Ti praviš hudobno, jaz pravim niti slučajno, je samo dejstvo. Včasih rečem (na podlagi izkušenj) še blef.
Nesreče se žal dogajajo, in neodgovorno skrbništvo je jasno eno, nesreča pa nekaj drugega. Prodajat zgodbice v stilu "pri meni posvojitelj, ki mu je povozilo psa, drugega ne bo dobil", je navaden nekorekten blef. Prvič zato, ker se dogajajo nesreče, drugič zato, ker preprosto ni res. Potem je treba stavku dodat še "razen izjemoma" pol smo pa že tam, ko se začnejo težave. Kdo pa so izjeme? Je isto pri mačkih. Oddajanje živali je sila nehvaležno delo. Prodajanje zgodbic v takem stilu zna bit dober marketinški prijem, ne vidim pa kako bi lahko koristil dobrobiti živalim in spodbujal odgovorno skrbništvo. Vidim pa idealen razlog za obilo nezadovoljstva in slabe volje. Ker ne verjamem, da imajo v ZH zaposlenega strokovnjaka, izvedence al karkoli (pa še ti se zmotijo v ocenah), ki bi z gotovostjo lahko trdil, da se je nekdo iz nesrečne zgodbe naučil dovolj, da se ne bo ponovila, drugi pa ne. Ali pa da drugi ne bo ravnal z drugim psom drugače, prvi pa bo.
Image se gradi na več zgodbah, ne eni in več takih skupaj ustvari podobo, ki je lahko daleč od realne, se pa fajn sliši. Nekaj takih prijemov (kako recimo imaš psa ali dva 400 pa tolko dni, ostale pa v skrinjo pospraviš
) mi je bilo razloženih prav od tam, ko sem bila še tako zelena, da bolj ne bi mogla bit in si razbijala glavo s tem da kaj hudiča ima tolko marketinga za počet pri zapuščenih živalih. No, zdej nisem več zelena in mi je marsikaj jasno, pa pustimo to. Vsako zavetišče rabi podporo in donatorje, če hoče psom omogočit več kot 30 dni bivanja v zavetišču. Samo porabljeni naj bojo res za to in ne psom odvzet primernega doma, če bi ga lahko dobil.
Interesentu se pove in razloži, zakaj psa ne more dobit. Spoštljivo, korektno in direktno. Če je treba 30 krat, pa 30 x. Če je treba večkrat, pa pač še večkrat.
Glede na to, da je "punca s kruze" v eter povedala kako je bilo, glede na to, da je vmes tudi sporočilo poslušalke, ki so ji v ZH naročili ureditev papirjev potem pa se ne več javljali na telefon (in takih primerov je bilo več, pri spopadnja z nekaj takimi sem silom prilike pomagala tudi sama), glede na to, da imam miljon in en razlog za verjet v točnost navedb poslušalke in si v živo lahko predstavljam kako je pogovor potekal, se strinjam - je nedopustno. Hodit iskat pse kr nekam v koruzo res ni smiselno, se pa z nasveti pomaga ustvarit pogoje, da bojo psi še tam. Kot je namreč povedala poslušalka je pse našel njen oče, ko je bil s psičko na sprehodu, psi pa niso kazali interesa, da bi kam šli, torej niso mogli bežat. Na hrano in vodo so se najditelji spomnili sami, v zavetišču jim tega očitno niso svetovali.
Smo spet tam - se pove in razloži kaj in kako nardit, da bo za pse varno poskrbljeno. Precejšen del zavetiškega posla je pač komunikacija z ljudmi. V bistvu ga je več kot z oskrbo živali.
Eno je osebna in zasebna komunikacija, drugo pa uradna in formalna. Ti dve stvari sta med seboj ločeni. Celo v zakonodaji.
Gospod trdi, da v Hojulu zavetišča ni (
kar je res) sprašuje pa se o ekonomičnosti izbire in logističnih težavah zaradi krajevne oddaljenosti, kar je povsem logično razmišljanje in povsem ustrezna tema debat tudi zaradi časovnih določil v pravilniku.
Jankovič res daje denar za zapuščene živali, celo največ v slo. Čisto možno je, da ga da tudi kakšnemu društvu, ne vem kaj je imela gospa v mislih, se pa strinjam z delom, da naj za žival poskrbi tisti, ki je za to zadolžen (in plačan).
Veliko ljudi ne ve kdo je za kaj pristojen tudi zato, ker marsikomu paše, da so stvari netransparentne in nejasne. V kalnem je lažje ribarit, in kadar stvari niso transparentne puščajo veliko "maneverskega prostora", če rečem lepo. Potem je stvari simpl ovreči z "argumentom", da "butec nima pojma o čem govori", še boljši je tisti, da je nor/obseden/vstavi po želji po repertoarju ZH.
Meni dobička ne more očitat nihče, ker ga pač ni. Tudi društvu ne, ker ga pač ni. Zna bit, da se ga da tistim, ki ga imajo. Transparento poslovanje in korektno sodelovanje stvari razjasni, pa ni treba nikomur nič očitat. Tako pa spet - v kalnem je simpl ribarit in "argument" "butci nimajo pojma" pri mariskom še vedno pali. Sicer se število manjša, pali pa še vedno.
Dejstvo je, da je treba potencialnemu posvojitelju povedat zakaj je zavrnjen in ne folk nategovat. Tale gospa ni prva s tako obravnavo, vsi se pa pač ne jezijo po netu. So tudi taki, ki grejo po psa (hvala bogu
) drugam, marsikdo zelo primeren. Jim gre pač vzvišen odnos, nejavljanje na tlf in neskončno ponavljanje "pokličite naslednji teden" na kaj vem kaj, pa grejo drugam. Psov je itak preveč in domov za vse ni. Zagovarjam sicer posvojitev pravega psa k pravemu človeku, ampak klinc, če se je treba ravnat tržno - pejte po psa tkja, kjer boste korektno obravnavani. Nikomur ni treba bit orodje za zdravljenje takšnih in drugačnih kompleksov.