Otroke ima rad tak pes, ki ima z njimi dobre izkušnje, do katerega se otroci pravilno obnašajo, ne cukajo, kričijo, ne tekajo mimo brezglavo, ne rinejo v psa, ko ta počiva, ima obrok, mu ne skušajo vzeti priboljškov in predvsem nikoli in nikdar nista sama skupaj. Obojestranska vzgoja torej (otrok in psa).
Pasme spoznavajte v živo, pri ljudeh, ki jih imajo in jih sprašujte različne stvari o negi, vzgoji, prehrani, zdravju, genetiki, obnašanju. Ko se boste odločali za vzreditelje-spoznajte njihove pse v različnih okoljih (mesto, narava, prireditve, tekme) in poskušajte spoznati čimveš sorodnikov, potomcev.
Pokukajte v skupino mali družni psi...Čeprav sama zraven malega otroka raje vidim večjega, robustnejšega psa, ker so otroci štorasti in psa hitro pohodijo, dolgodlake pse pa hitro pocukajo med "božanjem" ker nimajo občutka in jim je treba voditi roko, padejo čez ali na psa in večji psi to lažje prenesejo. Se je pa treba takim situacijam izogibati kolikor je mogoče.
Tudi pasji požrešneži se lahko kulturno obnašajo pri polni mizi-če je vzgoja dosledna (od mize nič!, od pulta nič!). Taka je moja, kadar mame ni doma, ko pride njen osebni kelnar-postane tečnoba, ki izsiljuje. Je pa vseeno treba pospravljati, sicer po pogriženo malodane vse (mladički pač).