali z vinom ali žganjem, zobe so si umivali z mešanico vode in vina… . Iz alkohola, zelišč in dišav so pripravljali tudi dišeče vodice, ki so jih uporabljali za osvežitev in prikrivanje neprijetnega vonja. Občasno so se kopali v čebrih. Bolj priljubljeno je bilo obiskovanje javnih kopališč. Ženske si dolgih las niso umivale, temveč samo česale in vanje vtirale različna zelišča. Stranišča »na štrbunk« so bila v nadzidkih, ki so štrleli iz sten, a ne nad cesto. Revnejši sloji so uporabljali »nočne posode«, ki so jih potem spraznili kar skozi okno v kanal ob cestnem jarku. Kanalizacije niso imeli. Ob cestah je bilo zato veliko umazanije.
Slaba higiena je pospeševala širjenje mnogih kužnih bolezni. Poleg kuge je bila pogosta tudi gobavost. Bolniki so gnili pri živem telesu, saj je bolezen povzročala odmiranje tkiva in pohabljenost. Živeti so morali v posebnih oskrbovališčih za gobavce. V mestu so morali nase in na svojo bolezen opozarjati z ragljo.
Pod vplivom Cerkve je prevladovalo mišljenje, da je črna smrt božja kazen. Vendar se je že v 14. stoletju začela počasi prebijati ideja o nalezljivosti kuge. Izkušnja je ljudi poučila, da prinašajo to bolezen ladje, ki prihajajo iz vzhodnih dežel. Zato so uvedli prve zaščitne ukrepe z izolacijo, pozneje tudi karanteno. Takšne ukrepe so sprejeli v Milanu in Benetkah leta 1374, v Dubrovniku pa tri leta pozneje. Uspeh se je pokazal že po nekaj letih. Kuga se je sicer pojavljala vsakih nekaj let, toda po epidemiji črne smrti ni nobena več pokosila toliko ljudi.
Girolamo Fracastoro, veronski zdravnik, je trdil, da povzročajo nalezljive bolezni majhna, nevidna telesca, kužne klice. Razložil je tudi, da do okužbe lahko pride zaradi neposrednega stika med bolnikom in zdravim človekom ali s kapljično infekcijo. Takrat so ljudje začeli bolj paziti na snažnost v stanovanjih, na osebno higieno, na čisto vodo in hrano in na snago v mestih. Začeli so dezinficirati predmete in stanovanja bolnikov, kaditi prostore, zažigati perilo in podobno. Iz hiš, ki niso imele tal, so globoko posneli zemljo in jo odvažali na polja. Tako so iz vasi odpeljali 20.000 voz zemlje, cunj, odpadkov in pohištva, požgali 402 hiši. Epidemije so počasi zgubljale svojo strašno moč.
Ponovni pojavi kugeZaradi trmaste norosti, ki je zavračala Fracasatorov nauk, so se epidemije kuge kljub spoznanju, da je nalezljiva, vedno znova ponavljala. Pa tudi zato, ker nihče ni poznal vloge, ki jo pri prenašanju kuge igrata podgana in bolha. Prepričani so bili, da je lahko vir infekcije le bolan človek. Katastrofalna epidemija je izbruhnila v 17. stoletju v Angliji, predvsem v Londonu. Pobila je petino prebivalstva. Končala se je s požarom, ki je požgal vse revne četrti, kjer se je kuga zadrževala. Pa vendar je bilo z izolacijo marsikaj doseženo. Kugo so odločno zatirali, niso pa je mogli izkoreniniti.
Pokopavanje trupelPo vaseh je bilo toliko trupel, da so ležala pred hišami, v hišah in na poljih. Treba jih je bilo pobrati, pokopati, sežgati kužne stvari in hiše umrlih. Sprva so bila pokopališča zraven cerkve, potem pa so jih preselili izven mesnega obzidja. Za ta opravila so najemali ljudi z družbenega dna: berače, potepuhe, zločince. Ti pa so postavljali svoje zahteve in pogoje, predvsem »veliko vina in kar največ žganja«. Vendar je bil za to delo potreben velik pogum, saj se je večina okužila in umrla.
Kuga kot biološko orožjeKuga je že dolgo potencialno biološko orožje. V srednjeveški Evropi so uporabljali okužena trupla za zastrupljevanje sovražnikovih vodnih zalog. Med drugo svetovno vojno je Japonska gojila veliko število okuženih bolh, po končani vojni pa sta biološko orožje, osnovano na kugi, razvijali tudi ZDA in Sovjetska zveza. Najhujšo grožnjo predstavljajo v zraku razpršeni bacili pljučne kuge.
Sodobni primeriSvetovna zdravstvena organizacija (WHO) letno javi od 1.000 do 3.000 primerov kuge pri ljudeh. V Evropi in Avstraliji se ne pojavlja.
ZanimivostiKuga je eden od motivov Boccaciovega Dekamerona. Skupina mladih iz mesta zbeži na podeželje v strahu pred kugo.
V vzhodni Evropi je cerkev okrašena z kostmi ljudi, ki so umri za kugo. Na enem kupu v cerkvi je več kot 40.000 lobanj, po stropih pa visijo lestenci iz pravih človeških kosti...
Viri in literatura:Oxfordova enciklopedija zgodovine, DZS, 1993
Učbenik
Družinska enciklopedija
www.mojsekret.nethttp://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran+ 2 knjigi, ki sem ju pozabila napisat