Simi, jaz vem, da pes za to, da ne odneha pri svoji nalogi, rabi veliko nagona (in še premalo ga imajo). Ampak povej mi, kaj je zate uravnovešen pes, če ti dam primer. Recimo, vaja reviranja, samo da na koncu ni markerja. En pes obleta poligon in ker markerja ni, pride nazaj in čaka novih navodil. Drugi pes obleta poligon in ker markerja ni, začne še enkrat od začetka in se nazadnje samo še vrti v krogu: "Vem, da je tu nekje, vem, da je, vem, mora bit..." Problem, ki ga jaz vidim v visoko stilizirani rutini, ki se po vedno istem vzorcu odvija na sterilnem prostoru poligona, je, da psu ni več treba mislit. Še več, pes, ki ne misli, se celo bolje odreže. Jaz sem hotel nemca, ker sem v svoji romantični predstavi imel ustvarjeno podobo, da so to pametni, pogumni in zvesti psi. Zakaj sem izbral delovno linijo? Ja, a je še kakšna druga, ki je vsaj približno vredna svojega imena? Nisem pa hotel psa, ki bi za žogo skočil v prepad. To zame ni ne pamet, ne pogum in ne zvestoba. Pomojem bi se bilo treba, če hočemo ohraniti tapravo delovno sposobnost pri nemcih, kdaj pa kdaj pri vzreji ozreti tudi na tiste pse, ki dejansko opravljajo svoje izvorno delo, ovčarstvo. To so psi, ki imajo nagon in pravo telesno konstitucijo, da lahko delajo cel dan, vsak dan, stabilen karakter, da imajo ta svoj nagon pod nadzorom, pogum, da spravijo v red čredo trmastih ovac, ki so se odločile, da je trava na sosedovem pašniku bolj sočna, močan, miren, poln ugriz in vse to, kar se rabi pri šuchundu, da trmasto ovco ustavijo, a je ne poškodujejo, inteligentnost, da razumejo pomen naloge in jo lahko opravljajo brez konstantne komande/kontrole, in seveda najpomembnejše, pripravljenost prejemati navodila vodnika, genetsko poslušnost, če hočeš, in željo po sodelovanju, ponos nad dobro opravljenim delom. Vidiš, edino tekmovanje tukaj je tekmovanje z nalogo samo.