V pasji šoli sem se naučila največ o tem, kako psa kaj naučiti. In ja, bolj fore kot so poleg, pusti, igra s psom, pa še kakšne takšne fore. Odpoklic smo se tudi učili, ampak se zdaj ne spomnim, ali je moja psica lepo prišla do mene ali ne, zato ne bom rekla ničesar, da ne bom širila neresnice. V mali šoli sem se samo trudila, da bi bila psica z mano pripravljena sodelovati samo za kakšno vajo in sem najbolj vriskala in skakala od veselja medtem ko so drugi psi to delali za džabe. Vsi so imeli že v štartu boljšo pozornost na vodnika. V naslednjem tečaju je že delala tudi kakšen poleg tako kot se spodobi, ampak bolj redko. Imam prav en filmček, kjer se vidi kako pes sicer nekako sodeluje, vendar vseskozi še opazuje okolico, če bi se lahko šla igrat in kaj bi šla prečekirat. Veliko sem delala doma in na sprehodih, kjer sem večkrat že skoraj izgubila živce. Peljala sem jo vsepovsod in je bila socializirana in ni vlekla. Bila bi idealen kuža za nekoga, ki bi imel psa samo za sprehode na katerih se ne bi ukvarjal s psom. Vendar sem se jaz hotela ukvrajat s psom na sprehodih in vsepovsod (seveda ne skozi, ampak v večini pa ja). Na nek način sem bila tudi malo zafrustrirana, ker pes ni kazal zanimanja za sodelovanje v zunanjem svetu.
Če sedaj gledam nazaj razmišljam v čem je bila težava. Moje mnenje je, da zaradi tega, ker ji nisem nikoli rekla NE, ampak samo ignorirala in ona se glede tega ni sekirala. Če sem jo ignorirala, ji je bilo gladko malo vseeno, še všeč ji je bilo, da ji ne težim. Prijateljica je svojo psico ignorirala in ta je začela iskati pozornost pri njej in je želela delat, ker je ignoriranje vzela kot kazen, tako da je ignoriranje pomagalo, medtem ko pa pri Tashi ne. Ko pa sem ji začela tudi postavlljati prepovedi oz. ne-je, je ugotovila, da mogoče pa resno mislim. Težava je bila tudi v tem, da nisva imeli razčiščenih pojmov, katera je na majčkeno višji stopnički.
In zakaj pridem v zaključku do agilitya? Ker sem na agilityju dobila nasvete še od drugih, ki so takšne stvari že dali skozi, ker so mi povedali, kako naj popravim odnos, dali tudi neko spodbudo. Mogoče nama s psičko ni ustrezala ta šola, ker se nama niso toliko posvetili. Tudi jaz sem bila kriva, ker nisem spraševala in na glas razpredala o problemih, ki sva jih imeli tudi izven poligona. Mogoče je bilo tudi zaradi psice, ki je bila živahna in je rabila nek čas, da dozori. Zakaj sva rabili toliko časa nikoli ne bom vedela natančno in ali bi brez agilitya prišla do njene pozornosti tudi ne vem.
Tashi sedaj z mano sodeluje na sprehodih, spuščena je lahko povsod (pri konjih je spuščena in tudi če se ne ukvarjam z njo, ker npr. kidam, delam s konjem) ona lepo počaka pred štalo opazuje in čuva okolico. Pride na klic, me spremlja medtem ko hodim sem in tja. Z njo grem lahko na terene in lepo spremlja konja, seveda pa pri tem še šnoflja. Če srečave pse, se jim ali odmakne s poti ali pa se igra z njimi in potem priteče, če je prej ne pokličem. Na agiju sem imela dolgo časa težave, ker ni hotela malce hitreje teči (si je pač čas vzela), vendar je bila skozi natančna. Sedaj tudi hitrost načeloma ni več problem in jo lahko pošljem tudi naprej. Na splošno imam sedaj težave z lajanjem, saj vse kar se giblje v okolici ona naznani z lajanjem. Lahko bi jo sicer tudi to odvadila, vendar nimam volje za to, saj vem, da bi morala biti zelo dosledna in sem se pač raje sprijaznila s tem.
Zakaj sem sploh začela kaj pisat? Ker hočem komu, ki ima kakšne težave s psom, pokazati, da je dal tudi kdo drug še skozi kaj podobnega in mu je na koncu uspelo tisto, za kar se je trudil. Vem, da je bilo meni v veliko spodbudo, da sem slišala zgodbe ljudi, ki tudi niso imeli v štartu za njih popolnega psa, vendar so na koncu dosegli to in še več. Dalo mi je nek zagon, optimizem, da če so drugi zmogli bom tudi jaz in moj pes. In sva zmogli. Sedaj lahko rečem, da obe uživava in nama je lepo v življenju, čeprav imava obe še napake, ki bi jih lahko odpravila, vendar pa, noben ni brez napak ane?
Vsak naj si izbere šolo, ki ustreza njemu in njegovemu psu, saj jih je toliko, da si to lahko privoščiš. Vsakemu pač nekaj drugega ustreza in s tem ni nič narobe, dokler ne škodiš psu (fizično in psihično). Vsak ima tudi svoje želje, potrebe, namene, ki so lahko že v štartu znani ali pa jih prilagaja sproti. Sploh pa se moraš prilagajati psu in sebi, saj ni nujno, da je vsaka stvar za vsakega dobra in sedaj je že toliko metod in tehnik znanih, da lahko vsak potegne iz nečesa, kar je najboljše za psa in njega, ter tako ustvari nek nov način, ki mogoče drugemu ne bi ustrezal, je pa pisan na kožo njemu.