Psi ne delajo dobro (iz prve) v novih okoljih in z novimi distrakcijami. Najprej mora biti vedenje res dobro utrjeno doma, šele nato lahko učenje preneseš ven in potem na poligon, kjer je veliko več distrakcij. To se nauči postopoma, npr. da najprej utrjuješ v dnevni sobi, v prisotnosti drugih ljudi, nato na dvorišču, na travniku, v prisotnosti enega psa, ki ga tvoj že pozna in ki je že naučen delati v takšni situaciji (da ne moti tvojega z igro), šele nato se počasi premakneš na poligon k neznancem, kjer sprva spet zahtevaš manj kot doma (znižaš kriterij), postopoma pa vedno več. Pri borderjih je dobro to, da gredo ti koraki relativno hitro čez.
Mimogrede, mogoče je problem tudi v vročini, kar je bilo pri mojem, ker ni poleti delal absolutno nič in ga je bilo treba navaditi tudi na to in ga med treningom konstantno filati z vodo.
Mojemu borderju nisem nikoli pustila igre z drugimi psi takrat, ko sem od njega zahtevala delo, in se je pri svojem letu in pol zares igral sam od sebe vsega skupaj z mogoče 5imi psi (vsi zelo energičnega karakterja, ki so ga zrinili v igro), drugače pa ni prisostvoval, ko so se igrali drugi. V mali šoli sva imela problem, ker je bila ravno ena od psičk takšnega karakterja (če ga je izzivala z igro, ni hotel kasneje nič delati; če ga je izzival drug pes, ga pa ni zmotilo), potem pa nikoli več. Držanje Nilsa stran od igre pri njemu ni povzročilo povečane želje po igri, ker je "nikoli ne dobi". Je pomojem zelo odvisno od karakterja.
Imava pa midva čisto kontra situacijo, da se mu odtrga, ko vidi, da se nekdo igra s svojim psom, ne pa z njim (žogice, frizbi in vlečke); predvsem če so to ljudje, s katerimi se je on že kdaj poprej igral in pogruntal, da so prav tako zabavni za igro kot jaz.
Kar se ne zgodi, ko vidi da se igrata 2 psa. Mojemu so ljudje očitno bolj zanimivi kar se igre tiče, kar je meni nekaj najbolj všečnega pri njegovem karakterju, glede na to, da se usposablja za reševalnega psa.
