Konkretno, v mojem primeru, ko sem našla obnemoglo psico ob cesti, je bilo tako (kopirano z mojega FB bloga):
"Tik pod Trojanami, na avtobusnem postajališču ob odcepu za Podčemšenik zagledam ležati psa, na boku, na soncu, na bankini. Tole nekaj ni v redu, si rečem. Ustavim, parkiram avto v senco, pograbim posodo in vodo in hitim gledat. Ko se približam, utrujeno dvigne glavo in se komaj vidno razveseli vode. Star je, si rečem, ko vidim kalne oči in siv gobec. Nemški ovčar. Ni videti ranjen, ampak nekaj ni v redu. Samo leži, shiran je, smrdi do neba in kot je videti ni namenjen nikamor.
Nedelja dopoldne je. Upam, da bo kdo prišel, si rečem in najprej zavrtim 113. Prijazen (!) glas na drugi strani me najprej pozorno posliuša in me potem napoti na 112. Pokličem. Spet prijazen (!) glas na drugi strani mi pojasni, da sem dobila ljubljansko centralo, ker se očitno tam signal prekriva, vendar me bo prevezal na trboveljsko, kamor spadajo Izlake. Spet prijazen glas v trboveljski centrali me pozorno posluša, potem pa začne oklevati. Veste, nedelja je, zdaj ne bo nihče prišel, Zonzani ne bo, higieniki ne bodo, šele jutri. Pa rečem, počakajte no malo, saj pes ne more ostati tukaj do jutri, poleg tega je pes živ, kakšni higieniki, lepo vas prosim... Glas še malo koleba, potem pa reče, da bo poklical kolega. Na vezi se tako znajdemo trije. Enako prijazni (!) kolega pozorno posluša, reče, ne, ne, to ni primer za nas (sem morda govorila s higienikom? ), to je za veterinarja, in naroči kolebajočemu kolegu, naj pokliče dežurnega zasavskega veterinarja, naj gre pogledat. Kolebajoči kolega še malo muti, da ne ve, kdaj bo prišel veterinar, ampak bo poklical. S psico ostaneva sama ob cesti. Medtem, ko sem govorila po telefonu in se prestopala po pločniku, je nenadoma vstala in se prestavila bliže k meni. Aha, torej očitno ni povožena, ampak vseeno v hudo slabem stanju... Ko tako čakam in opazujem psico, ki komaj drži odprte oči, me pokličejo nazaj (!) iz 112 in mi prijazno (!) sporočijo, da bo dežurni veterinar prišel v največ pol ure, ker je v bližini. Obvestilo me prijazno preseneti, torej s psico nisva sama.
Sogovorniku na drugi strani se zahvalim in povem, da bom počakala pri psici. In res, že čez nekaj minut pride. Izstopi iz avta, prijazno (!) pozdravi, pregleda psico. Pokliče center za obveščanje, potrdi mojo zgodbo in pove svoje mnenje, da je treba nujno poklicat zavetišče. Doda še, da bo psico ziher povozilo, če ne bomo posrkbeli zanjo. Preden odide, mi da svojo številko, če bi iz zavetišča predolgo hodili. Prijazno (!) se poslovi in odide naprej na teren. In spet ostaneva sami. Več kot očitno je, da psico skrbi, da bo spet ostala sama. In jaz je vsekakor nočem pustiti same. Ko tako stojiva/leživa, spet pozvoni telefon. Center za obveščanje. Prijazni (!) operater mi pove, da pridejo iz zavetišča v pol ure. Zahvalim se mu in potrdim, da bom ostala s psico. Zahvali se mi (!) in se poslovi. Čez nekaj minut spet telefon. Tokrat zavetišče Zonzani. Prijazno (!) povedo, da pridejo v pol ure. Čakava naprej. Po glavi se mi plete marsikaj. Predvsem, zakaj za vraga nekdo te psice ni hranil vsaj toliko, da je ne bi bile samo kosti in koža. Tu in tam z nje poberem živega klopa, prisesanih niti ne štejem. Po njej lezejo mravlje in muhe. Ona pa drema, oči ji lezejo skupaj, trudi se ostati budna, ampak ne more. Vmes trdno zaspi, se zdrzne in se panično začne ozirati. Pomiri se, ko me končno zagleda. Utrujena je, tako neizmerno utrujena. Potem pa se pripelje zaposleni iz Zonzanija. Res je prišel v pol ure. Prijazno (!) pozdravi. Mirno in korektno pristopi k psici, ugotovi njeno stanje, ji pogleda zobe. Družno jo dvigneva v kletko. Strah jo je, ampak nama zaupa, prijazna je. Dvignem jo za pas, ki ga je manj skupaj kot pri mojih šicujkah... Srečno, ji rečem v mislih.
Z uslužbencem urediva še birokracijo. Potrdi mi, da se lahko pozanimam, kako bo z njo še naprej, posloviva se in odpelje se."
Torej, vse je teklo tako, kot mora. Je pa res, da sem takoj rekla, da bom počakala pri psici. Drugače težko, da bi jo kdo prišel iskat na blef. Malo truda in volje mora pokazati tudi najditelj.
Pozneje so me še klicali s tamkajšnje občine, ko jih je kontaktiralo zavetišče. Hoteli so preveriti podatke. Potrdila sem, kar so že vedeli, in to je bilo to.