Zavaravanje neprijatelja?
Eno je obveznost tistega, ki psa izgubi. Zapustitev psa se šteje za prepovedano ravnanje, in če lastnik živali ne prijavi izgube, gre (lahko) za namerno zapustitev psa, za kar je zagrožena kazen. (se mi zdi da 400-800 €)
Drugo pa je dolžnost najditelja.
V primeru opustitve ravnanja gre v enem primeru za prekršek, v drugem pa ne.
Tretje je pa praksa. Živimo v informacijski dobi. Menda. Žalostno je, da je namen čipiranja samo neke vrste zagotovilo, da bo država vsako leto pokasirala za cepljenje. A ni nekako logično, da če lastnik prijavi izgubo psa najbližji VA, ta vnese to v CRP, pa imajo dostop do tega podatka vsi? Pa ni bojazni, da se psa išče v napačnem zavetišču, ker so območja res pomešana. Da bi bilo treba obveščati vsa zavetišča je milo rečeno iracionalnost, poleg tega je lahko najditelj obvestila VA. Pol bi bilo treba pregledat še vse oglase vseh radijskih postaj. Če pes ni čipiran, potem je pa ves sistem brez veze, tudi če bi deloval kot mora in lastniku ne preostane drugega kot obvestit vse živo in preverit vse oglase, če hoče psa nazaj. Al pa če se npr. izgubi pes turistov. Ampak takih primerov vseeno ni večina.
Čisto iz firbca - je dobil psa nazaj? In ali ima sploh možnost dobiti psa nazaj, če se najditelj ali novi posvojitelj odločita, da psa ne dasta nazaj? Predvidevam, da je vse v rokah tistega na katerega je pes na novo (oz. prvič) pisan, glede na to, da lastnik nečipiranega psa težko dokaže lastništvo.
Dobra šola za lastnika nečipiranega psa pravzaprav, bi bilo mogoče treba kakšno tako prigodo večkrat javno povedat pa bi mogoče kdo več čipiral svojega psa. Ali pa sem samo naivna pa raje ne bi, da ne bi dobili kakšne kazni za psa, ki prosto leta naokoli...
Ne, ni ga dobil, je pa bilo veliko hude krvi. Je šlo sicer za posvojitev iz zavetišča, ampak že pred leti, ko nečipirani psi še niso bili ravno stari ali "nezakoniti".
Poznam pa tudi primer (ni povezan z nobenim zavetiščem), kjer so čipiranje oz. vpis v CRP izvedli malce po domače, najditeljica je opravila vse, kar zakon veleva, pa je po nekaj mesecih psa vrnila, menda v izogib še večjim sitnostim. Ker vrana vrani očesa ne izkljuje, menda.
Težko je zahtevat nazaj psa, za katerega ne moreš dokazat lastništva, moraš pa razložit, zakaj ni čipiran, pa bi recimo moral bit.
Sploh je pa hec, ko čipiran pes pride v zavetišče, pa se lastnikom sanja ne, ker je pes pobegnil ko je bi v varstu, da bi lahko v tistem zavetišču bil, pa ga iščejo vsepovsod tostran in onostran meje, in ko že skoraj obupajo dobijo obvestilce vursa, da so namerno zapustili psa... khm?!
Čipiran in odpeljan v zavetišče...
Kar se preganjanja švercarjev tiče - imamo druge predpise in organe za to, ne ravno vurs. ZZZiv naj bi govoril o zaščiti živali, ne pa o preganjanju določenih skupin. Ne verjamem, da se psi švercajo po kakšnih tajnih hodnikih, predvsem tisti preprodajalcev ne. Jih kar lepo v kamionih in avtih pripeljejo. Svojih pomislekov v zvezi s predvideno rešitvijo v zakonu pa ta trenutek ne bom javno pisala.
Al pa mogoče še konkreten primer, kako to zgleda v praksi. Eni modreci so pred časom naumili, da bi bilo fino še mene namočit v kakšne švercerske posle. Kar je sicer kraljevska neumnost, ker do takrat v resnici o ničemer pojma nisem mela, pa nema veze. Dobila sem povsem uradno vabilo na pogovor povsem uradnega organa. Je bilo zabavno, za razliko od njih, ki si z mano niso mogli pomagat prav nič, sem jaz zvedela marsikaj novega
, ma nema veze. Švercanje psov je preiskoval
carinski urad in ne vurs (čeprav res da v sodelovanju z njimi in policijo). Pogovor je bil nadvse poučen, pa se idejnim vodjem projekta prav lepo zahvaljujem
V bistvu je rezultat pozitiven
V glavnem carina je tista, ki naj bi nadzirala vnos v državo vsaj kar se juge tiče. Vurs bi pa lahko svojo gosposko rit dvignil, da poskrbi za boljše razmere psov pri znanih (pre)prodajalcih. Kup pritožb, pa nobenih rezultatov, pa pristojni so za nadzor iz zaščito živali....